Jedro

Sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toda tožeča stranka (oziroma obe pravdni stranki) lahko opredeli(ta) meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka le z navedbo dejanske podlage.

Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino.

Izrek

Pritožba se delno zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem izreku pod I. točko ter v izreku o pravdnih stroških pod III. točko, delno potrdi sodba prve stopnje, delno pa se pritožbi ugodi in se sodba prve stopnje v tem izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se njena izreka pod I. ter III. točko poslej glasita: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153103/2012 z dne 16. 10. 2012 ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.065,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila in 130,94 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje do plačila.

V preostalem delu, to je glede plačila 1.212,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila in 26,18 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje do plačila, pa se cit. sklep o izvršbi razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.840,06 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.” Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 148,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila. Tožeča stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 498/2015 z dne 9. 9. 2015 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153103/2012 z dne 16. 10. 2012 v veljavi v tistem delu, s katerim je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.278,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila in 157,12 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), da se zavrne presežni del tožbenega zahtevka (tožeče stranke), po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od 7.278,28 EUR od 5. 10. 2012 do 11. 10. 2012, in se v tem obsegu cit. sklep o izvršbi razveljavi (II. točka izreka), ter da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 2.755,36 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se zoper zavrnilni izrek pod II. točko sodbe prve stopnje ni pritožila. (Sodišče prve stopnje je sicer enako pravnomočno odločilo že s sodbo I Pg 621/2014 z dne 15. 10. 2014.).

3. Tožena stranka pa z 9. 11. 2015 pravočasno vloženo pritožbo (smiselno) izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod I. točko in v izreku o pravdnih stroških pod III. točko iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

4. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka v 8. 12. 2015 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke (“Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Navedbe tožene stranke v pritožbi so v celoti neutemeljene.”) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdi sodbo prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo postopkovne stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka po izdaji njegove sodbe dalje do plačila.

6. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba delno ni utemeljena, delno pa je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

9. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14., 15.(1) in 8.(2) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter njene pravice do poštenega sojenja in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS: “Zaključek sodišča, da določbe 3.6, 3.8, 3.9 in 6.3 pogodbe ne predstavljajo dogovora o pogodbeni kazni, je v nasprotju s pogodbeno voljo pravdnih strank, kakor le-ta jasno izhaja iz sklenjene pogodbe, prav tako pa tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi … . … Odločilno dejstvo, to je namen pravdnih strank, je ugotovljeno v nasprotju s predloženimi listinami, prav tako pa so v nasprotju z izrecno zahtevanim namenom obeh pogodbenih strank (15. tč. sodbe) in je tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP. Pri tem sodišče niti ne pojasni, zakaj naj citirane določbe ne bi predstavljale dogovora o pogodbeni kazni, saj takšen dogovor ne samo ni nedopusten, temveč celo izhaja iz prisilnih predpisov … . Odločitev sodišča v pravni podlagi tožbenega zahtevka nima razlogov in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. … Sodišče tudi sicer ni obrazložilo, zakaj je v ponovnem postopku na podlagi povsem identičnega dokaznega gradiva sprejelo povsem drugačno rešitev. Tako ravnanje predstavlja kršitev določbe 14. tč. 2. odst. ZPP ter 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter krši pravico tožene stranke do poštenega sojenja in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. … Iz sodbe tako ne izhaja v čem naj bi bila odgovornost tožene stranke za kršitev pogodbe. Sodba tudi nima nikakršnih razlogov o tem, ali je tožena stranka pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ravnala s potrebno strokovno skrbnostjo. V obravnavanem primeru je tožena stranka sicer res porabila manj električne energije, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, vendar sodišče pri tem spregleda dejstvo, da je tožena stranka električno energijo uporabljala skladno s svojimi potrebami, ki so seveda odvisne od obsega dejavnosti. Jasno je, da bodoče porabe električne energije ni mogoče natančno predvideti, zato za nižjo porabo odgovornosti ni mogoče predpisati toženi stranki. Odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. … Tožeča stranka je v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine izpostavila, da bi bilo v primeru izračuna škode od vtoževanega zneska potrebno odšteti najmanj stroške distribucije oz. ceno, po kateri je tožena stranka sama plačala električno energijo, saj tožeča stranka (v primeru odškodnine) ne more prejeti več, kot če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Sodišče se o navedenem ugovoru tožene stranke sploh ni izjasnilo in sodba o odločilnem dejstvu, ki bi lahko vplivalo na samo višino prisojene odškodnine, nima razlogov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.” (3. in 4. točka na drugi strani ter nadaljevanje in 6. točka na tretji strani ter nadaljevanje in 7. točka na četrti strani (obrazložitve) pritožbe).

