Jedro

Toženka tudi v pritožbi ne zatrjuje, da ne bi bila zmožna delati, ampak očitno meni, da zadošča, da ni nikjer zaposlena in bo zato njena obveznost preživljanja njenega otroka manjša. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo toženkine pridobitne zmožnosti, prav tako pa je ob razdelitvi bremena preživljanja na oba starša pravilno upoštevalo dejstvo, da je otrok pri očetu, kar ne glede na pogostnost stikov s toženko pomeni, da je na očetu skrb za vsakodnevno vzgojo in varstvo ter tudi pokrivanje vsakodnevnih nepredvidenih izdatkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru odločilo, da se ml. sin pravdnih strank M. zaupa v varstvo in vzgojo očetu ter da mora toženka plačevati zanj preživnino v znesku 40.000,00, SIT. Glede preživnine je ugotovilo, da toženka zasluži med 150.000,00 SIT in 160.000,00 SIT, tožnik pa 103.000,00 SIT, da stroški preživljanja otroka znašajo 67.000,00 SIT ter da tožnik nudi sinu bistveno več pri vsakodnevni vzgoji, varstvu in skrbi.

Zoper sodbo se toženka pritožuje in v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo premoženjskih zmožnosti pravdnih strank. Toženka je že od 1.3.2006 brezposelna in se preživlja s socialno pomočjo v višini 41.000,00 SIT. Po drugi strani pa tožnik dela tudi v Italiji, zato zasluži bistveno več od 103.000,00 SIT. Prejema tudi otroški dodatek v višini najmanj 8.000,00 SIT. Napačno je ugotovljena višina stroškov za sina. Ta znaša 61.000,00 SIT in ob upoštevanju otroškega dodatka bi morala starša prispevati skupaj 47.000,00 SIT, zato je preživnina v višini 40.000,00 SIT previsoko določena in do toženke krivična. Toženka bi želela biti več časa s sinom, lahko bi bil tudi dodeljen njej. Od vložitve tožbe dalje je začel tožnik toženki kratiti stike z otrokom. Ne drži, da toženka od vložitve tožbe ne bi ničesar prispevala za preživljanje sina, saj mu je kupovala oblačila in stvari, ko je bil pri njej, če jih je potreboval. Glede na povedano toženka meni, da je primerna preživnina 10.000,00 SIT.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in v odgovoru prerekala navedbe toženke.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dejansko stanje v zvezi s preživnino ugotovilo popolno in pravilno. Iz razlogov sodbe izhaja, da toženka prejema socialno pomoč nekaj nad 40.000,00 SIT, da je do konca leta 2003 profesionalno igrala nogomet in zaslužila okrog 200.000,00 SIT, kasneje pa je delala na črno in zaslužila med 150.000,00 SIT in 160.000,00 SIT. V času zaslišanja sicer ni bila zaposlena, je pa v tistem obdobju pomagala partnerju pri njegovi dejavnosti. Na zaslišanje 12.12.2006 toženka ni prišla, čeprav je bila v redu vabljena in svojega izostanka tudi ni opravičila. Na podlagi razpoložljivih podatkov je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da bi toženka lahko zaslužila vsaj okrog 150.000,00 SIT mesečno (in pri tem niti ni upoštevalo socialne pomoči). Sodišče namreč na podlagi določbe 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) preživnino določi glede na potrebe upravičenca in pridobitne zmožnosti zavezanca. Ni torej pomembno, koliko zavezanec dejansko zasluži, ampak kolikšne so njegove pridobitne zmožnosti. Starši si morajo prizadevati izkoristiti vse možnosti za zaslužek, da bi pridobili sredstva za preživljanje mladoletnih otrok. Toženka tudi v pritožbi ne zatrjuje, da ne bi bila zmožna delati (govori samo o poškodbi kolena, zaradi katere se ne more profesionalno ukvarjati z nogometom), ampak očitno meni, da zadošča, da ni nikjer zaposlena in bo zato njena obveznost preživljanja njenega otroka manjša. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo toženkine pridobitne zmožnosti, prav tako pa je ob razdelitvi bremena preživljanja na oba starša pravilno upoštevalo dejstvo, da je otrok pri očetu, kar ne glede na pogostnost stikov s toženko pomeni, da je na očetu skrb za vsakodnevno vzgojo in varstvo (spremljanje otroka na dejavnosti, spremljanje njegovega dela v šoli, bolniške in podobno) ter tudi pokrivanje vsakodnevnih nepredvidenih izdatkov. Na podlagi povedanega mora biti zato delež toženke pri preživljanju sina višji od deleža tožnika. Toženka sicer v pritožbi zatrjuje, da ji tožnik od vložitve tožbe odreka stike z otrokom in da bi skrb za otroka, če bi bili stiki redni ali pa bi bil sin celo zaupan v varstvo in vzgojo njej, lahko šteli tudi v njeno korist, vendar te trditve na ugotovitev višine preživnine ne vplivajo. Dejstvo je, da je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo očetu in da živi v K., kjer tudi obiskuje osnovno šolo. Tudi pri rednih stikih ni realno, da bi toženka, ki živi v B.k., prevzemala nase obveznosti v zvezi z vsakodnevnimi dejavnostmi otroka. Iz razlogov sodbe še izhaja, da tožnik otroškega dodatka ne dobiva (pogoj za otroški dodatek je med ostalim urejena preživnina). Ko ga bo prejel, ga bo lahko prejel kvečjemu za vnaprej, zdaj pa višina otroškega dodatka še ni znana in je sodišče pri odločanju niti ni moglo upoštevati. Pritožba napačno navaja višino otrokovih potreb. Prvostopno sodišče je podrobno opisalo izdatke in njihovo višino, seštevek vseh izdatkov na mesec znaša dejansko celo 72.700,00 SIT (stroški bivanja 11.700,00 SIT, stroški prehrane 30.000,00 SIT, stroški prehrane v šoli 12.000,00 SIT, izvenšolske dejavnosti 11.500,00 SIT, stroški učbenikov in stroški obleke pa na letni ravni 90.000,00 SIT, oziroma mesečno 7.500,00 SIT), oziroma, če upoštevamo, da so izdatki za prehrano v šoli in za izvenšolske dejavnosti razporejeni le na 10 mesecev, 68.700,00 SIT, in ne 67.000,00 SIT, kot je opisane izdatke napačno seštelo prvostopno sodišče. Pritožnica nobenemu od stroškov ni oporekala konkretno po višini, niti ni nobeden od naštetih izdatkov pretiran. Ob upoštevanju določbe 129.a člena ZZZDR, po kateri mora sodišče pri odmeri preživnine upoštevati predvsem otrokovo korist in po kateri mora preživnina zajemati stroške vseh življenjskih potreb otroka, zlasti pa stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka, in ob upoštevanju dejstva, da bo glede na naravo stvari vse potrebe, ki jih prvostopno sodišče ni izrecno upoštevalo, glede na vse okoliščine moral pokriti tožnik, pri katerem otrok živi, je preživnina v višini 40.000,00 SIT primerna in v celoti ustreza zakonskim merilom za določitev preživnine. Prvostopno sodišče je pravilno kot darila ocenilo izdatke, ki jih je toženka imela v času, ko je bil otrok pri njej. Preživnina je določena prvenstveno v denarju, možen je drugačen izrecen dogovor. Stranki nista zatrjevali, da bi se dogovorili, da štejeta kupovanje stvari za sina v času njegovega bivanja pri materi za plačevanje preživnine, zato je tovrstne nakupe mogoče šteti le za darila toženke svojemu otroku. Na podlagi vsega povedanega se izkaže pritožba za neutemeljeno. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus po uradni dolžnosti. Ker ni ugotovilo nobene kršitve, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko (s pritožbo ni uspela) in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko (sodišče prizna samo za pravdo potrebne stroške, saj tožeča stranka z odgovorom na tožbo ni z ničemer prispevala k razjasnitvi stvari).