Jedro

Podjetnik ni pravna oseba in v pravnem prometu nastopa kot fizična oseba, zato ne prihaja do ločitve osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

Za zastaranje tovrstnih zahtevkov velja splošni petletni zastaralni rok, ki prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se znesek 18.288,41 EUR nadomesti z zneskom 18.288,36 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 18.288,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2021 dalje do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti celotne stroške pravdnega postopka v višini, kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženec, navaja, da je tožnik s predplačilom plačal 16.178,36 EUR in ne 16.178,41 EUR. Tožnik ne more zahtevati več kot je plačal, čeprav je razlika zgolj 5 centov, zato gre za bistveno kršitev določb postopka. Tožnik in toženec A. A. s.p. sta sklenila dogovor in zastavno pogodbo s katero je toženec od tožnika prejel denarni znesek v višini 120.000,00 EUR. Na osnovi izvedene parcelacije in vpisa novih parcel v zemljiško knjigo se je v zemljiški knjigi vknjižila zastavna pravica za zavarovanje denarne terjatve, ki je začela učinkovati dne 13. 1. 2019. V drugem odstavku dogovora zastavne pogodbe sta stranki dogovorili, da se denarna terjatev upnika v znesku 120.000,00 EUR ne obrestuje, rok vračila pa je bil do 31. 5. 2020. V primeru zamude z eventualnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako zakonske zamudne obresti niso bile izrecno dogovorjene. Predmet dogovora in zastavne pogodbe je bila izgradnja hiše za znesek 250.000,00 EUR in tako predmet dogovora niso bila dodatna dela - garažna stavba, oporni zid in ograja. Ker tožnik ni poravnal kupnine oziroma je od pogodbe 26. 4. 2021 odstopil, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do razveze pogodbe na katero je pristal toženec. Toženec je stanovanjsko hišo potem prodal družbi B. d.o.o. in sicer že dne 30. 1. 2020, ko je pridobil tudi gradbeno dovoljenje za predmetno hišo, s čemer je bil tožnik seznanjen in je vedel, da je nosilec in investitor družba B. d.o.o. Po odstopu od pogodbe je tožnik dobil vrnjenih 120.000,00 EUR z obrestmi, kar ni sporno. Tožnik navaja te podatke iz razloga, ker se v predmetni zadevi postavlja vprašanje kdo je neupravičeno obogaten. Tožniku so bili namreč računi izstavljeni kot samostojnemu podjetniku in ne tožniku kot fizični osebi, kot samostojni podjetnik je tudi naročil garažna vrata in stavbno pohištvo, tam pa je bil obračunan DDV. Okna in vrata so bila dobavljena v januarju 2020 tožniku kot s.p. Oba računa sta bila izdana na osebo z dejavnostjo kot podjetnikom in ne fizično osebo, zato so se zneski amortizirali, amortizacijska doba za stavbno pohištvo pa je 6 % letno in je tako tožnik upravičen kvečjemu do amortizirane vrednosti. Tako tožnik terja več kot je dejansko obogaten. Sicer pa bi tožnik moral zahtevek naperiti zoper družbo B. d.o.o., saj je samo družba B. d.o.o., ki je pridobila gradbeno dovoljenje in prevzela gradnjo stanovanjske hiše lahko obogatena. Sicer pa je terjatev zastarala, saj zastaranje teče od takrat, kot je podjetnik C. C. s.p. poravnal račune za stavbno pohištvo in garažna vrata. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik odgovarja na posamezne navedbe toženca iz pritožbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti 350. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Zmotno meni pritožba, da tožnik ni legitimiran v predmetnem postopku, kar je stavbno pohištvo in vrata naročil tožnik kot samostojni podjetnik, pogodbo s tožencem je sklenil tožnik, samo stavbo pa je dokončala družba B. d.o.o., ki je lahko legitimirana namesto toženca. Pritožba s tem ponavlja trditve, ki jih je toženec podal že pred sodiščem prve stopnje in na katere je sodišče prve stopnje odgovorilo v 10 do 12 točki obrazložitve. Podjetnik namreč ni pravna oseba in v pravnem prometu nastopa kot fizična oseba, zato ne prihaja do ločitve osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1). Razlika lahko prihaja zgolj pri davčni zakonodaji glede obračunavanja samega davka, kar pa za predmetni postopek ni relevantno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Nesporno v predmetnem postopku je, da sta tožnik in toženec sklenila dogovor o gradnji stanovanjske hiše in ostalih objektov in da je v soglasju z tožencem tožnik nabavil stavbno pohištvo, katerega je plačal družbi D. d.o.o. in skupini E. d.o.o. Iz predloženih računov nesporno izhaja, da je tožnik D. d.o.o. izvedel predplačilo v višini 16.178,36 EUR (in ne 16.178,41 EUR), na kar pravilno opozarja pritožba in je zato sodišče druge stopnje za 5 centov znesek v izreku sodbe sodišča prve stopnje spremenilo.

8. Nima prav pritožba, da si je tožnik neupravičeno zaračunal tudi DDV, saj iz predloženih računov izhaja, da DDV ni bil obračunan in ga tako tožnik tudi ne terja od toženca. Tožnik je pogodbo sklenil z tožencem, ki je kasneje nepremičnino prodal družbi B. d.o.o., slednja pa končnemu lastniku, zato je v predmetnem postopku prikrajšan tožnik na račun toženca, saj je bil zaradi vgrajenega stavbnega pohištva obogaten in je slednje lahko oziroma je upošteval pri prodaji stanovanjske hiše. 9. Tožnik pravilno zahtevek utemeljuje na neupravičeni obogatitvi, saj je za vgrajeno pohištvo bil prikrajšan, ker stavbe na koncu ni prevzel, toženec pa obogaten, saj je nepremičnino s tako vgrajenim pohištvom prodal najprej družbi B. d.o.o., katere družbenik je in je posle nanjo prenesel zaradi blokade svojega računa. Za zastaranje tovrstnih zahtevkov velja splošni petletni zastaralni rok, ki prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Obogatitveni zahtevek oziroma zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve pa, v skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ, nastane oziroma zapade s prehodom koristi, to pa je takrat, ko so v konkretnem primeru bila stavbno pohištvo in vrata vgrajena v stanovanjsko stavbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato predmetni zahtevek ni zastaral. 10. Zmotno meni pritožba, da bi sodišče moralo upoštevati tudi amortizacijo sredstev, saj računovodsko obračunavanje amortizacije v predmetnem postopku ni relevantno. Tožnik je nabavil stavbno pohištvo in vrata kot samostojni podjetnik, slednja pa so bila vgrajena v stanovanjsko hišo v lasti toženca dne 13. 1. 2020 in slednji bil za vrednost vgrajenega materiala obogaten. Način knjiženja v računovodskih izkazih, pa na slednje ne vpliva.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženca delno ugodilo (5 centov) in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in prva alinea 358. člena ZPP).

12. Toženec je s pritožbo uspel v neznatnem delu (5 centov), zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil (163. člen ZPP).