10. Ti pritožbeni očitki tožene stranke sodišču prve stopnje pa niso utemeljeni.

11. Ker so v sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti. “Zaključek sodišča, da določbe 3.6, 3.8, 3.9 in 6.3 pogodbe, ne predstavljajo dogovora o pogodbeni kazni …”, ni “… v nasprotju s pogodbeno voljo pravdnih strank, kakor le-ta jasno izhaja iz sklenjene pogodbe …”, prav tako ni “… tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi … .” Navedene določbe Pogodbe LN št. 64436 o prodaji in nakupu električne energije z dne 19. 6. oziroma 18. 8. 2009 (Pogodba (B 8)) so povsem jasne, nesporne in določne ter se kako drugače, širše ali ožje kot se glasijo, ne morejo uporabljati. Zato je ocena sodišča prve stopnje, da “Kljub drugačnemu zatrjevanju pravdnih strank, vsebina členov 3.6, 3.8, 3.9 in 6.3 pogodbe dejansko ne predstavlja pogodbene kazni, kot jo določajo obligacijska pravila v členih 247 do 254 OZ (Obligacijskega zakonika).”, da “V danem primeru ne gre za zamudo z izpolnitvijo, niti za neizpolnitev obveznosti.” in da “… sta pravdni stranki s pogodbenimi določili … dejansko določili odškodnino za primer kršitve pogodbe, v konkretnem primeru za negativna odstopanja porabe od pogodbeno dogovorjene.” (15. točka obrazložitve sodbe), povsem pravilna. Pravna prednica tožeče stranke in tožena stranka določb Pogodbe sicer res nista sprejeli “… v skladu s svobodnim urejanjem obligacijskih razmerij … .”, temveč na podlagi takrat veljavnih Pravil za delovanje organiziranega trga z električno energijo, ki so med drugim določala tolerančni pas bilančne skupine, omejitev tolerančnega pasu, penalizacijo odstopanj izven tolerančnega pasu, izdelavo bilančnega obračuna po posamezni bilančni skupini ter vrednost pozitivnih in negativnih odstopanj bilančne skupine (109.-114. člen). Cit pravila so torej določala plačilo penalov za odstopanja izven tolerančnega pasu in način njihovega izračuna. Sedaj veljavna Pravila za delovanje trga z električno energijo pa pojmov penalizacija in penali več ne uporabljajo, ampak uporabljajo izraz “cena za odstopanja v primeru prekoračitve tolerančnega pasu” (95. in nadaljnji členi). Toda ker Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja kot pravno razlago gesla “penale”: dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe, pogodbena globa: plačevati penale, določilo o penalih / penali tečejo, sta pravna prednica tožeče stranke in tožena stranka, kljub morda drugačnemu zatrjevanju pravdnih strank v postopkih na prvi stopnji, s cit. določbami Pogodbe lahko dogovorili le odškodnino za primer kršitve pogodbe (v tem primeru za negativna odstopanja porabe od pogodbeno dogovorjene). Pogodbena volja pravne prednice tožeče stranke in tožene stranke zato ni mogla biti dogovor o pogodbeni kazni, kot jo določa OZ, saj bi bil prav tak dogovor v nasprotju s prisilnimi predpisi (cit. pravili). Pojasnilo sodišča prve stopnje (v 15. točki obrazložitve sodbe) “… zakaj naj citirane določbe ne bi predstavljale dogovora o pogodbeni kazni, saj takšen dogovor ne samo ni nedopusten, temveč celo izhaja iz prisilnih predpisov … .”, tako povsem zadostuje.

12. Sodba prve stopnje ima tudi razloge o pravni podlagi tožbenega zahtevka (13.-16. obrazložitve). Zato jo je tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Sicer pa tožena stranka v pritožbi sama očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, česar ne bi mogla, če bi izostala obrazložitev glede materialnopravne podlage, na kateri je sodišče prve stopnje presojalo ugotovljeno dejansko stanje.

13. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo po izvedenih dokazih. Na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede zneska 6.065,46 EUR s pripadki ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

14. “… na podlagi povsem identičnega dokaznega gradiva … povsem drugačno rešitev … .” (vendar le v prvem postopku na prvi stopnji, v drugem postopku na prvi stopnji pa povsem enako), je sodišče prve stopnje nedvomno sprejelo ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča v obrazložitvi sklepa Cpg 77/2014 z dne 22. 5. 2014 (11. točka), ki jih je po prvem odstavku 362. člena ZPP tudi moralo upoštevati. Tako ravnanje sodišča prve stopnje zato ne “… predstavlja kršitev določbe 14. tč. 2. odst. ZPP … .”

15. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toda tožeča stranka (oziroma obe pravdni stranki) lahko opredeli(ta) meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka le z navedbo dejanske podlage. Sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih pravdni stranki sicer nista zatrjevali. Sodišče pa nato v nobenem primeru ne more biti omejeno pri preizkusu, pod katere pravne norme je mogoče podrediti (subsumirati) ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu z razpravnim načelom je torej sodišče vezano (le) na zatrjevano dejansko podlago, ki jo pravdna stranka mora navesti, v skladu s pravilom “iura novit curia” pa ni vezano na pravno kvalifikacijo, na katero se pravdni stranki niti ni treba sklicevati.(3)

16. Res je, da sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti. Toda tega mu niti ni bilo treba storiti. Ob pravilni oceni, da gre v obravnavani zadevi za sui generis odškodninsko odgovornost, je namreč pravilno presojalo pogoje za obstoj utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo odškodnine izključno na podlagi pogodbeno dogovorjenih kriterijev, in ne tudi po določbah OZ o poslovni odškodninski odgovornosti. “… v čem naj bi bila odgovornost tožene stranke za kršitev pogodbe.”, pa je sodišče prve stopnje dovolj obširno pojasnilo v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe.

17. Pritožbena trditev tožene stranke, da “Sodba tudi nima nikakršnih razlogov o tem, ali je tožena stranka pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ravnala s potrebno strokovno skrbnostjo.”, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP) in je zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (šesti odstavek 285. člena ZPP).

18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja sodišče prve stopnje, da je spregledalo “… dejstvo, da je tožena stranka električno energijo porabljala skladno s svojimi potrebami, ki so seveda odvisne od obsega dejavnosti.” in da je “Jasno … da bodoče porabe električne energije ni mogoče natančno predvideti, zato za nižjo porabo odgovornosti ni mogoče pripisati toženi stranki.” Tožena stranka se je s Pogodbo obvezala prevzeti in kupiti v posameznem letu pogodbeno letno količino električne energije iz 3.1. člena Pogodbe. Če pa je ugotovila, da kupljene pogodbene letne količine električne energije ne bo mogla porabiti, bi pač lahko oziroma morala odvečne pogodbene količine električne energije prodati oziroma ravnati po 3.2. in 3.4. Pogodbe. Da bi tako ravnala, pa ni niti zatrjevala.

