Jedro

Z naturalizacijo se lahko pridobi državljanstvo RS le, če prosilec izpolnjuje vse pogoje iz 10. člena ZDRS. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje dveh zakonskih pogojev, se sodišče ni spuščalo v presojo, ali tožnik tudi ne izpolnjuje ostalih pogojev, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 4., 5. in 6. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnik nima zagotovljenega stanovanja, ker je predložil najemno pogodbo le za določen čas, prav tako nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja v taki višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, razen tega pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ne obvlada slovenskega jezika. Tožnik pa je bil tudi večkrat v postopku za prekrške ter tudi kaznovan, obsojen pa je bil tudi za kaznivo dejanje po členu 171 KZ RS, po členu 63 KZ RS in po členu 249 KZ SFRJ v zvezi s členom 24, za eno od navedenih kaznivih dejanj naj bi bil obsojen na dve leti zapora. Sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije bi tako predstavljal tudi nevarnost za javni red. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni ugotovila pravilno dejansko stanje, saj navaja pokojnino za mesec junij, julij in avgust iz leta 1992, njegova pokojnina pa je v letu 1993 višja za okrog 100 %. Dalje navaja, da živi v Sloveniji že vrsto let in dobro razume slovenski jezik. Od 11 vloženih predlogov pri sodniku za prekrške je bil samo štirikrat kaznovan, v ostalih primerih pa je bil postopek ustavljen. Meni, da ni korektno, da se navaja kazensko sodbo, saj je po štirih mesecih prestajanja kazni bil pomiloščen zaradi grobih napak storjenih v postopku. Star je 60 let in hudo bolan, zato ne more predstavljati nevarnosti za javni red. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka izpodbija tožnikove navedbe, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da nima zagotovljenega stanovanja, prav tako tožnikovi prejemki po potrdilih, ki jih je predložil ne dosegajo višine, ki omogoča preživljanje. Tožnikovo znanje slovenskega jezika je ugotavljala strokovna komisija za preizkus znanja slovenskega jezika, ki je ugotovila, da ne govori slovenskega jezika. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z naturalizacijo bi tožnik lahko pridobil državljanstvo Republike Slovenije, če bi izpolnjeval vse pogoje, določene v 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 30/91-I, 38/92), ki je veljal v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Med temi pogoji je tudi zagotovljeno stanovanje (4. točka 1. odstavka 10. člena). Iz upravnih spisov pa izhaja kot nesporno, da tožnik nima v Republiki Sloveniji zagotovljenega stanovanja, saj je v času odločanja o njegovi zahtevi imel sklenjeno najemno pogodbo le za določen čas do 31.12.1993. Po 5. točki 1. odstavka 10. člena se zahteva, da prosilec za državljanstvo obvlada slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem. Za tožnika je bilo komisijsko ugotovljeno, da slovenskega jezika ne obvlada v taki meri. Tožnik v tožbi sicer trdi, da dobro razume slovenske jezik, če tudi bi bilo to res, taka stopnja znanja slovenskega jezika ne zadostuje, saj zakon zahteva, da mora slovenski jezik obvladati v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem, ne pa, da samo razume. Govoriti mora toliko in tako slovenski, da okolje tudi njega razume. Glede na tožnikove pisne vloge v upravnih spisih sodišče nima pomisleka v pravilnost ugotovitve komisije glede tožnikovega znanja slovenskega jezika. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje obravnavanih dveh zakonskih pogojev, se sodišče ni spuščalo v presojo, ali tožnik ne izpolnjuje tudi ostalih pogojev, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi. To namreč glede na zakonsko določbo, da prosilec mora izpolnjevati vse pogoje, ni več pomembno. Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, že ob ugotoviti, da tožnik ne izpolnjuje enega od v zakonu določenih pogojev.

Glede na obrazloženo je sodišče tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).