Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne v obsegu odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo, glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo pa se zavrže. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 611,92 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2066 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožnice pa je deloma ugodilo in v odločitvi o pravdnih stroških izpodbijano sodbo spremenilo in dosojene pravdne stroške od zneska 2474,57 EUR znižalo na znesek 834,44 EUR. V ostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Vztraja pri stališču, da ni soodgovorna za nastalo škodo, ker ni k nastanku škodnega dogodka z ničemer pripomogla. Toženec je nasilen in ga ni potrebno izzivati, da se loti nedolžne žrtve. Glede višine dosojene odškodnine se revizija sklicuje na mnenje izvedenca dr. I. Š. o obsegu poškodb in njihovi naravi. Poleg zloma nosne kosti z razmaknitvijo kosti ob nosnem korenu in manjšo premaknitvijo v levo je tožnica utrpela tudi pretres možganov. Prestajala je močne glavobole tudi zaradi vnetja obnosnih votlin. Pretrpela je intenziven strah. Ob ugotovljeni telesni invalidnosti in spremembi oblike nosne piramide je prišlo tudi do kozmetskega defekta. Dosojena odškodnina je bistveno prenizka in bi jo bilo treba priznati v celotnem zahtevan znesku. Sicer pa bilo treba zaslišati izvedenca, ki bi pojasnil nekatera neskladja v svojem pisnem mnenju. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena, kolikor napada odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, v ostalem delu, glede odškodnine za nastalo premoženjsko škodo, pa ni dovoljena.

Prispevek tožnice k škodnemu dogodku in nastali škodi je v izpodbijani sodbi pravilno ovrednoten z 10 %. Podlaga za takšno odločitev pravne narave je v dejanski ugotovitvi, da se je tožnica brez povoda vmešala v mladostniško igro s ključi med tožencem in Š. Ž. tako, da je tožencu poskušala odvzeti ključe, ga vlačila za majico in ga žalila z neprimernimi izrazi. V okviru dejanskih ugotovitev gre za dokazno oceno, ki je revizijsko ni mogoče utemeljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pravna presoja o višini soprispevka v izraženih odstotkih pa je za revizijsko sodišče sprejemljiva.

Škoda, ki jo je tožnica utrpela, ne spada med večje škode, ki bi zahtevale ustrezno višjo satisfakcijo od tiste, ki je določena v izpodbijani sodbi. V tem obsegu revizija nima prav, ko v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami med povzročeno škodo šteje tudi pretres možganov, ki pa glede na izvedenske ugotovitve ni v nikakršni povezavi s škodnim dogodkom. Tožnica je namreč utrpela (tudi v okviru tožbene trditvene podlage) zlom nosne kosti z razmaknitvijo kosti ob nosnem korenu in manjšo premaknitvijo v levo ter podplutbe po obrazu. V skladu s kriteriji iz določbe 200. člena ZOR je v izpodbijani sodbi za takšen obseg škode višina odškodnine pravilno odmerjena. Izvedenec medicinske stroke je fizične bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica prestajala med zdravljenjem časovno opredelil v trajanju treh tednov, pri čemer pa poznejših glavobolov ni več vzročno povezoval s poškodbo z dne 25.9.1994. Gre torej za škodo manjšega obsega. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 400.000 SIT (1.669,17 EUR), je zato primerna. To velja tudi za odškodnino za prestani strah ob dogodku in za izid zdravljenja v dosojenem znesku 150.000 SIT (225,93 EUR). Ker dejanske ugotovitve ne dopuščajo sklepanja o duševnih bolečinah zaradi morebitnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali skaženosti, sta omenjena zneska tudi vse, kar je mogoče tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo priznati.

Revizija neutemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (vsebinsko po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi bila podana neskladja v izvedeniškem mnenju, to pa bi terjalo neposredno zaslišanje izvedenca. S takšnimi revizijskimi navedbami tožeča stranka pravzaprav graja dejanske ugotovitve in sprejeto dokazno oceno, kar v revizijskem postopku ni dopustno. Določba 8. člena ZPP je uzakonila načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da se sodišče odloča na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter tako odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Neposredno zaslišanje izvedenca očitno ni bilo potrebno.

Revizijo je bilo torej treba po povedanem zavrniti (378. člen ZPP), kolikor izpodbijano sodbo graja zaradi odločitve o nepremoženjski škodi. Ker pa je postavljen predlog, naj se izpodbijana sodba spremeni in tožencu naloži v plačilo celoten vtoževani znesek, se obseg revizije nanaša tudi na odločitev o premoženjski škodi. Ta del zahtevka je bil na obeh stopnjah sojenja zavrnjen. Gre za manjše zneske, ki pa v seštevku ne presegajo zneska 1,000.000 SIT (4172,92 EUR). Zaradi drugačne dejanske in pravne podlage, na kateri temelji zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, je treba dovoljenost revizije za ta del uveljavljane odškodnine presojati posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Posledično pa to terja uporabo določbe drugega odstavka 367. člena ZPP, po kateri je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIIT (4172,92 EUR). Ker ta del zahtevka navedenega revizijskega praga ne dosega, je bilo treba v obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo uporabiti določbo 377. člena ZPP in revizijo v tem obsegu zavreči. Revizijsko sodišče pa ni obravnavalo revizije, kolikor ta izpodbija odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v sodbi sodišča prve stopnje. Odločitev o pravdnih stroških je pravno sicer sklep, vendar pa glede dovoljenosti revizije v tem okviru ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 384. člena ZPP. Ker nima samostojne narave, odločitve o pravdnih stroških ni mogoče šteti za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan.

Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so pravdnima strankama nastali na revizijski stopnji sojenja. Tožeča stranka mora trpeti svoje revizijske stroške sama, ker z revizijo ni uspela, vendar pa mora toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo, povrniti pravdne stroške, ki jih je zaznamovala zaradi vložitve odgovora. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo.