Jedro

Trditev, da od tožnikov ni mogoče zahtevati, da bi po pridobitvi posesti neprestano preverjali svoj položaj, je ob hkratni trditvi, da so vedeli, da nepremičnine kupujejo od nelastnice in ob tem, da je bilo zemljiškoknjižno stanje ves čas enako, nesmiselna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožniki in tretji toženec krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke vseh treh tožnikov, s katerimi ti v bistvenem zahtevajo ugotovitev priposestvovanja – tožnica B. K. parcele št. 4/7 k. o. X, tožnica A. A. parcele št. 4/5 k. o. X in tožnik B. B. parcele št. 4/6 k. o. X. Da bi si zagotovili vpis zatrjevane lastninske pravice, zahtevajo ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo sklenila prva toženka in drugi toženec, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe predznamovane lastninske pravice na drugega toženca, ugotovitev neveljavnosti posojilne in zastavne pogodbe, poleg tega pa še izbris hipoteke. Sodišče prve stopnje je tožnikom naložilo, da morajo prvi toženki povrniti 1.252,50 EUR pravdnih stroškov, drugo in tretjetožencu 1.722,03 EUR, tretjetožencu pa še 13,45 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki. Navajajo, da je lastninsko pravico na nepremičnini mogoče priposestvovati tudi izvenknjižno. Tožniki so se ves čas priposestvovalne dobe zavedali, da v zemljiško knjigo niso vpisani, a so upravičeno zmotno mislili, da to na njihovo upravičenje do posesti ne bo vplivalo. Bistveno je, ali je bil drugi toženec ob nakupu nepremičnine glede obstoja lastninske pravice tožnikov dobroveren. Toženec je bodisi opustil svojo raziskovalno dolžnost bodisi je nepremičnino kupil v slabi veri, saj je že iz fotografij razvidno, da je bila posest tožnikov na nepremičninah vidna navzven. Tožniki so torej uspeli izpodbiti toženčevo dobro vero ob pridobivanju spornih nepremičnin.

Tožniki pa so nepremičnine uporabljali v dobri veri. Toženci niso podali konkretiziranih trditev, ki bi izpodbile njihovo dobro vero. Zakon dobro vero navezuje na upravičenje do posesti (in ne lastnine), pri čemer mora biti posest take kvalitete, kot da bi bil posestnik lastnik stvari. Tožniki so pogodbe za tista zemljišča, kjer so v zemljiško knjigo vpisani kot lastniki, sklenili s Krajevno skupnostjo Iška vas. To potrjuje njihove trditve, da so upravičeno pričakovali, da bodo na isti način sklenjene tudi pogodbe za obrobna zemljišča. Tožniki so ves čas priposestvovalne dobe mirno in nemoteno izvajali posest na spornih nepremičninah. Izvrševali so dobroverno lastniško posest, bili so v dobri veri, da so nepremičnine njihove. Bistveno je namreč, da je dobroverni lastnik verjel, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil. Dobrovernost tožnikov je izkazana s tem, da so vedeli, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu. Tožnikom ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja glede vpisa v zemljiško knjigo, saj se lahko od vsakogar pričakuje, da bo skrben pri pridobivanju posesti, preveč pa bi bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj položaj (odločba I Cp 3103/2013). Na dan uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so torej tožniki imeli nepremičnine v posesti že več kot deset let. Pritožniki menijo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine niso imeli v posesti na nikakršni podlagi. Vsi tožniki so sporne nepremičnine kupili od Krajevne skupnosti X in jih tudi v celoti plačali. Nemoteno jih uživajo od leta 1984. Nedobreverni posestnik je tisti, ki je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti, je torej dobroverni posestnik. Napačno je omejevanje dobrovernosti zgolj na stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige. Krajevna skupnost X, ki je tožnikom ponudila v odkup sporna zemljišča, jim je povedala, da je v teku priprava pogodbe o prenosu teh zemljišč na Krajevno skupnost X. Tožniki ne morejo nositi odgovornosti za neusklajen vpis lastništva v zemljiški knjigi. Napačen je zaključek sodišča, da tožniki niso predložili dokumentov o nameri kupoprodaje, saj so v ta namen predložili sezname, v katerih so navedene številke parcel in izmere. Določena skrbnost je zahtevana tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki naj prepreči vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožniki so nepremičnine pridobili na podlagi sklenjenih pogodb, plačali dogovorjeni znesek, običajna skrbnost jim zato ne nalaga dolžnosti, da ponovno preizkušajo, ali nima lastninske pravice nekdo tretji (pritožniki se sklicujejo na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 622/2008). Ustna pogodba za nakup spornih parcel je zavezujoča. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je kot zakonito posest štel posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ni bila pridobljena na nepristen način. Ta pravni naslov je moral biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica, ni pa zadostoval pravni naslov, ki je dajal zgolj pravico do uporabe stvari. Takšno stališče je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Cp 725/2012. Glede na to pa so lastniki lastninsko pravico pridobili že leta 1994, torej pred letom 1997, ko sodišče meni, da tožniki niso več bili v dobri veri.

Tožniki se ne strinjajo z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnikov pri posesti ni nihče motil, ne more biti podlaga za dobro vero. Mirna posest je eden ključnih elementov priposestvovanja. Če bi tožniki vedeli, da je v zemljiški knjigi vpisan C.C. oziroma kasneje M.B., bi verjetno zadevo urediti že zdavnaj prej in predvsem veliko lažje.

V nadaljevanju pritožbe tožniki povzemajo izpoved N. B. in priče I. Ž. Ne sprejemajo dokazne ocene sodišča prve stopnje glede izpovedi M. K., ki jo v pritožbi podrobno prepišejo. Zaključujejo, da je nesmiselna trditev drugotoženca, da se je želel odseliti iz najetega stanovanja, saj so tožniki že večkrat poudarili, da gre za posamezne krpice razkropljenih zemljišč, ki lahko služijo le kot zaokrožena celota tožnikom.

Pritožniki grajajo dokazno oceno v zvezi z vlogo pooblaščenca, odvetnika H. Grajajo tudi dokazno oceno glede izpovedi A. A. Povzemajo še izpoved priče B. B., ki je potrdil, da je bila zemlja kupljena od Krajevne skupnosti X. Pritožniki še menijo, da je sodišče poklonilo preveliko vero priči I. Ž., saj se številnih stvari ni spomnil. Podrobno grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede plačila kupnine ter glede tega, na kaj naj bi se nanašale položnice.

Ne strinjajo se z zaključkom sodišča, da so se tožniki zanašali na to, da jih pri posesti nihče ne moti in da so imeli zemljišča ograjena ter so bila nezanimiva, ker je šlo za majhne kvadrature.

V nadaljevanju pritožbe pritožniki opozarjajo, da se sodišče ni opredelilo do trditev in dokazov, ki se nanašajo na prodajo nepremičnin prve toženke drugemu tožencu, na vpis posojilne pogodbe ter vpis hipoteke. Sodišče bi se moralo do trditev in dokazov opredeliti. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Pritožba je bila vročena tožencem. Tretji toženec je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe; prva toženka in drugi toženec na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsak od tožnikov ob nepremičnini, katere zemljiškoknjižni lastnik je, uporablja še sporno nepremičnino. (Zemljiškoknjižni) lastnik spornih nepremičnin je bil od leta 1960 dalje C.C., nato pa njegova univerzalna naslednica in nazadnje drugi toženec. Tožniki trdijo, da so sporne nepremičnine priposestvovali, ker jih uporabljajo od leta 1984 in so jih plačali Krajevni skupnosti X. Že na tem mestu sodišče opozarja, da niti trditve tožnikov o tem, na kakšni podlagi so izvrševali posest in zakaj so bili v dobri veri, ne omogočajo ugoditve tožbenemu zahtevku.

6. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo le na tiste od obsežnih in v pritožbi večkrat na več različnih načinov ponovljenih navedb, ki so za odločitev pravno pomembne oziroma odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Odločbe, na katere se pritožniki sklicujejo, pritožba predstavi tako, kot ji ustreza. V nobenem primeru pa ne gre za odstop sodišča od ustaljene sodne prakse, ki bi terjal natančnejšo analizo citiranih sodnih odločb s primerjavo z obravnavano.

7. Pritožniki imajo prav, ko analizirajo, da sodna praksa dopušča (tudi) izvenknjižno priposestvovanje(1). A sodišče prve stopnje o tem vprašanju niti ni zavzelo drugačnega stališča, zato je pritožbeno sklicevanje in povzemanje sodne prakse v zvezi s temi vprašanji nepotrebno in ne terja podrobnejšega pritožbenega odgovora. Tožbenega zahtevka torej sodišče prve stopnje ni zavrnilo zato, ker tožniki v času zatrjevanega priposestvovanja niso bili vpisani v zemljiško knjigo, ampak zato, ker je ugotovilo, da njihova posest ni bila niti 1.) zakonita niti 2.) dovolj dolgo dobroverna.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da(2) predstavljata podlago za odločitev o tožbenem zahtevku na ugotovitev priposestvovanja ZTLR in SPZ. Pravilno je povzelo, da je dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobil lastninsko pravico na njej po poteku desetih let, dobroverni pa po poteku dvajsetih let (28. člen ZTLR). Če bi se izkazalo, da so bili tožniki dobroverni in zakoniti posestniki, bi sporne nepremičnine priposestvovali s potekom desetih let, torej še v času veljavnosti ZTLR. Glede na to se je sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili tožniki zakoniti posestniki.