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je “Način izračuna cene za negativno odstopanje … določen v tč. 5.3 pogodbe … .” in ga tudi opisalo (18. točka obrazložitve sodbe), se mu ni bilo treba “izjasniti” o ugovoru tožene stranke, da “… bi bilo v primeru izračuna škode od vtoževanega zneska potrebno odšteti najmanj stroške distribucije oz. ceno, po kateri je tožena stranka sama plačala električno energijo, saj tožeča stranka (v primeru odškodnine) ne more prejeti več, kot bi, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.” To “odločilno dejstvo” zato “… na samo višino prisojene odškodnine … .” ni moglo vplivati. Sicer pa tožena stranka v nasprotju s cit. ugovorom v pritožbi navaja: “Stališče tožene stranke v celoti potrjuje tudi dejstvo, da je znesek plačila s pogodbo že vnaprej dogovorjen, in sicer v višini razlike do dogovorjene količine prevzete električne energije, s čemer je dejansko tudi izključeno ugotavljanje dejansko nastale škode.” (5. točka, zadnji odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe).

20. Končno pritožbeno sodišče še misli, da navedeni pritožbeni očitki tožene stranke sodišču prve stopnje temeljijo na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, sodba prve stopnje nima razlogov. V resnici pa želi tožena stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa sodba prve stopnje ima. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

21. O odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe prve stopnje o vsebini listin, ter med samimi temi listinami. Sicer pa pritožbena očitka tožene stranke sodišču prve stopnje, ki izhajata iz listin v spisu, nista upoštevna, saj tožena stranka ni konkretizirala listin, katerih vsebina naj bi bila v razlogih sodbe povzeta v nasprotju z njihovo vsebino.(4) Pravdna stranka v pritožbi ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se cit. uveljavljena kršitev lahko preizkusila, bi morala tožena stranka v pritožbi konkretno navesti ravnanja oziroma opustitve sodišča prve stopnje, zaradi katerih naj bi bila podana.(5) Obrazložitve te uveljavljene kršitve pa v pritožbi tožene stranke ni. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da bi bila protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) podata takrat, če bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo o vsebini listin, ter med samimi temi listinami, ko bi šlo torej za napako v povzemanju listin; ne pa takrat, ko se očitek o napaki sodišča prve stopnje nanaša na sodniško presojo dokazov.(6) Cit. pritožbena očitka tožene stranke sodišču prve stopnje pa sta tak primer.

22. Pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je prav tako zgolj pavšalen in ga zato kot takega ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na ustrezen del 21. točke obrazložitve svoje sodbe.

23. Tudi pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o kršitvi 22. člena Ustave RS je premalo konkretiziran, da bi ga pritožbeno sodišče lahko upoštevalo. Tožena stranka namreč te zatrjevane kršitve ni substancirala, niti ni povezala s konkretno ugotovljenimi pravno pomembnimi dejstvi.(7)

24. Pritožbeno sodišče pa ni moglo upoštevati pritožbenih navedb in očitka tožene stranke sodišču prve stopnje: “Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze, glede katerih je bila tožena stranka že prekludirana in na njih oprlo sodbo, s tem pa je kršilo določbo 286. člena ZPP in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.” (8. točka na četrti strani in nadaljevanje na peti strani (obrazložitve) pritožbe). Tožena stranka bi morala cit. kršitev uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče. To pa je brez dvoma bilo po zaključku dokaznega postopka na glavni obravnavi z dne 9. 9. 2015. Vendar tako ni ravnala; v pritožbi pa tudi ne zatrjuje in ne izkazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja: Sodišče prve stopnje je jasno, določno in korektno pojasnilo, katere trditve ter dokaze tožeče stranke je uporabilo kot podlago za ugotovitev višine tožbenega zahtevka, oziroma kako je “… na podlagi pravočasno predloženih listin preverilo utemeljenost izdanega računa za negativno odstopanje v višini 5.985,76 EUR … .” (17. in 18. točka obrazložitve sodbe). S temi njegovim razlogi, ki so tudi dovolj obširni, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožbeno sodišče pa še opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS: “Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino. V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožeče stranke upoštevati tudi listine (pregled plačil terjatev, priloga A 6 in A 19), ki prikazujeta višino in datum zapadlosti posameznih terjatev po obeh leasing pogodbah. V konkretni zadevi se je tožeča stranka na ti listini sklicevala v zvezi z obrazložitvijo višine zahtevka na dan odstopa od pogodb in zapadlosti posameznih terjatev … . Vsebine teh listin druga toženka ni prerekala, zato ju glede na prej obrazloženo lahko štejemo kot del dejanske podlage spora.(8)

25. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožene stranke, da “… je zaključek sodišča, da zahtevani zneski predstavljajo škodo ne pa pogodbeno kazen, materialnopravno napačen.” (5. točka na tretji strani (obrazložitve) pritožbe), da “Določbe 3.6, 3.8, 3.9 in 6.3 pogodbe torej predstavljajo dogovor o plačilu pogodbene kazni.” (10. točka, prvi odstavek na peti strani (obrazložitve) pritožbe), da “V obravnavanem primeru gre torej očitno za izpolnitev z napakami, kar po sodni praksi predstavlja zamudo s pravilno izpolnitvijo … in zahtevani zneski tako predstavljajo dogovorjeno pogodbeno kazen, ne pa odškodnine.” (5. točka, zadnji odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe) ter “V takem primeru pa upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če dolžniku ni nemudoma sporočil, da si pravico do pogodbene kazni pridružuje (peti odstavek 251. člena OZ) … .” (10. točka, drugi odstavek na peti strani (obrazložitve) pritožbe). Pritožbeno sodišče je že v sklepu Cpg 77/2014 z dne 22. 5. 2014 (med drugim) zapisalo: “… pritožbeno sodišče misli, da v točkah 3.8., 3.9. in 6.3. Pogodbe LN št. 64436 o prodaji in nakupu električne energije z dne 19. 6. oziroma 18. 8. 2009 (B 8) dogovorjena “pogodbena kazen” le ni pogodbena kazen v njenem klasičnem pomenu, oziroma pogodbena kazen, kot jo urejajo in za katero se uporabljajo določbe 247. do 254. člena OZ, temveč da sta pravdni stranki s temi določbami dejansko določili odškodnino za primer kršitve pogodbe, oziroma odškodnino za morebitna negativna odstopanja porabljene količine električne energije od pogodbene količine, oziroma “plačilo obračuna negativnih odstopanj”. V tem primeru pa pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku nedvomno ne morejo biti cit. določbe OZ, še zlasti ne določba petega odstavka 251. člena OZ, ampak so lahko le navedene (in morda še katera druga) določbe obravnavane pogodbe.” (11. točka obrazložitve). Ob tem zapisu pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje tudi na 11. in 16. točko obrazložitve svoje sodbe.

26. Utemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je “Sodišče … pri svoji odločitvi napačno upoštevalo tudi DDV, saj se ne od odškodnin in ne od pogodbenih kazni DDV ne obračunava in ne plačuje (13. čl. Pravilnika o izvajanju ZDDV).” (9. točka na peti strani (obrazložitve) pritožbe). Tak ugovor je tožena stranka podala že v v prvem postopku na prvi stopnji 5. 3. 2013 vloženi pripravljalni vlogi (8. točka na drugi strani). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožeča stranka upravičena do 20 % DDV, ker se ukvarja s prodajo električne energije (18. točka obrazložitve sodbe). Ker pa 13. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV, je tožbeni zahtevek tožeče stranke za DDV v znesku 1.197,15 EUR z obračunanimi zamudnimi obrestmi v znesku 15,67 EUR res neutemeljen.(9)

