Jedro

Glede na to, da je bil sklenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4218-17988/2018-3 z dne 17. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevek tožnika z dne 9. 7. 2018, za določitev statusa nerezidenta Republike Slovenije za obdobje od 1. 2. 2018 zavrne. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožnik 9. 7. 2018 davčnemu organu predložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa. Pri svoji odločitvi se davčni organ sklicuje na določbe 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in sicer pogoj, po katerem je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji (5. točka 6. člena ZDoh-2). Davčni organ ugotavlja, da je iz uradnih evidenc, ki jih vodi davčni organ oziroma so davčnemu organu dostopne, in/ali iz dokumentacije, ki jo je v postopku predložil tožnik, razvidno, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 2. 2018, ker izpolnjuje enega izmed pogojev, navedenih v 6. členu ZDoh-2. Tožnikova družina ima v Sloveniji še vedno prijavljeno stalno bivališče, kar pomeni, da ima tožnik svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih interesov v Sloveniji.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, saj ne vsebuje tistih elementov, ki jih zakon (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) določa kot obvezne, saj brez njih ni mogoč preizkus pravilnosti odločitve. Zaradi ekonomičnosti in ker drugostopenjski organ razpolaga z zadostnimi podatki pa drugostopenjski organ dopolnjuje obrazložitev prvostopenjske odločbe in ob tem navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Drugostopenjski organ je od prvostopenjskega organa pridobil podatke. Iz uradnih evidenc izhaja, da je tožnik 27. 1. 2017 v Sloveniji odjavil stalno bivališče na naslovu ..., in prijavil stalno bivališče v Nemčiji. Iz vprašalnika, ki ga je tožnik predložil davčnemu organu, izhaja, da je tožnik poročen ter da odhaja v Nemčijo zaradi zaposlitve pri tujem delodajalcu. Slovenijo ima namen zapustiti za stalno in se ne namerava vrniti. V Sloveniji ostaja tožnikova zakonska partnerka tožnika A.A., ki prebiva na naslovu ..., torej na naslovu, kjer je imel v obdobju od 30. 1. 2017 do 30. 1. 2018 ter od 3. 1. 2019 do 3. 1. 2021 začasno prebivališče prijavljeno tudi tožnik. Tožnik hkrati navaja, da tudi njegov otrok, B.B. kot vzdrževani družinski član ostaja v Sloveniji. Iz registra davčnih zavezancev izhaja, da tudi tožnikov otrok prebiva na naslovu ..., kjer prebiva tudi njegova mati, A.A.. Tožnik je v vprašalniku navedel, da njegova zakonska partnerka in otrok ne bosta ostala v Republiki Sloveniji, vendar za to ni predložil nobenih dokazil. Nadalje je navedel, da bo v Republiki Sloveniji imel vozilo, ki je registrirano v Republiki Sloveniji, imel bo slovensko vozniško dovoljenje ter slovenski potni list, hkrati pa bo delno, tj. 2/3 vključen v življenjsko ali pokojninsko zavarovanje pri zavarovalnici v Republiki Sloveniji. Tožnik v tujini biva na naslovu ..., v Nemčiji, v najetem bivališču ter ima v tujini tudi sklenjeno zdravstveno zavarovanje ter kreditne ali posojilne kartice, izdane pri tuji finančni instituciji – C.. Tožnik je vprašalniku priložil najemno pogodbo za stanovanje v tujini, pogodbo o zaposlitvi, kopijo slovenske osebne izkaznice, potrdilo nemškega pokojninskega zavoda o pokojninskem zavarovanju, ki izkazuje podatke o doseženi pokojninski dobi, kopijo nemške zdravstvene kartice ter evropske zdravstvene kartice. Glede na razpoložljive podatke drugostopenjski organ zaključuje, da ima tožnik v Sloveniji središče življenjskih interesov, saj v Sloveniji ostaja njegova zakonska partnerka ter otrok, s čimer je izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v 6. členu ZDoh-2 (5. točka), da se posameznik šteje za rezidenta Slovenije.

4. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se je v praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Pri določanju rezidentskega statusa posameznika se po komentarju Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN upošteva predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. V konkretnem primeru so vezi, ki jih tožnik ohranja v Sloveniji, močnejše oz. pomembnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi s tujo državo. Močno rezidenčno vez tožnika oz. njegov osebni interes, ki je izkazan v razmerju do Slovenije, nedvomno predstavlja družina – zakonska partnerka in sin, ki živita v Sloveniji, in sicer v bivališču, kjer je sam bival in imel prijavljeno stalno prebivališče pred odhodom iz Slovenije, kjer je imel in še vedno ima prijavljeno začasno prebivališče. V povezavi s tujino tožnik ni izkazal nobenih okoliščin, ki bi dokazovale, da ima poleg zaposlitve, ki predstavlja zgolj ekonomski interes, tudi osebne interese. Zato drugostopenjski organ ocenjuje, da so vezi, ki jih tožnik ohranja v Sloveniji, močnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi z Nemčijo. Tožnikove ugovore, da je davčni rezident Nemčije, pa drugostopenjski organ zavrača. Navaja namreč, da ima v izogib dvojni obdavčitvi dohodka tožnik pravico uveljavljati ugodnost, ki jo daje mednarodna pogodba o izogibanju dvojnemu obdavčenju, ki je sklenjena med Republiko Slovenijo in drugo državo, kjer je tožnik tudi davčni rezident, vendar pa to lahko uveljavlja v postopku odmere dohodnine, ne pa v tem postopku, ko se presoja zgolj status rezidentstva na podlagi določb ZDoh-2. 5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V laični tožbi navaja, da je rezident Republike Nemčije, o čemer je predložil ustrezno potrdilo. Meni, da ni podlage za to, da bi plačeval dvojni davek, torej davek v Nemčiji in tudi v Sloveniji. Poudarja še, da v Republiki Sloveniji nima nobenih prihodkov. Smiselno predlaga, da naj sodišče njegovi tožbi ugodi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavni zadevi je med strankama sporno, ali je finančni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito odločil, ko je zavrnil zahtevek tožnika za določitev statusa nerezidenta Republike Slovenije za obdobje od 1. 2. 2018 dalje.

9. V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident Slovenije. Na podlagi 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od šestih pogojev, ki so določeni v tem členu. V konkretnem primeru je davčni organ zavrnil tožnikov zahtevek za določitev statusa nerezidenta Slovenije za obdobje od 1. 2. 2018 dalje, saj je v postopku zaključil, da tožnik izpolnjuje pogoj za določitev statusa rezidenta Slovenije, ne pa za določitev statusa nerezidenta, za kar je podal vlogo.

10. Izpodbijana odločitev, za katero je razloge navedel šele drugostopenjski organ, se opira na pravno podlago iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Slednji določa, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa namreč izhaja, da ima tožnik središče svojih osebnih interesov še vedno v Sloveniji, čeprav je 27. 1. 2017 v Sloveniji odjavil stalno bivališče na naslovu ... in prijavil stalno bivališče v Nemčiji. Zaključil je, da je tožnikovo središče osebnih interesov še vedno v Sloveniji, saj v Sloveniji ostaja tožnikova zakonska partnerka in tožnikov otrok kot vzdrževani družinski član, ki prebivata na naslovu, na katerem je prej prebival tudi tožnik. Na navedenem naslovu pa ima sedaj tožnik začasno prebivališče. Na podlagi še drugih okoliščin, ki jih navaja drugostopenjski organ, je ocenil, da so tožnikove rezidenčne vezi močnejše s Slovenijo kot pa z Nemčijo.

11. Po presoji sodišča dejansko stanje v navedeni zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, prav tako ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

12. Tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ se pri navedeni odločitvi sklicujeta na pravno podlago iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 (iz katere izhaja, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji). Pri tem pa prvostopenjski organ razlogov za tako odločitev sploh ni navedel, drugostopenjski organ pa je, upoštevajoč podatke iz uradnih evidenc ocenil, da so tožnikove rezidenčne vezi, ki jih predstavljajo osebne vezi (zlasti tožnikova zakonska partnerica in vzdrževani otrok), močnejše v Sloveniji. Pred tem tožniku ni bilo omogočeno, da se v postopku pred izdajo izpodbijane odločitve izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev. S tem je bila v tem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

13. Tožnik se sklicuje, da je rezident Nemčije in da ima v Nemčiji prijavljeno stalno bivališče. Izpodbijana odločitev se sklicuje zgolj na 6. člen ZDoh-2 in v obravnavanem primeru utemeljuje obstoj pogoja iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Vendar bi moral davčni organ pri odločitvi v navedeni zadevi upoštevati tudi drugi odstavek 7. člena ZDoh-2. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R), ki se uporablja od 1. 1. 2017 dalje, se je namreč v 7. členu ZDoh-2 za prvim odstavkom dodal nov drugi odstavek, ki se glasi: „Ne glede na 6. člen tega zakona se zavezanec šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice.“

14. Glede na to, da je bil sklenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval. Nasprotno, drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo sklicevanje, da je davčni rezident Nemčije in v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da ima v izogib dvojni obdavčitvi dohodka tožnik pravico uveljavljati ugodnost, ki jo daje mednarodna pogodba o izogibanju dvojnemu obdavčenju, ki je sklenjena med Republiko Slovenijo in drugo državo, kjer je tožnik tudi davčni rezident, vendar pa, da to lahko uveljavlja v postopku odmere dohodnine, ne pa v tem postopku, v katerem se presoja zgolj status rezidentstva na podlagi določb ZDoh-2. 15. Ker materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno, prav tako ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršena pa so bila tudi pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj organ prve stopnje očitane kršitve odpravi.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.