Jedro

Iz listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, ne izhaja, da je bil klavir podržavljen, zato tudi ni podlage za denacionalizacijo.

Ker glede katastrskega razreda in kulture v času podržavljanja in v času vračanja ni prišlo do sprememb, tudi ni podlage za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti gozdnih zemljišč po 26. členu ZDen.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota zavrnila zahtevek za denacionalizacijo premoženja podržavljenega A.A., ki se nanaša na zahtevo za odškodnino za klavir in zmanjšano vrednost vrnjenih gozdnih parcel št. 456/46, 456/47 in 456/49, k.o. ..., ki so jo vložili B.B., C.C, D.D.,E.E., F.F. ter G.G. Tožnika (in drugi vlagatelji) so se zoper takšno odločitev pritožili, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z odločbo št. 490-117/2009/4 z dne 12. 1. 2010 njihovo pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve zgoraj navedenih odločb izhaja, da je bilo o zahtevku za denacionalizacijo zgoraj navedenih zemljišč že odločeno, vlagatelji pa zahtevajo tudi odškodnino za zmanjšano vrednost zgoraj navedenih gozdnih parcel. Upravna organa ugotavljata, da se sedanji status zemljišč dokazuje z izpiski iz uradnih evidenc, kar pomeni, da se upošteva katastrska kultura in katastrski razred, razviden iz izpiskov o katastrskih podatkih posamezne parcele, kot jih vodi pristojna geodetska uprava. Ker sta bila katastrska kultura in katastrski razred predmetnih parcel tako v času podržavljenja kot v času vračanja v letu 2004 ista, torej gozd 2, ni podlage za ugoditev zahtevku za odškodnino za manjvrednost gozdov. Pri gozdovih se njihovo stanje ugotavlja iz uradnih podatkov zemljiškega katastra ob podržavljenju in ob vračanju ter je sprememba katastrskega razreda dopustna le do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Vsako naknadno spreminjanje katastrskih podatkov pomeni naknadno spreminjanje dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za že sprejeto odločitev.

Glede zahteve za denacionalizacijo klavirja pa iz zgoraj navedenih odločb izhaja, da je bil po potrdilu Okrajne zaplembene komisije Ptuj z dne 8. 5. 1946 na posestvu tudi klavir, ki je last H.H. in ga lahko odpelje. Tudi v potrdilu z dne 10. 5. 1946 je navedeno, da lahko H.H. odpelje svoje stvari, saj niso zaplenjene. Ker predmeti, ki so bili last H.H. in so se nahajali na posestvu njenega moža, niso bili zaplenjeni, jih je ta lahko odpeljala. Ker klavir ni bil predmet podržavljenja, tudi ne more biti predmet vračanja.

Tožnika v tožbi vztrajata pri tem, da je bil klavir podržavljen. Pri tem se sklicujeta na listino št. ..., po kateri lastnina klavirja ni jasna in se mora ugotoviti potom sodišča, in na to, da je bil klavir s posestva nedvomno odpeljan. Klavir se je potem nahajal v kulturnem oziroma zadružnem domu. Ker je bil klavir s posestva nedvomno odpeljan, tožnika zatrjujeta, da je podlaga za njegovo denacionalizacijo v 4. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS/I, št. 27/1991 s spremembami), po katerem je predmet vračanja v postopkih denacionalizacije tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti gozdov pa tožnika navajata, da je bil v letu 1999 na teh parcelah napravljen golosek, nato pa zemljišča niso bila pogozdena. Tožnika se ne strinjata z ugotavljanjem vrednosti gozdnih parcel po katastrskih podatkih. Po njunem mnenju je treba upoštevati dejansko stanje zemljišč. Sklicujeta se tudi na to, da je bil upravni organ o izvršenem goloseku z dopisom z dne 5. 3. 2004 obveščen, zato ju za neustreznost katastrskih podatkov ne more zadeti nobena odgovornost. Sicer pa je izvršeni golosek in s tem sprememba kvalitetnih gozdov v neplodno zemljišče ravnanje v nasprotju z 88. členom ZDen. Tožnika predlagata, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je odločitev, sprejeta v upravnem postopku, da se zahtevek tožnikov (razen njiju so sodelovali tudi drugi vlagatelji, ki pa niso vložili tožbe v tem upravnem sporu) za denacionalizacijo klavirja in zahteva za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti zgoraj navedenih gozdnih zemljišč zavrne.

Sodišče se strinja z ugotovitvami obeh upravnih organov, da iz listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, ne izhaja, da je bil klavir podržavljen. Iz teh listin namreč izhaja, da je bil klavir last H.H. in ne njenega moža. S potrdilom Okrajne zaplembene komisije Ptuj št. 79/1-46 z dne 8. 5. 1946 ji je bilo dovoljeno, da klavir skupaj z drugimi premičninami odpelje. Da je bil klavir njena last izhaja tudi iz izjave prič z dne 15. 5. 1946. Izrecno potrdilo, da lahko premičnine odpelje, je bilo tožnici dano še 10. 5. 1946. Na prilogi k spisu št. ... je sicer navedeno, da se mora lastnina glede klavirja potom sodišča ugotoviti, vendar kot izhaja iz podatkov spisa, se lastništvo klavirja ni ugotavljalo drugače kot z zgoraj navedeno izjavo prič. Na osnovi teh dejstev je mogoče napraviti zanesljiv zaključek, da je bil klavir last H.H. in da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bil podržavljen. Tudi če bi ta klavir bil podržavljen, pa upravičenec za vložitev zahteve za denacionalizacijo ne bi bil A.A. ampak H.H. Da bi bil zahtevek vložen tudi zanjo pa iz podatkov spisa ne izhaja, niti tožnika tega ne zatrjujeta. Iz navedenega razloga na odločitev v predmetni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnikov na 4. člen ZDen. Ta je res omogočal vložitev zahteve za denacionalizacijo za osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, vendar bi bila glede na zgoraj navedeno lahko upravičenka le H.H., za katero pa zahteva sploh ni bila vložena.

Tudi v delu, v katerem je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti gozdnih zemljišč zavrnjen, je izpodbijana odločba pravilna. Podlaga za plačilo odškodnine je sicer v 26. členu ZDen, po katerem se v primeru, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno zmanjšala, le ta vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Vendar pa se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen). Vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj (tretji odstavek 44. člen ZDen). Ta določila so bila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevana. Ker glede katastrskega razreda in kulture v času podržavljenja in v času vračanja v letu 2004 ni prišlo do sprememb, tudi ni podlage za prisojo odškodnine po 26. členu Zden.

Tožnika tudi s sklicevanjem na 88. člen ZDen ne moreta biti uspešna, saj do razpolaganja s predmetnim zemljiščem ni prišlo, obdelava kmetijskih zemljišč in gozdov pa je dopustna, če poteka v skladu z zakonom. Da bi šlo za obdelavo, ki ne bi bila skladna z zakonom pa tožnika nista izkazala, saj tudi iz cenilnega zapisnika izvedenca, ki so ga vlagatelji zahteve za denacionalizacijo priložili predlogu za ocenitev manjvrednosti gozdov, vloženem 21. 1. 2004, izhaja, da so bila drevesa že stara.

Tudi sodišče se tako strinja z zaključkom zgoraj navedenih odločb, da glede na to, da sta bila katastrska kultura in katastrski razred predmetnih zemljišč ob podržavljenju in ob denacionalizaciji enaka – gozd 2 – ni podlage za plačilo odškodnine po 26. členu ZDen.

Po presoji sodišča je tako izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Tožnika sta zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej tožnika sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njun zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.