27. Ker je pritožbeno sodišče delno zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu delno potrdilo sodbo prve stopnje, delno pa pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu delno spremenilo sodbo prve stopnje, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v tem gospodarskem sporu uspela s 83,34 % svojega tožbenega zahtevka, uspeh tožene stranke pa je 16,66 %. Po drugem odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Tožena stranka višine tožeči stranki odmerjenih pravdnih stroškov ni izpodbijala, sodišče prve stopnje pa je pri njihovi odmeri pravilno uporabilo 154. in 155. člen ZPP ter Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče prve stopnje je odmerilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.755,36 EUR. Pritožbeno sodišče pa je odmerilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 2.738,64 EUR, in sicer: v prvem postopku na prvi stopnji: nagrada za postopek po tar. št. 3100 Tarife ZOdvT - 347,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 Tarife ZOdvT - 320,40 (in ne 347,10) EUR, potni stroški (kilometrina) po tar. št. 6003 Tarife ZOdvT - 59,20 (in ne 88,00) EUR, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 Tarife ZOdvT - 159,87 EUR, skupaj 886,57 EUR. Ni pa toženi stranki priznalo nagrade za odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo prve stopnje I Pg 1560/2012 z dne 4. 12. 2013, ker ti stroški niso bili potrebni. Tožena stranka namreč z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožeče stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); v drugem postopku na prvi stopnji: nagrada za narok po cit. tar. št. - 320,40 EUR, potni stroški (kilometrina) po cit. tar. št. - 59,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT po tar. št. 6002 Tarife ZOdvT - 20,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo zoper sodbo prve stopnje I Pg 621/2014 z dne 15. 10. 2014 po tar. št. 3210 Tarife ZOdvT - 427,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT po cit. tar. št. - 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV po cit. tar. št. - 186,30 EUR in sodna taksa za pritožbo po tar. št. 1121 Taksne tarife ZST-1 - 345,00 EUR, skupaj 1.378,10 EUR. Ni pa toženi stranki priznalo nagrade za postopek po cit. tar. št. - 347,10 EUR. Po tretjem odstavku Opombe 3 v 3. delu - Upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni, nepravdni in posebni postopki Tarife ZOdvT se, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Ob vštetju že nastale nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 347,10 EUR v uveljavljeno nagrado za postopek v ponovljenem postopku v znesku 347,10 EUR je tako rezultat 0; ter v tretjem postopku na prvi stopnji: nagrada za narok po cit. tar. št. - 320,40 EUR, potni stroški (kilometrina) po cit. tar. št. - 48,10 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT po cit. tar. št. - 20,00 EUR in 22 % DDV po cit. tar. št. - 85,47 EUR, skupaj 473,97 EUR. Toženi stranki pa ponovno ni priznalo nagrade za postopek po cit. tar. št. - 347,10 EUR iz prej navedenih razlogov. Ob upoštevanju doseženega uspeha so tako pravdni stroški tožeče stranke 2.296,32 EUR in tožene stranke 456,26 EUR. Po njihovem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.840,06 EUR, v primeru zamude z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, sedma stran).

28. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo delno zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) delno potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP), delno pa pritožbi ugoditi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP).

29. Po drugem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter ob upoštevanju ZOdvT in ZST-1 mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za postopek s pritožbo - 427,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT - 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV - 98,38 EUR in sodno takso za pritožbo - 345,00 EUR, skupaj 890,58 EUR, ter glede na njen doseženi uspeh (16,66 %) zmanjšano na 148,37 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (cit. načelno pravno mnenje). Tožeča stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka; ti stroški v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke.

Op. št. (1): Čeprav se na cit. kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (2): Čeprav se tudi na cit. kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka tudi te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (3): Prim.: komentar dr. Aleša Galiča k 180. členu ZPP v: PRAVDNI postopek : zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.] ; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana : Uradni list : GV Založba, 2005-, Knj. 2, str. 134 in 135, 15. in 16. točka.

Op. št. (4): Prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2014 z dne 16. 6. 2015. Op. št. (5): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/2006 z dne 26. 9. 2006. Op. št. (6): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 39/2010 z dne 17. 9. 2013. Op. št. (7): Prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2014 z dne 16. 6. 2015. Op. št. (8): sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010. Op. št. (9): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 57/2014 z dne 20. 1. 2015.