Jedro

Pritožnik ni (več) solastnik, zato mu sklep materialnopravno pravilno odreka intervencijski interes. Tožničin zahtevek meri le na toženkin delež na spornih nepremičninah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. A. P. in stranki krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se stranska intervencija A. P. ne dopusti.

2. Zoper sklep se pritožuje A. P. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, dopusti stransko intervencijo na strani tožnice in toženki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da ima pravico, da se mu prizna status stranskega intervenienta, ker so med njim in toženko potekali spori o nekaterih delih v tej pravdni zadevi sporne nepremičnine in o uporabnini zanje. Ne drži stališče sklepa, da tožnica s tožbenim zahtevkom ne posega v pravno razmerje med solastniki. V konkretnem sporu gre za spor glede višine solastniških deležev na nepremičnini, kar jasno izhaja iz tožbenega zahtevka. Po izrecni določbi tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) solastnik ne more prosto razpolagati z lastniškim deležem na nepremičnini, ker imajo drugi solastniki predkupno pravico. Solastnik ima v skladu s prvim odstavkom 66. člena SPZ pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati skupaj z drugimi solastniki, kar pomeni, da ima A. P., ki je v sporu s toženko, pravni interes, da solastnik ni oseba, s katero je sicer glede te nepremičnine v sporih. Pravni interes pa nenazadnje izhaja iz napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča N 103/1996 z dne 25. 2. 2014, v katerem je sodišče v obrazložitvi pravilno navedlo, da je nasprotni udeleženec (A. P.) navajal, da je prva predlagateljica (M. K.) s prodajno pogodbo v celoti odsvojila solastni delež, spričo česar ni upravičena sodelovati v postopku in nima lastninskih upravičenj na nepremičnini.

3. Na pritožbo sta odgovorili toženka in tožnica. Toženka predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške, tožnica pa se s pritožbo strinja in predlaga, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da stransko intervencijo A. P. dopusti ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se lahko vsak, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je, kot pravilno ugotavlja sklep, intervencijski interes, ki ga mora stranski intervenient izkazati ob priglasitvi intervencije.

6. V predmetnem primeru pritožnik ob priglasitvi intervencije (izjava o vstopu v pravdo kot stranski intervenient na strani tožeče stranke 4. 12. 2014) ni obrazložil, v čem je njegov pravni interes, da v postopku zmaga stranka, ki se ji želi pridružiti. Navedbe v pritožbi, ki jih podaja prvič, ne da bi izkazal, zakaj jih brez svoje krivde ni ponudil že ob priglasitvi intervencije, predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi stranske intervencije je zato že iz tega razloga pravilna.

7. Ob pravilni ugotovitvi, da pritožnik ni (več) solastnik v predmetni zadevi spornih nepremičnin, sklep tudi sicer materialnopravno pravilno pritožniku odreka intervencijski interes. Pritrditi je tudi stališču sklepa, da tožničin zahtevek meri le na toženkin idealni delež na spornih nepremičninah. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka, da tožnica s tožbenim zahtevkom ne posega v pravno razmerje med solastniki. Zgrešeno je pritožnikovo stališče, da izkazuje svoj pravni interes s tem, „da ni solastnik oseba, s katero je glede nepremičnine v sporih.“ Pravnega interesa pritožniku tudi ne podeljuje napotitveni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 103/1996 z dne 25. 2. 2014, na katerega (obrazložitev) se sklicuje. Tožnica napotitvenemu sklepu ni sledila.

8. Po navedenem se izkaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški strank z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker k odločitvi o pritožbi niso bistveno prispevali. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pritožnik in stranki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.