Jedro

Tožena stranka je dopuščala, da je bil bodisi originalni varnostni ključ (zatič) z vrat odstranjen in nameščen direktno v ključavnico, ali pa je bil v ključavnico nameščen dodatni ključ ob tem, ko je bil originalni ključ še vedno nameščen na vratih in je bilo na tak način blokirano varnostno stikalo stroja. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka poskrbeti za varno delo na stroju, tako da bi poskrbela za izogibanje nevarnosti in za obvladovanje nevarnosti pri samem viru, to dolžnost pa je opustila s tem, da ni opravljala skrbnega nadzora nad opravljanjem dela. Tožnika tudi ni nikoli opozorila, da je delo opravljal nepravilno, oziroma da je delo z odstranjenim varnostnim stikalom nevarno. Glede na to, da so tudi tožnikovi sodelavci delo opravljali na povsem enak način in v nasprotju z navodili za uporabo stroja, na katerih je pisalo, da se v stroj ne sme posegati pri odprtih vratih, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za ustaljen način dela pri toženi stranki, ki ga tožena stranka ni preprečila.

Tožnik bi se ob običajni pazljivosti in skrbnosti moral zavedati, da lahko pri delu na takšen način pride do poškodb. Ker torej tožnik dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, njegovo ravnanje predstavlja kršitev predpisov. Zato je podan njegov soprispevek v višini 20 %.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I in III izreka tako, da se točki I in III izreka na novo glasita: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 16.085,45 EUR (10.867,25 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 5.218,20 EUR iz naslova premoženjske škode - tuje pomoči in nege) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe tj. od 23. 2. 2017 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode (do zahtevanega zneska 70.000,00 EUR) in premoženjske škode iz naslova tuje pomoči in nege (do zahtevanega zneska 6.522,75 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.868,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni na fiduciarni račun njegovega odvetnika plačati 10.485,45 EUR (5.267,25 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 5.218,20 EUR iz naslova premoženjske škode - tuje pomoči in nege) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (prvi odstavek točke I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode (do zahtevanega zneska 70.000,00 EUR) in premoženjske škode iz naslova tuje pomoči in nege (do zahtevanega zneska 6.522,75 EUR) zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku na fiduciarni račun njegovega odvetnika v roku 15 dni plačati 842,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, od 23. 2. 2017 dalje pa je dolžna plačevati mesečno rento, in sicer od vložitve tožbe do oktobra 2017 v mesečnem znesku 280,93 EUR, od oktobra 2017 do februarja 2018 v mesečnem znesku 240,00 EUR, od februarja 2018 naprej pa v mesečnem znesku 231,20 EUR, pri čemer mesečna renta zapade v plačilo petega dne v mesecu za tekoči mesec, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka, kolikor je tožeča stranka zahtevala več in drugače, zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.841,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k škodnemu dogodku soprispeval v višini 20 %. Sodišče je zaključilo, da naj bi se tožnik zavedal, da so pri toženi stranki delavci delo opravljali v nasprotju s predpisi, zato je štelo, da bi moral tožnik o tem toženo stranko obvestiti ter opravljanje dela v skrajnem primeru zaradi lastne varnosti odkloniti. Tožena stranka ne le da je dobro vedela, ampak je celo želela, da delo poteka na tak način, saj je bila zainteresirana za hitrejši in ekonomsko učinkovitejši način dela, ki pa je za delavce nevarnejši. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik toženo stranko še dodatno obvestiti o tem, da delo poteka na neustrezen način. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je treba pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih razmer. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o tožnikovem neprerekanju navedb tožene stranke, da naj bi kolektivno nezgodno zavarovanje predstavljalo zavarovanje tožene stranke pred odgovornostjo. Tožnik opozarja, da to zatrjevanje ni ostalo dokazno nepodkrepljeno, ampak je celo v očitnem nasprotju z lastnim zatrjevanjem tožene stranke, da v času škodnega dogodka ni imela sklenjenega zavarovanja odgovornosti pred škodo. Nepravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se zavarovalnina upošteva pri odškodnini. Glede višine odškodnine navaja, da mu je bila dosojena odškodnina, ki se prisoja za lažje primere, kot je pa tožnikov. Tožnik je utrpel posebno hudo telesno poškodbo z obsežno zmečkanino mehkih delov, poškodbo obeh velikih arterij desne podlakti, poškodbo - raztegnitev vseh treh živcev, skoraj popolno travmatsko amputacijo desne podlahti. Zaradi poškodbe je bil invalidsko upokojen, kvaliteta njegovega življenja pa se je bistveno poslabšala. Tožnik je utrpel poškodbo, ki se po Fisherjevi kategorizaciji šteje med posebno hude primere, iz objavljene sodne prakse pa izhaja, da oškodovanci za takšne primere prejmejo precej višje odškodnine. Sklicuje se na zadeve II Ips 196/2012, II Ips 269/2009 ter II Ips 708/2008. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka, in sicer samo v višini 20 %. Tožnik je sam odgovoren za nastalo škodo oziroma v znatno višjem odstotku, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Napačno je tudi razsodilo glede višine denarne rente, saj meni, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu. Zavestno je posegel v območje obratovanja stroja (X. stroj) ter s tem grobo kršil navodila o varnem delu, s katerimi je bil seznanjen. Ravnanje tožnika je bilo nepričakovano, nenavadno, v nasprotju s pravili varnega dela in ga tožena stranka ni mogla preprečiti. Navodila za varno delo so bila ves čas izobešena na stroju. Iz navodil za uporabo ključa za deblokado ključavnice vrat obdelovalnega centra izhaja, da ključ za deblokado zaščitnih vrat lahko uporabljajo le programerji CNC obdelovalnega centra v času programiranja in operaterji CNC obdelovalnega centra v sekvenci stroja izvajanja meritev obdelovanca. V času, ko se zaradi opisanih tehnoloških operacij, ki se izvajajo z delno odprtimi in priprtimi vrati, je strogo prepovedano kakršnokoli poseganje v obdelovalni prostor stroja. Še posebej je prepovedano vstopati v stroj v času delovanja stroja, ne samo odpirati vrat. Tožnik je dobro poznal delovanje stroja, saj je na njem delal več let, pri toženi stranki je opravil izobraževanje iz varstva pri delu. Tožnik je imel veliko izkušenj s CNC stroji, saj je na takšnih strojih delal od leta 1984. Imel je opravljen izpit iz varstva pri delu ter bil seznanjen z vsemi pravili in navodili, ki so določena za obratovanje stroja. Prav tako je bil usposobljen za delo na tem stroju. Kljub temu da je vedel, da le v posebnih okoliščinah lahko posegajo v stroj programerji in operaterji, je zavestno posegel v območje delovanja stroja. V postopku je spreminjal svoje navedbe o tem, kako je prišlo do nezgode. Tožnik ni smel uporabljati ključev, ker to ni bilo v njegovem opisu del. Ključ je lahko uporabljal samo A.A., ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto programerja, kar pa tožnik ni bil. V tem delu je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik sploh ni zatrjeval, da bi ključ vzel z mize, zato sodišče ne more zaključiti, da je tožena stranka omogočila tožniku, da je vzel dodatni ključ. Sodišče je tudi zmotno povzelo izpoved priče A.A. v delu, da se je "špene" odstranilo takrat, ko se je stroj med samo mehansko obdelavo (večkrat) ustavil. A.A. je izpovedal, da ko odstraniš "špene", zapreš vrata, pritisneš zeleni gumb in nato začne stroj ponovno delovati. B.B. je izpovedal, da osebno ni nadziral dela tožnika, ker je bila to naloga odgovornega vodje skupine CNC in vodje proizvodnje, sam pa je delal redne obhode v proizvodnji in ni zaznal nepravilnosti. Tožena stranka torej ni zaznala nepravilnosti pri delu tožnika, saj ga ni videla delati tako, kot to sam zatrjuje, prav tako noben dokaz ni potrdil navedb tožnika. Sodišče je samo povzelo zakonske in podzakonske podlage za varno delo, iz katerih izhaja, da bi moral tožnik obvestiti delodajalca o vseh nevarnostih za poškodbe. Tožena stranka tudi ni imela ekonomskega interesa, da bi se delo opravljalo na tak način. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se znesek 1.000,00 EUR, ki ga je namenila tožniku zaradi poškodbe in olajšanja materialnopravnega položaja, pri odškodnini ne upošteva. Tožnik tudi ni predložil listin, ki bi izkazovale, da je izpolnil pogoj za upokojitev, niti drugih listin, da je zahtevek iz naslova mesečne rente utemeljen. Napačno je tudi priznalo 1200 točk za sestavo vloge. Ker je pri vrednosti spora 77.576,23 EUR po tarifni št. 18 Odvetniške tarife določeno 1100 točk (in ne 1200 točk), je bila tožniku za tožbo in ostale vloge in zastopanja na narokih priznana nagrada za pooblaščenca v nepravilnem oziroma previsokem številu točk. 5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Prereka njegove navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče protispisno povzelo vsebino izpovedi priče A.A.. Sodišče je njegovo izpoved o tem, kako se (pravilno) izvede čiščenje „špen“, pravilno povzelo, zato o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedenem dokazu in med samim zapisnikom. Pa tudi sicer njegova izpoved ne vpliva na bistveno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila varnostna zaščita na CMC obdelovalnem stroju odstranjena, kar je delavcem omogočalo odprtje vrat na stroju in poseganje v nevarno območje stroja, ko je ta deloval. 9. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno očita obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ugotovilo, da naj bi tožnik obravnavanega dne, ko je prišlo do delovne nesreče, vzel dodatni ključ in z njegovo uporabo odprl vrata stroja in z roko posegel v nevarno območje. Tožnik je namreč v tožbi in kasnejših vlogah trdil, da je bila varnostna zaščita, ki je omogočala odprtje vrat v času delovanja stroja, odstranjena, ni pa trdil, da je ravno tega dne uporabil ključ za deblokado ključavnice vrat. Da je bilo mogoče varnostni mehanizem "obiti" na način, da se je uporabil dodatni ključ, ki je bil vsem prosto dosegljiv (čeprav naj bi ga sicer uporabljali le CMC programerji), je sodišče ugotovilo potem, ko je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da so lahko dodatni ključ za deblokado zaščitnih vrat uporabljali le programerji. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo mogoče vrata odpreti, da je bilo blokirano varnostno stikalo, ali pa z uporabo dodatnega ključa, kot je sicer podrobneje navedeno v nadaljevanju. V tem delu sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb postopka, pritožbo pa je mogoče razumeti le kot nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem.

10. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter denarno rento zaradi škodnega dogodka z dne 24. 2. 2012, ko se je poškodoval pri delu s CNC stružnico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo in da je tožnik s svojim ravnanjem sokriv za nastanek škode v višini 20 %. Tožniku je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 21.000,00 EUR od vtoževanih 35.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, kolikor je tožnik tudi zahteval, za duševne bolečine zaradi skaženosti tudi celotni vtoževani znesek 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 29.000,00 EUR od vtoževanih 31.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo tudi invalidnino, ki jo tožnik prejema. Skupaj je tožniku dosodilo 54.000,00 EUR, oziroma 43.200,00 EUR ob upoštevanju soprispevka. Znesek je znižalo za revaloriziran znesek že plačane zavarovalnine v višini 37.932,75 EUR. Tožniku je ob upoštevanju soprispevka tudi dosodilo mesečno denarno rento zaradi izgube osebnega dohodka v višini razlike med zaslužkom, ki bi ga po normalnem teku prejemal, če škodnega dogodka ne bi bilo, in prejemkom, ki ga prejema sedaj. Za tujo pomoč in postrežbo v času zdravljenja pa je tožniku dosodilo odškodnino za materialno škodo v znesku 6.522,75 EUR, ob upoštevanju tožnikovega 20 % soprispevka pa 5.218,20 EUR.

11. Glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo 24. 2. 2012, je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke uporabiti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in 103/07), ki v 184. členu določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v členih 131 do 189 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, opredeljuje krivdno odškodninsko odgovornost. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11) v 5. členu določa obveznost delodajalca zagotavljati varnost pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, ki so za to potrebni, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, tudi z ustrezno organizacijo dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožena stranka morala izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bi zagotavljale višjo raven varnosti pri delu. Pri izvajanju teh ukrepov bi morala upoštevati temeljno načelo o izogibanju nevarnostim (9. člen ZVZD-1). V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZVZD-1 pa bi moral tožnik spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

12. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožnik sam v celoti odgovoren za nastalo škodo, oziroma da je njegov soprispevek bistveno večji od 20 %. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v trenutku nezgode blokirano varnostno stikalo stroja, na katerem je delal tožnik, in je lahko stroj obratoval pri odprtih vratih. Poleg tega je bil na voljo dodatni ključ, ki omogoča delovanje stroja tudi pri odprtih vratih. Dodatni ključ je bil v skladu z navodilom na voljo programerjem CNC obdelovalnega centra in operaterjem CNC obdelovalnega centra v sekvenci strojnega izvajanja meritev, vendar s tem, ko se je nahajal na delovni mizi pri stroju, je bil dejansko dostopen vsem delavcem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A.A., programerja CNC stroja, ugotovilo, da je stroj pred nezgodo deloval na podlagi programa, v skladu s katerim se je po določenem času med mehansko obdelavo večkrat ustavil. Takrat je bilo treba odpreti vrata in pogledati, če so na motečem mestu obdelovanca "špene", te spihati z zrakom ali odstraniti s kavljem, če jih je bilo več ali so bile dolge. Po odstranitvi "špen" pa je bilo treba vrata zapreti in pritisniti zeleni gumb za ponovni zagon stroja. Na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja mag. C.C., sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost - varstvo pri delu v strojništvu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je na obdelovalnem stroju X. delo opravljalo tako, da je bilo blokirano varnostno stikalo, kar je omogočalo, da vrata stroja niso bila zaprta, oziroma da je lahko tožnik tudi med delovanjem stroja posegal v delovno območje stroja, pri čemer je prišlo do poškodbe.

13. V kolikor bi bila vrata blokirana, tožnik ne bi mogel poseči z roko v stroj. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ključavnica na vratih obdelovalnega stroja (slika 6 in 7) predstavlja varnostno stikalo, ki onemogoča poseg v notranjost stroja, v nevarno območje stroja med samim delovanjem stroja. Stroj deluje ob pogoju, da je zatič v reži varnostnega stikala. Ob prekinitvi oz. ločitvi teh dveh delov pa se stroj ustavi. Izvedenec je ugotovil, da je bilo blokiranje varnostnega stikala možno in sicer tako, da se zatič, ki je nameščen na premičnih vratih stroja, odvije in namesti v reži varnostnega stikala. Namestitev zatiča (oziroma tudi dodatnega ključa) pa je možna s strani, na kateri so vrata stroja. Na tak način je bilo v obravnavani zadevi varnostno stikalo blokirano, saj zatič in vtičnica nista bila ločena. Stroj je lahko deloval kljub temu, da so se vrata stroja lahko odprla. Ker so bila v trenutku nezgode vrata na ta način blokirana, je lahko tožnik čistil „špene“, kljub temu, da je stroj deloval, kar pomeni, da tožena stranka ni zagotovila varnega dela.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi ob doslednem izvajanju nadzora tožena stranka morala ugotoviti, da je bilo varnostno stikalo blokirano na zgoraj opisan način, torej tako, da je bil originalni ključ demontiran z vrat in spojen neposredno v varnostno stikalo. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi drugi način, ki je pri toženi stranki omogočal poseganje delavca v stroj v trenutku, ko je ta deloval. Blokiranje varnostnega stikala se je namreč lahko izvedlo tudi z namestitvijo dodatnega ključa v varnostno stikalo. Dodaten ključ za blokado stikala je bil prosto dostopen na delovni mizi ob stroju, tožena stranka pa ni izvajala nadzora nad varnim opravljanjem dela na stroju in nad uporabo dodatnega ključa. Tožena stranka je torej dopuščala, da je bil bodisi originalni varnostni ključ (zatič) z vrat odstranjen in nameščen direktno v ključavnico, ali pa je bil v ključavnico nameščen dodatni ključ ob tem, ko je bil originalni ključ še vedno nameščen na vratih in je bilo na tak način blokirano varnostno stikalo stroja.

15. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka poskrbeti za varno delo na stroju, tako da bi poskrbela za izogibanje nevarnosti in za obvladovanje nevarnosti pri samem viru, to dolžnost pa je opustila s tem, da ni opravljala skrbnega nadzora nad opravljanjem dela. Tožnika tudi ni nikoli opozorila, da je delo opravljal nepravilno, oziroma da je delo z odstranjenim varnostnim stikalom nevarno. Glede na to, da so tudi tožnikovi sodelavci delo opravljali na povsem enak način in v nasprotju z navodili za uporabo stroja, na katerih je pisalo, da se v stroj ne sme posegati pri odprtih vratih, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za ustaljen način dela pri toženi stranki, ki ga tožena stranka ni preprečila.