9. V zvezi z vprašanjem zakonitosti posesti (drugače povedano: temelja za posest) tožnikov je treba najprej pojasniti, da ni zakoniti posestnik tisti, ki preprosto šteje, da je lastnik nepremičnine. Za takšno prepričanje mora imeti neko zakonito podlago(3). Tožniki trdijo, da jim je krajevna skupnost sporne nepremičnine ponudila v odkup, oni pa so ponudbo sprejeli. A dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ponudbe tožnikom in nakupa prav za sporne nepremičnine z ničemer ne izkažejo, je popolnoma prepričljiva (obrazložitev v 20. do 23. točki izpodbijane sodbe), pritožbene navedbe pa je z ničemer ne izpodbijejo. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na „sklep KS in dopis KS ter sezname“ takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne izpodbije. Prav nobena od listin, ki so jih predložili tožniki, pa ne predstavlja podlage za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah.

10. Iz pritožbe jasno izhaja, da so tožniki pričakovali, da bodo na isti način (kot za prvotno kupljene nepremičnine) sklenjene tudi pogodbe za obrobna (to je sporna) zemljišča (navedba v petem odstavku na sredini šeste strani pritožbe). Že iz njihovih trditev torej povsem jasno izhaja, da pogodb (niti ustnih) niso sklenili in da so se tega tudi zavedali. Zgolj pričakovali so, da bodo pogodbe sklenjene, ko bo to mogoče(4). Ob tem ko tožniki kakšne druge podlage, ki bi utemeljevala zakonitost njihove posesti, niso niti zatrjevali, je pravilen zaključek, da niso bili zakoniti posestniki, kar bi v skladu s 1. odstavkom 28. člena ZTLR omogočalo priposestvovanje v krajši, desetletni dobi.

11. Lahko pa bi lastninsko pravico priposestvovali v dvajsetih letih dobroverne posesti oziroma glede na prehodno določbo 269. člena SPZ, ki je začel med tem (1. 1. 2003) veljati in 2. odstavka 43. člena SPZ, če bi na dan uveljavitve SPZ že deset let izvrševali dobroverno lastniško posest. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožniki (vsaj) od leta 1997 niso več v dobri veri, je nedvomno pravilna. Vprašanje je, če so v dobri veri sploh (kdajkoli) bili, glede na to, da sami trdijo, da so nepremičnino kupili od nelastnice (prepričani, da bo lastninsko pravico pridobila(5) od druge nelastnice(6)), zemljiškoknjižnega stanja pa niso niti preverili (pa bi ga lahko). Celo v pritožbi trdijo, da so že ob zatrjevani sklenitvi pogodbe (oziroma ob prevzemu posesti v letu 1984) vedeli, da prodajalka ni lastnica, a so menili, da bo to uredila (trdijo, da jim je pojasnila, da je v pripravi pogodba o prenosu zemljišč na krajevno skupnost). Na kakšni konkretni podlagi naj bi prodajalka uredila svojo lastninsko pravico (da bi lahko tožniki utemeljeno verjeli v njeno razpolagalno sposobnost), tožniki niti ne pojasnijo.

12. Nerazumljivo je pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, da dopisi odvetnika J.H. Geodetski upravi RS, Upravni enoti V. in Občini I.(priloge A16, A18 in A20 v spisu), iz katerih izhaja, da je bil odvetnik seznanjen s tem, da prenos lastništva ni urejen in kakšno je zemljiškoknjižno stanje, kažejo na to, da so bili s temi vprašanji seznanjeni tudi tožniki. Kot je bilo povzeto, v pritožbi sami izpostavljajo, da so celo že v letu 1984 vedeli, da prodajalka ni lastnica spornih nepremičnin. Ni jasno, kako bi v takšni situaciji oziroma ob takšnih trditvah samih tožnikov, na njihovo dobro vero kazalo dejstvo, da še v naslednjih 13 letih niso preverili zemljiškoknjižnega stanja in nadaljnje dejstvo, da niti tisti, za katerega so sami (neskrbno, ker niso preverili zemljiškoknjižnega stanja) menili, da je zemljiškoknjižni lastnik (pa nikdar ni bil), to ni bil. 13. Pritožbene trditve o tem, da za dobro vero zadošča, da je priposestvovalec skrben ob nastopu posesti, nato pa mu ni treba več neprestano preverjati, ali ima lastninsko pravico nekdo tretji (in sklicevanje na takšno sodno prakso), so neustrezne za obravnavano situacijo. Ravnanje tožnikov ob nastopu posesti (in kasneje) glede na vse, kar je bilo zgoraj obrazloženo(7), ni bilo dovolj skrbno. Trditev, da od njih ni mogoče zahtevati, da bi po pridobitvi posesti neprestano preverjali svoj položaj, je ob hkratni trditvi, da so vedeli, da nepremičnine kupujejo od nelastnice in ob tem, da je bilo zemljiškoknjižno stanje ves čas(8) takšno, da “pravna prednica“ tožnikov ni bila lastnica, nesmiselna. Situacije v zadevah, v katerih je bilo zavzeto v začetku tega odstavka povzeto stališče, so v bistvenem drugačne od obravnavane(9),(10).

