Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si toženec ni prisvojil dela akontacije, ki mu ga je tožeča stranka izplačala zaradi predvidenih stroškov, ki bodo nastali na vožnji, sploh ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče porabiti določbe OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, zato tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 191. členom OZ tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj. Ker toženec ni zadržal nekaj, kar bi mu plačala tožeča stranka, ne gre za primer, ko bi tožeča stranka plačala nekaj, za kar bi vedela, da tega ni dolžna, pa bi si pridržala pravico zahtevati nazaj ali če bi plačala, da bi se izognila sili.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka tako, da se stroški znižajo s 608,88 EUR na znesek 572,19 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožeči stranki 2.893,90 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati stroške postopka v znesku 608,88 EUR v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi ji toženec iz naslova razlike med prejeto in porabljeno akontacijo karkoli dolgoval in ni izkazano, da bi si pridržala pravico zahtevati nazaj razliko akontacije. Sodišče ni ocenilo verodostojnosti prič in ni upoštevalo okoliščine, da je pred sodiščem prve stopnje odprtih šest enakih postopkov zoper delavce (voznike) tožeče stranke, tudi zoper obe priči, ki imata zato interes, da toženec v sporu uspe. A.A. je glede črnega fonda in internih navodil direktorja tožeče stranke izpovedal drugače, kot je to trdil v svoji pisni vlogi. Sodišče ni upoštevalo pisne izjave knjigovodkinje pri toženi stranki B.B., ker naj bi bile drugi dve priči (bolj) "prepričljivi". Obrazložitev sodbe se nanaša na ravnanja, ki so v neskladju s pozitivno zakonodajo, saj temelji na ugotovitvi, da naj bi tožeča stranka imela "črni fond", čemur je tožeča stranka oporekala, saj gre za neresnično trditev toženca. Ugotovitev sodišča temelji izključno na zatrjevanju neverodostojnih prič, da naj bi tak fond obstajal. Priči sta po poklicu voznika in ne strokovnjaka za davčne postopke, zato bi njuna trditev imela težo, če bi znala vsaj malo opisati, kaj razumeta po pojmom črni fond. A.A. je v zadevi Pd 122/2018 Delovnega sodišča v Celju na posebno vprašanje, ali ve, kaj je to pojem črni fond, izpovedal, da ve, v nadaljevanju pa, da ne ve, ali je imelo podjetje črni fond. Sodišče brez utemeljitve spremeni izpoved v dokaz obstoja črnega fonda. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prejem sredstev na toženčev bančni račun z bančnega računa tožeče stranke je povsem sledljiva finančna transakcija, ki je povsem zakonita. Sodba ne pojasni, kako naj bi se poračunavala sredstva črnega fonda. Iz obrazložitve izhaja zgolj, da naj bi pregledi stroškov prevoza potrjevali podatke o znesku, ki ga je toženec zadolžil, znesku, ki naj bi ga porabil, in znesku, ki naj bi ga vrnil. To naj bi po zatrjevanju obeh prič izpolnjevali disponenti tožeče stranke, zaradi česar sodišče ni dvomilo, da naj bi tožeča stranka obračune obravnavala sproti in razliko upoštevala pri naslednji akontaciji, kar niti tehnično ni možno. Sodišče je ugotovilo, da naj bi črni stroški izključno pomenili podkupnine. Toženec je očitno iz sredstev tožeče stranke plačeval podkupnine ter ta strošek prikazal kot črni strošek v breme tožeče stranke, ki pa kot pravna oseba slovenskega pravnega reda takšnega stroške ne more in ne sme priznati. Tožeča stranka kot delodajalec ni imela nobene potrebe oziroma motiva, da bi svoje zaposlene napeljevala h storitvi kaznivega dejanja samo zato, da bi dva ali tri dni prej prešel mejo s preskokom čakalne vrste. Sodišče se ni opredelilo do splošnega akta tožene stranke "Pravila službe", ki je začel veljati 1. 7. 