16. Glede na navedeno ni pravilno stališče pritožbe tožene stranke, da je predvsem tožnik (v večjem obsegu od 20 %) prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj je k nastanku škode odločilno prispevala okoliščina, da je tak način dela tožena stranka dopuščala. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika, da tožnik ni sokriv za nesrečo v smislu določbe 171. člena OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tudi tožniku mogoče očitati kršitev določb 33. člena ZDR (spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu) in 34. člena ZDR (obveščanje delodajalca) ter prvega odstavka 12. člena ZVZD-1, saj dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi varoval svoje zdravje. Tožnik je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaradi dolgoletnih izkušenj dobro seznanjen z delovanjem stroja, zavedal se je, da se je delo opravljalo v nasprotju z navodili in je v to privolil. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v primeru, ko sam ne bi blokiral naprave, o tem obvestiti toženo stranko, v skrajnem primeru pa opravljanje dela na takšen način zaradi lastne varnosti zavrniti. Tožnik zaradi ugotovljenega dejstva, da je tožena stranka dopuščala tak način dela na stroju, zmotno meni, da je s tem prenehala njegova dolžnost ravnati v skladu z 12. členom ZVZD-1. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščino, da je imel tožnik veliko let delovnih izkušenj na takšnih strojih ter da se je zavedal nevarnosti zaradi neupoštevanja navodil o varnem delu.

17. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se tožnik že ob običajni pazljivosti in skrbnosti moral zavedati, da lahko pri delu na takšen način pride do poškodb. Ker torej tožnik dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, njegovo ravnanje predstavlja kršitev že navedenih predpisov. Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podan njegov soprispevek v višini 20 %.

18. Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

19. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da mu je sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo prenizek znesek odškodnine. Sodišče mu je od vtoževanih 35.000,00 EUR odškodnine dosodilo znesek 21.000,00 EUR, kar glede na višino povprečne neto plače v decembru 2019, ki je znašala 1.214,93 EUR, znaša 17,28-kratnik povprečne neto plače v RS.

20. Tožnik je utrpel zmečkanje desnega zapestja, odprt zlom desne podlakti, pretrganje desne ulnarne arterije, udarnino ulnarnega, medialnega in radialnega živca, poškodbo desne radialne arterije, pretrganje mišic upogibalk in iztegovalk v desni podlakti. Zaradi zdravljenja je bil v bolniškem staležu od 24. 2. 2012 do 4. 10. 2016, skupaj 4 leta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lečečega zdravnika obiskal 85-krat, 20-krat je bil pregledan pri kirurgih, 12-krat pri fiziatrih, 11-krat v protibolečinski ambulanti. Tožnik je bil dvakrat hospitaliziran v skupnem trajanju 14 dni, dvakrat operiran v splošni anesteziji in enkrat v lokalni. V času hospitalizacije je prejemal številna zdravila v obliki infuzij, injekcij, infuzije krvnih derivatov, jemal je protibolečinske tablete, 62 dni je opravljal fizikalno terapijo, dvakrat je opravil elektromiografsko preiskavo živčevja, RTG slikanje, več mesecev je imel nameščeno plastično opornico, bil je cepljen proti tetanusu, štirikrat je opravil aksilartno blokado v protibolečinski ambulanti. Po operaciji je štirinajst dni ostal v D., kasneje je v E. hodil na ambulantno previjanje ran, kasneje pa je imel še dve operaciji v D.. Trpel je zelo močne bolečine, ki jih je na lestvici od 1 do 10 ocenil z 10. V času zdravljenja je opravil tudi fizikalno terapijo in sicer 110 fizikalnih terapij, jemal je protibolečinska zdravila - tablete Lirika, ki mu niso pomagale.