14. Neutemeljeno je torej pritožbeno sklicevanje na to, da se dobra vera domneva in da toženci niso izpodbili dobre vere tožnikov, ko pa že iz samih trditev tožnikov izhaja, da niso bili v dobri veri.

15. Glede na vse pojasnjeno za odločitev o tožbenem zahtevku niti ni pomembno vprašanje, ali so tožniki krajevni skupnosti res plačevali kupnino za sporne nepremičnine (kot menijo sami) ali tega niso dokazali (kot je zaključilo sodišče prve stopnje), s katerim se zato višje sodišče natančneje ni ukvarjalo.

16. Ker torej tožniki niso izkazali zakonitosti svoje posesti niti tega, da bi imeli sporne nepremičnine dvajset let v dobroverni posesti oziroma v času uveljavitve SPZ deset let v dobroverni lastniški posesti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev priposestvovanja materialnopravno pravilno zavrnilo.

17. Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da tožniki nimajo pravnega interesa za preostale tožbene zahtevke zato, ker je njihov zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zavrnilo. Takšno materialnopravno stališče je popolnoma pravilno (pritožniki pa mu niti ne nasprotujejo). Ravnanje sodišča prve stopnje, ki se v nadaljevanju ni ukvarjalo s tožbenimi trditvami in dokazi v zvezi z ostalimi tožbenimi zahtevku, je odraz tega pravilnega materialnopravnega stališča in je popolnoma pravilno. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena.

18. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišča pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

19. Tožniki s pritožbo niso uspeli. Odgovor tretjega toženca pa glede na vsebino izpodbijane sodbe in vsebino pritožbe, ni mogel izboljšati njegovega procesnega položaja. Odgovor na pritožbo tudi ne prinaša nobene dopustno nove vsebine. Stroški zanj torej niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V sodni praksi niti ni zaslediti primerov “knjižnega priposestvovanja“, ko bi priposestvovalčevo posest med trajanjem priposestvovalne dobe spremljal še vpis v zemljiški knjigi.

Op. št. (2): Glede na zatrjevani čas priposestvovanja – tožniki so po ugotovitvah sodišča prve stopnje posest nastopili v letu 1984, ko je veljal ZTLR, in jo vzdrževali še v času, ko je začel veljati SPZ (2003) in do izdaje izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): Kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je ob oblikovanju dokazne ocene korektno povzelo odkritosrčno izpoved priče M. K., soproge tretjega tožnika, ki je na vprašanje, ali je vedela, da je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben vpis v zemljiško knjigo, odgovorila: „Ja, seveda vem, samo vem, da pa moram imeti pa podlago za vpis, a je ni bilo.“ Op. št. (5): Prav zato jim je sodišče prve stopnje verjelo, da so nekaj časa bili v dobri veri.

Op. št. (6): Kako naj bi jo od zemljiškoknjižnega lastnika pridobila ta, pritožniki ne pojasnijo.

Op. št. (7): Vedeli so, da nepremičnine kupujejo od nelastnice; kako in zakaj naj bi ta postala lastnica, niso nikdar zatrjevali; zemljiškoknjižnega stanja niso preverili; sklenitev pogodbe so nato čakali več kot desetletje, čeprav so se zavedali, da bi jo morali skleniti.

Op. št. (8): Bistvo zadev, v katerih je poudarjeno gornje stališče je, da je v času priposestvovanja prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, za katero priposestvovalec ni vedel. Op. št. (9): V zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 622/2008 so tožniki posest nemoteno izvrševali na podlagi sklepa o dedovanju kar 70 let, po devetih letih posesti pa je prišlo do spremembe lastninske pravice v zemljiški knjigi. Nevednosti o slednjem sodišče ni štelo tožnikom v škodo.

Op. št. (10): V zadevi I Cp 3103/2013 Višjega sodišča v Ljubljani je bila tožnikova dobra vera izkazana, ker je vedel, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, saj je bil v zemljiški knjigi še vedno vpisan prvotni lastnik, ki je lastninsko pravico prenesel na drugega pridobitelja, pravni predniki tožnika pa niso poskrbeli za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.