2016. Tožeča stranka je zoper toženca že med postopkom pred delovnim sodiščem vložila kazensko ovadbo, saj je iz njegovih navedb ugotovilo utemeljen sum storitve kaznivih dejanj po 209., 211. in 215. členu KZ-1, torej da si je protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. Ne strinja se tudi z materialnopravnim stališčem sodišča glede uporabe 191. člena OZ. Stranki sta se zavedali, da gre pri akontacijah za sredstva tožeče stranke ter da je toženec dolžan v primeru presežka ta višek vrniti tožeči stranki. Šlo je za akontacijo za nepredvidljive, vendar zakonite stroške. Tožeča stranka je sodišču predložila bančni izpisek za vsako nakazilo, saj je želela svoje poslovanje opravljati transparentno in sledljivo. Vsa plačila so dokumentirana in izkazana z bančnimi izpiski. Nikoli se ni zgodilo, da bi bil toženec dolžan plačevati carine, zato gre za nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje. V zvezi z odmerjenimi pravdnimi stroški navaja, da so bili pooblaščencu toženca potni stroški za isto pot odmerjeni večkrat, ne glede na dejstvo, da je sodišče na isti dan razpisalo obravnave v več zadevah, v katerih je tožence zastopal isti pooblaščenec.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, le glede odločitve o stroških je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, v preostalem pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

5. Toženec je bil v vtoževanem obdobju, od 21. 5. 2015 do 4. 5. 2017, v delovnem razmerju pri tožeči stranki, pri čemer je opravljal delo voznika tovornega vozila na relaciji C. - D. (tujina) - C.. Toženec je pred odhodom na vožnje od tožeče stranke prejemal denarna sredstva v obliki akontacije za stroške na poti, med strankama pa ni bilo sporno, da je z navedenim denarjem takšne stroške tudi plačeval. Tožeča stranka od toženca uveljavlja plačilo razlike med nakazanimi akontacijami stroškov in porabljenimi stroški, toženec pa navaja, da tožeči stranki iz naslova akontacij ne dolguje ničesar, saj je bil primoran iz sredstev, ki jih je prejel kot akontacijo, poleg stroškov, za katere je prejel račun, plačevati tudi t.i. "črne stroške", ki so predstavljali stroške, za katere račun ni bil izdan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožeča stranka fond t.i. "črnih stroškov", ki so obsegali stroške na poti, za katere niso bili izdani računi (npr. stroški podkupnin zaposlenim na meji, plačevanja "dovoljenj" za vožnjo po cesti in za prečkanje določenih cestnih poti, stroški parkiranja na določenih parkiriščih in podobno), ti stroški pa so se evidentirali v obrazec "pregled črnih stroškov" (B1), ki ga je pripravila tožeča stranka. Ti stroški pa so bili zabeleženi tudi v pregledu stroškov prevoza za posamezno vožnjo, ki jih je toženec oddal po vsaki vožnji. Toženec je v obravnavanem obdobju poleg ostalih stroškov na poti, v pregled stroškov vnesel tudi vsoto črnih stroškov, ki jih je tožeča stranka upoštevala pri izračunu skupnih stroškov. Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka črne stroške pri izračunu skupnih stroškov vožnje upoštevala v celotnem vtoževanem obdobju, ter je posledično tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Glede stroškov, ki so jih morali delavci tožene stranke plačevati iz prejete akontacije za stroške za prehod meje, plačilo carine, plačilo policijskim kontrolam, ekologu, za plačevanje "dovoljenj" za vožnjo po cestah ali prečkanje določenih cestnih poti, plačilo parkiranja in podobno, za katere niso prejeli računa in so jih zabeležili v lastne zapiske na vožnji, sodišče prve stopnje nedosledno uporablja različne termine, kot so "evidenca črnih stroškov", "črni fond stroškov", fond t.i. "črnih stroškov" in "črni fond". Pri tem v delovnem sporu sploh ne gre za primere iz 245. in 249. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), torej za davčno zatajitev ali pranje denarja, temveč izključno za vprašanje, ali je tožnik kot delavec tožene stranke porabil akontacijo, ki jo je prejel, ali pa mu je del te akontacije ostal in je tako neupravičeno obogaten na račun tožeče stranke. Zato v tem sporu ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka imela kakršenkoli "črni fond" denarja, ki bi pomenil davčno zatajitev ali pranje denarja. V tem smislu je torej utemeljena pritožbena navedba, da gre za "črne" stroške in ne za neobstoječ črni fond. Tožena stranka je namreč te stroške poimenovala "črni stroški" ter celo izdelala prazen obrazec "pregled črnih stroškov", v katerega so vozniki po vrnitvi z vožnje vpisali te "črne" stroške. Šlo je torej za evidenco tako nastalih stroškov, in ne za nek fond, zato ta beseda v okoliščinah tega primera niti ni pravno relevantna. Posledično so torej neodločilne pritožbene navedbe, kako "črni fond" definirata Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) in Frazeološki slovar.

7. Glede na zgoraj navedeno tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da sta priči A.A. in E.E. (ki sta bili zaslišani v zadevi Pd 293/2017 in je sodišče prebralo zapisnik o njuni izpovedbi v zadevi Pd 29/2017 - priloga C5) po poklicu voznika in ne strokovnjaka za davčne postopke, zato bi njuna trditev imela težo, če bi znala vsaj malo opisati, kaj razumeta po pojmom črni fond. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da priča A.A. ni prepričljiva, ker naj bi v zadevi Pd 122/2018 na vprašanje, ali ve kaj je to pojem črni fond, najprej izpovedal da ve, v nadaljevanju pa, da ne ve, ali je imela tožeča stranka črni fond. Priča je namreč izpovedala o tem, da so morali vozniki po vrnitvi z vožnje izpolniti obrazec "pregled črnih fondov", ki je dokazoval, koliko akontacije so porabili iz tega naslova. V tem delu ni nedoslednosti v njegovi izpovedbi, niti ne gre za vprašanje nekega črnega fonda, temveč za izkazovanje porabe denarnih sredstev, ki so jih morali vozniki porabiti na vožnji. Zgolj zato, ker tožeča stranka uveljavlja vračilo akontacije tudi od prič A.A. in E.E., ni mogoče trditi, da sta njuni izpovedbi neprepričljivi. Sodišče prve stopnje je pri oceni izvedenih dokazov poleg njunih izpovedb upoštevalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka imela obrazec "pregled črnih stroškov", vendar pa izpolnjenih obrazcev ni hotela predložiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vozniki posebej evidentirali "črne" stroške, izhaja iz ugotovitve, da je tožeča stranka ta denarna sredstva upoštevala pri izračunu skupnih stroškov vožnje ter "črne" stroške vselej obračunavala sproti in upoštevala pri izplačilu naslednje akontacije. Tak zaključek je sprejelo na podlagi pregledi stroškov prevoza (priloge A9 do A13), iz katerih za vsako vožnjo posebej izhajajo podatki o znesku, ki ga je voznik zadolžil, znesku, ki ga je porabil, in znesku, ki ga je voznik vrnil, ter pregledi stroškov prevoza (priloge A15 do A31). Razvidni so torej podatki o "stanju prej", prejeti akontaciji, stroških in razliki. Sodišče je utemeljeno sledilo izpovedbama prič A.A. in E.E., da so te podatke izpolnjevali zaposleni pri tožeči stranki, najpogosteje disponenti, ki so tudi opravili skupen izračun stroškov in "stanju denarnih sredstev", pri čemer se po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje na večini pregledov stroškov prevoza "stanje prej" ujema z izračunom razlike predhodne vožnje. Sodišče je kot tak primer izpostavilo pregled stroškov prevoza 3/11/2015 (priloga A15) za vožnjo od 12. 11. 2015 do 25. 11. 2015, iz katerega izhaja, da so znašali skupni stroški poti 328,00 EUR in vključujejo znesek 80,00 EUR iz naslova črnih stroškov. Razlika med prejeto akontacijo v znesku 400,00 EUR in stroški v znesku 328,00 EUR, ob upoštevanju predhodnega stanja - 3,00 EUR, znaša 69,00 EUR, identičen znesek 69,00 EUR pa je zabeležena kot začetno stanje oziroma "stanje prej" pri naslednji vožnji v obdobju od 25. 11. 2015 do 9. 12. 2015 (priloga A16). Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ter da tehnično ni bilo mogoče izvesti, da bi tožeča stranka obračune obravnavala sproti in razliko upoštevala pri naslednji akontaciji.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka delavcem izplačevala akontacijo za stroške, ki jih bodo imeli na vožnji, tudi za "črne" stroške, ter po vrnitvi z vožnje naredila skupen izračun stroškov (tudi "črnih" stroškov), ki ga je upoštevala pri akontaciji za prihodnji mesec, niso utemeljene pritožbene navedbe, da iz sodbe ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu naročila ali ga celo prisilila, naj podkupuje uradne osebe na ukrajinski in ruski meji. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč za odločitev v zadevi zadošča že ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ji bili ti stroški zagotovo znani, saj je navsezadnje sama pripravila obrazec za evidenco teh stroškov. Tožeča stranka zato ne more očitati sodišču prve stopnje, da je kot prepričljivi upoštevali izpovedi prič, ki naj bi kot voznika storila kaznivo dejanje podkupovanja po 262. členu KZ-1. Zaradi tega, ker je sodišče ugotovilo, da toženec ni zadržal dela prejete akontacije zase, temveč je po vrniti evidentiral vse stroške, ki jih je imel na vožnji, pri tem pa svoje ugotovitve oprlo tudi na izpovedi prič A.A. in E.E., ni mogoče šteti, da to vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Ker je tožeča stranka sama pripravila obrazec za evidentiranje črnih stroškov, sodišče utemeljeno ni moglo upoštevati pisne izjave knjigovodkinje pri toženi stranki B.B., ki je obstoj črnih stroškov zanikala.

9. Ker je tožeča stranka od svojih delavcev zahtevala evidentiranje "črnih" stroškov, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka kot delodajalec ni imela nobene potrebe oziroma motiva, da bi svoje zaposlene napeljevala k storitvi kaznivega dejanja samo zato, da bi dva ali tri dni prej prešel mejo s preskokom čakalne vrste. Izvedeni dokazi tudi sicer ne dajejo podlage za tak zaključek, saj sta priči izpovedali, da se je tako pridobilo pri času vožnje, oziroma so se vozniki izognili eventualnim nevšečnostim na vožnji, pa tudi sicer motivi tožeče stranke za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka niso odločilni, saj je bistveno le, ali je toženec zase zadržal del akontacije. Glede na prakso vpisovanja "črnih" stroškov v poseben obrazec, se pritožba neutemeljeno sklicuje na splošni akt tožene stranke "Pravila službe", ki je začel veljati 1. 7. 2016, tudi če ta evidentiranja "črnih" stroškov ni predvideval. Na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva navedba, da je tožeča stranka zoper toženca že med postopkom pred delovnim sodiščem vložila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivih dejanj po 209., 211. in 215. členu KZ-1, saj je bilo v delovnem sporu ugotovljeno, da si akontacije ni prisvojil, oziroma tožeča stranka tega ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si toženec ni prisvojil dela akontacije, ki mu ga je tožeča stranka izplačala zaradi predvidenih stroškov, ki bodo nastali na vožnji, sploh ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče porabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, zato tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 191. členom OZ tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj. Ker toženec ni zadržal nekaj, kar bi mu plačala tožeča stranka, ne gre za primer, ko bi tožeča stranka plačala nekaj, za kar bi vedela, da tega ni dolžna, pa bi si pridržala pravico zahtevati nazaj ali če bi plačala, da bi se izognila sili.

11. Pritožba je le delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dne 10. 4. 2019 narok za glavno obravnavo v dveh zadevah (ob 9.00 uri in 12.00 uri), pooblaščencu toženca pa v obeh zadevah priznalo 80 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) za odsotnost iz pisarne dne 10. 4. 2019 in potne stroške pooblaščenca na relaciji Slovenska Bistrica - Celje - Slovenska Bistrica v znesku 24,42 EUR (33 km x 2 x 0,37 EUR), čeprav so mu stroški nastali le enkrat. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu navedene stroške priznalo le v polovičnem obsegu. Glede na navedeno je znižalo stroške z 608,88 EUR na 572,19 EUR.

12. Ker v preostalem niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).