Jedro

Ker je toženka zatrjevala drugačno finančno in premoženjsko stanje, kot izhaja iz zadnje objavljenega letnega poročila, bi morala zatrjevati in dokazati, da premoženja oziroma terjatev, kot izhajajo iz javno objavljenih podatkov, nima, da terjatev ne bo dobila plačanih oziroma da terjatev in premoženja ne more unovčiti, niti da tega ne more storiti pravočasno – tj. v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno presodilo, da toženka ni podala nobenih konkretnih trditev in dokazov, da iz letnega poročila razvidna sredstva niso unovčljiva oziroma da niso unovčljiva pravočasno, s tem pa svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s pogoji za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ni zmogla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

Pritožba toženke

2. Proti temu sklepu se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

K odločitvi o pritožbi

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila sodnih taks (pravne osebe ni mogoče oprostiti v celoti), ji odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v register transakcijskih računov ugotovilo, da toženka nima odprtega transakcijskega računa. Po vpogledu v izkaz poslovnega izida in bilanco stanja tožene stranke pa še, (1) da je toženka v letu 2017 izkazovala čisto izgubo v višini 13.138,00 EUR in bilančno izgubo v višini 9.259,00 EUR in (2) da je imela na dan 31. 12. 2017 izkazanih 215.000,00 EUR kratkoročnih sredstev za podajo, 167.012,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 72.415,00 EUR denarnih sredstev. Ugotovilo je tudi, da njeno premoženje predstavlja pisarniška oprema manjše vrednosti. Predlog toženke za delno oprostitev in za odlog plačila sodne takse je zavrnilo, ker toženka ni pojasnila, zakaj vsaj dela svojih sredstev ne more unovčiti za plačilo sodne takse. Prvostopenjsko sodišče je tako zapisalo, da toženka ni navedla niti izkazala, da kratkoročne terjatve še niso zapadle ali da so težko izterljive, da sredstev ne more hitro prodati, kot tudi ne, da so vsa sredstva nujno potrebna za poslovanje. Izpostavilo je tudi, da toženka, glede na to, da opravlja dejavnost (pa čeprav v omejenem obsegu), sodišča ni prepričala, da nima sredstev za plačilo sodne takse v znesku 102,00 EUR.

6. Glede na zgoraj navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni vsebinsko odločalo tudi o predlogu za odlog plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je tako predlog za (delno) oprostitev plačila sodne takse kot tudi predlog za odlog plačila sodne takse zavrnilo, ker tožena stranka ni zadostila (že) svojemu trditvenemu bremenu. Izpodbijani sklep je torej v zadostni meri obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Glede na povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da toženka nima likvidnih sredstev. Kot neresnične se izkažejo tudi navedbe pritožnice, da je natančno opisala svoje finančno stanje, s čimer naj bi zadostno utemeljila razloge za ogroženost svojega poslovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v dopolnitvi predloga v tej zvezi navedla, da njeno premoženje predstavlja pisarniška oprema manjše vrednosti in odprte terjatve do dolžnikov v skupni višini 39.224,50 EUR, ki so kratkoročno težko izterljive, dolgoročno pa se predvideva njihovo vsaj 50% poplačilo. Te navedbe je sodišče prve stopnje označilo kot pavšalne. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je toženka konkretno pojasnila, s katerimi terjatvami sploh razpolaga in zakaj teh terjatev ni mogoče unovčiti v roku za plačilo sodne takse. Glede na to, da je toženka zatrjevala drugačno finančno in premoženjsko stanje, kot izhaja iz zadnje objavljenega letnega poročila1, bi morala zatrjevati in dokazati, da premoženja oziroma terjatev, kot izhajajo iz javno objavljenih podatkov, nima, da terjatev ne bo dobila plačanih oziroma da terjatev in premoženja ne more unovčiti, niti da tega ne more storiti pravočasno – tj. v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno presodilo, da toženka ni podala nobenih konkretnih trditev in dokazov, da iz letnega poročila razvidna sredstva niso unovčljiva oziroma da niso unovčljiva pravočasno, s tem pa svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s pogoji za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ni zmogla. Enako velja tudi za pisarniško opremo manjše vrednosti, glede katere toženka v dopolnitvi predloga ni podala prav nobenih navedb o tem, da jo je težko unovčiti. Zato ni moč zaključiti, da toženka iz naslova prodaje te opreme ne bi mogla dobiti nikakršnih sredstev. Da to opremo uporablja samo za izvajanje minimalnih aktivnosti, ki so potrebne za obstoj družbe, pa prvič uveljavlja šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje teh trditev ni moglo upoštevati. Ne more pa jih upoštevati niti pritožbeno sodišče. Gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ni izkazala, da omenjenih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Navedbe toženke, da je v predlogu za taksno oprostitev podala dokazni predlog za preverbo njenega poslovanja preko davčnih blagajn ter predlagala svoje zaslišanje glede okoliščin poslovanja, so protispisne. Toženka takšnih dokaznih predlogov v predlogu za taksno razbremenitev in njegovi dopolnitvi ni podala. S tem pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker predlaganih dokazov ni izvajalo. Pritožba tudi napačno izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na dejstvo, da lahko toženka posluje preko vezane knjige računov (četudi ne posluje preko davčnih blagajn), saj kaj takega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.

9. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Skladno z določilom tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 začne teči 15 dnevni rok za plačilo takse v višini 102,00 EUR, odmerjene s plačilnim nalogom X Pg 2078/2018 z dne 31. 12. 2019, in rok 8 dni za ugovor zoper ta plačilni nalog, naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

1 V času odločanja o predlogu za taksno olajšavo v postopku na prvi stopnji.