Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da pri igri odbojke ne gre za dejavnost s povečano nevarnostjo (2. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), saj igra pri normalnem teku in upoštevanju pravil ne ogroža zdravja in življenja udeležencev. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru ni odločilno, da je tožniku nastala škoda pri obvezni šolski telovadbi. V postopku ni bilo ugotovljeno nobeno tako krivdno ravnanje tožnikovega soigralca, ki bi ga lahko šola s stalnim nadzorstvom profesorja preprečila. Zato je pravilen zaključek, da tožniku nastala škoda ni v vzročni zvezi z okoliščino, da tedaj profesor igre ni nadziral in da tako tudi krivdna odgovornost šole ne obstaja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati znesek 1,080.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zahtevani znesek predstavlja odškodnino za škodo, nastalo tožniku, ker se je dne 16.1.1991 poškodoval pri odbojki pri obveznem pouku telesne vzgoje. Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1.odst. 354.čl. ZPP pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da z vmesno sodbo ugotovi odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo in nato zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje o višini odškodnine. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišči pri odločanju nepravilno nista upoštevali, da se je tožnik moral udeležiti odbojkarske igre v šoli in da gre za dejavnost s povečano nevarnostjo. Tožena stranka pa bi za škodo odgovarjala tudi krivdno, ker profesor telovadbe igre ni nadzoroval. Nadzorstvo bi preprečilo pretirano zagnanost tožnikovega soigralca, zaradi katere je nesmotrno skočil na žogo, usmerjeno proti tožniku. Sodišče druge stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe o nesmotrni igri tožnikovega soigralca. Šola odgovarja tudi za nepravilno ravnanje svojega dijaka. Končno še navaja, da tudi v sodbi sodišča prve stopnje manjkajo razlogi o bistvenih okoliščinah.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka po 275.čl. (prav 375.čl.) ZPP ni podana. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih in vsebuje tudi presojo vseh pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Pri tem posebej analizira igro tožnikovega soigralca, glede katere zatrjuje tožnik nesmotrnost. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bili pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje.

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje glede okoliščin nastanka tožnikove poškodbe sta sodišči pravilno zaključili, da tožena stranka za tožniku nastalo škodo ne odgovarja. Tožena stranka bi za škodo odgovarjala le v primeru, če bi obstajala odškodninska odgovornost Srednje tehniške šole v ..., ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Tožnik, ki je bil dijak omenjene šole, se je poškodoval pri pouku telesne vzgoje, ko so igrali odbojko. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da pri igri odbojke ne gre za dejavnost s povečano nevarnostjo (2.odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), saj igra pri normalnem teku in upoštevanju pravil ne ogroža zdravja in življenja udeležencev. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru ni odločilno, da je tožniku nastala škoda pri obvezni šolski telovadbi. V postopku ni bilo ugotovljeno nobeno tako krivdno ravnanje tožnikovega soigralca, ki bi ga lahko šola s stalnim nadzorstvom profesorja preprečila. Zato je pravilen zaključek, da tožniku nastala škoda ni v vzročni zvezi z okoliščino, da tedaj profesor igre ni nadziral in da tako tudi krivdna odgovornost šole ne obstaja. Pri takem položaju uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).