21. Na podlagi izvedenskega mnenja Univerze v F., G. fakultete, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče ugotovilo, da je je tožnik po Klasifikatorju telesnih poškodb doživel Posebno hudo telesno poškodbo z obsežno zmečkanino mehkih delov, poškodbo obeh velikih arterij desne podlakti, poškodbo (raztegnitev) vseh treh živcev, skupaj skoraj popolno travmatsko amputacijo podlakti. Po Fischerjevi 6-stopenjski lestvici je poškodovani vzorec dosegel 5. stopnjo - Zelo hudi primeri, z amputacijo in posledično hudo skaženostjo pomembnega dela telesa. Pri tožniku so bile hude bolečine prisotne od trenutka poškodovanja do začetka kirurške obravnave v splošni anesteziji, torej šteto v urah od mesta nesreče, transporta v E., tamkajšnje diagnostike in transporta v D. in njihove operacijske dvorane. Med hospitalizacijo so bile možne intravenozne aplikacije močnih analgetikov, ki so bolečino zadrževale na srednje hudem nivoju, šele ko je prišel domov je bila bolečina ob oralnih analgetikih lahka do srednje močna. Ob drugi in tretji operaciji se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje krog s hudo, srednje hudo in lahko bolečino ponovil še dvakrat. 22. Sodišče je tožniku na podlagi zgoraj navedenega dosodilo prenizek znesek, oziroma je odločilo v nasprotju z določbo drugega dostavka 179. člena OZ. Pri tem se je sodišče prve stopnje sicer sklicevalo na objavljeno sodno prakso, ki pa je za obravnavani primer neupoštevna, saj se nanaša na povsem drugačne poškodbe in posledice le teh. Tako se zadeva opr. št. II Ips 238/2009, v kateri je bila določena odškodnina v višini 9 plač, nanaša na zvin vratne hrbtenice, zvin desnega gležnja, pretrganje meniskusa levega kolena. Podobno velja za citirani zadevi II Ips 553/2007 in II Ips 694/2005. 23. Iz objavljene sodne prakse izhaja, da je bila odškodnina v višini 17,87 povprečnih plač dosojena v zadevi II Ips 494/97, v kateri je oškodovanec utrpel kompliciran zlom zapestnega dela leve podlahtnice, izpah levega komolca z zlomom komolčne grče, raztrganino kite iztegovalke levega kazalca, odprt zlom druge do četrte dlančnice leve roke in prelom notranjega gležnja levega skočnega sklepa, zaradi česar je bil enkrat hospitaliziran, trpel je hude trajne bolečine 10 dni, srednje trajne 14 dni, srednje občasne 2 meseca, lažje občasne pa še trpi in bo tudi v bodoče trpel ob vremenskih spremembah in forsiranih gibih. Kirurško zdravljenje je bilo pri oškodovancu končano po sedmih mesecih, v bolniškem staležu pa je bil skupno več kot leto dni, vse do invalidske upokojitve.

24. Pri tožniku pa je šlo za tri operacije oziroma hospitalizacije, od tega 2 v popolni anesteziji, zdravljenje je trajalo štiri leta, tožnik trpi fantomsko bolečino, kar vse pa utemeljuje odškodnino v višjem znesku. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 28.000,00 EUR oziroma približno 23 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, ob upoštevanju, da je tožnik obiskoval ambulanto za kronično bolečino, prejel številne aksilarne blokade, za katere je splošno znano, da so zdravju škodljive, da je jemal analgetike Nalgesin, Zaldiar in Analgin ter sedaj tudi zdravilo Lyrica (pregabalin – priporočeno zdravilo za zdravljenje nevropatske bolečine), na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na trajni bolečinski sindrom z nevropatsko bolečino. Zavzemanje tožnika za višjo odškodnino ni utemeljeno, pri čemer se v pritožbi sklicuje na zadeve opr. št. II Ips 196/2012, II Ips 269/2009 ter II Ips 708/2008, v katerih so oškodovanci utrpeli bistveno hujše poškodbe glave in okončin.

25. Sodišče je tožniku dosodilo primerno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 29.000,00 EUR od vtoževanih 31.000,00 EUR, pri čemer je pri tem znesku tudi pravilno upoštevalo invalidnino, ki jo tožnik prejema zaradi invalidnosti.

26. Zmotno pa je stališče tožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati revaloriziranega zneska odškodnine, ki ga je tožniku že izplačala zavarovalnica. Glede na to, da je imela tožena stranka sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje in je tudi plačevala zavarovanje za svoje delavce, tožnik pa tudi ni navajal, da bi se mu to pri obračunu dohodnine upoštevalo kot boniteta, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bilo navedeno kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja, všteva v odškodnino.

27. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika ter dosojeni znesek odškodnine zvišalo za 7.000,00 EUR, oziroma ob upoštevanju 20 % soprispevka za 5.600,00 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 16.085,45 EUR, namesto 10.485,45 EUR, kolikor je bilo dosojeno s sodbo sodišča prve stopnje. V preostalem pa je pritožba tožnika neutemeljena.

28. Pritožba tožene stranke pa neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje dosojeni znesek odškodnine znižati še za 1.000,00 EUR, kolikor znaša denarna pomoč, ki jo je tožena stranka po nezgodi namenila tožniku. Ni pravne podlage, da bi se znesek, ki dejansko pomeni solidarnostno pomoč oziroma darilo, upošteval pri odmeri odškodnine, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi bilo ob izplačilu dogovorjeno drugače. 29. Protispisna je tudi navedba tožene stranke, da tožnik ni predložil dokazil, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o višini denarnega prikrajšanja pri odmeri denarne rente. Tožnik je namreč predložil izpiske o višini pokojnine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini denarne rente, do katere je tožnik upravičen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke.

30. Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) tožniku priznati za tožbo in posledično za kasnejše vloge 1100 točk po OT in ne 1200 točk. V skladu s prvim dostavkom 12. člena OT je cena storitve vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke. V skladu z drugim odstavkom 12. člena OT pa je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Čeprav so bila nekatera procesna dejanja v tem individualnem delovnem sporu opravljena še pred uveljavitvijo spremembe Odvetniške tarife, po kateri sedaj vrednost točke znaša 0,60 EUR (v času vložitve tožbe pa 0,459 EUR), je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.1 Sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi (od 0,459 na 0,60 EUR) je vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja, kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščno 1.200 točk, sedaj 1.100 točk).

31. Glede na to, da po odločitvi pritožbenega sodišča tožnikov uspeh v postopku znaša 20,73 %, je bilo treba ponovno odmeriti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ob upoštevanju, da nagrada za sestavo tožbe znaša 1.100 točk (namesto 1.200) točk, 825 točk (namesto 900) za prvo pripravljalno vlogo, 1.100 točk (namesto 1.200) za zastopanje na prvem naroku, 825 za drugo pripravljalno vlogo, 550 točk za zastopanje na naroku 22. 6. 2018, 500 točk za porabljen čas na naroku, 550 točk za zastopanje na naroku dne 24. 8. 2018, 50 točk za vlogo z dne 8. 11. 2018, 550 točk za zastopanje na ogledu dne 27. 2. 2019, 40 točk za odsotnost iz pisarne zaradi zastopanja na ogledu dne 27. 2. 2019, 550 točk za pripravljalno vlogo z dne 2. 5. 2019, 550 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 12. 7. 2019, 550 točk za pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2019, 550 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 4. 12. 2019, kar skupaj znaša 8.290 točk. V skladu z 11. členom OT je pooblaščenec upravičen do izdatkov, in sicer 2 % od vrednosti storitve do 1000 točk in nadaljnji 1 % od presežka nad 1000 točk, skupaj 92,90 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 5.029,74 EUR, zvišano za 22 % DDV pa 6.136,28 EUR. Tožnik je upravičen tudi do priglašenih stroškov sodne takse v znesku 966,00 EUR. K temu znesku se prišteje še polovica stroška izvedenca s področja varstva pri delu, saj je bila polovica plačana iz predujma tožnika v znesku 442,99 EUR in stroški izvedenskega mnenja Univerze v F., G. fakulteta, Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v znesku 1.431,06 EUR, skupaj tako 8.976,33 EUR oziroma glede na uspeh v postopku 1.860,79 EUR.

32. Sodišče je toženi stranki pravilno odmerilo stroške ob upoštevanju vrednosti odgovora na pritožbo v višini 1.100 točk, skupaj v višini 5.962,15 EUR. Glede na spremenjeni uspeh je tožena stranka upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.726,19 EUR. Ob upoštevanju navedenih zneskov je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 2.868,44 EUR.

33. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in zvišalo prisojeno odškodnino kot izhaja iz izreka ter delno ugodilo pritožbi tožene stranke glede odmere stroškov postopka (peti odstavek 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34. Stranki sta deloma uspeli v pritožbenem postopku. Tožnikov uspeh glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (67.090,55 EUR) znaša 8,3 %, uspeh tožene stranke pa se nanaša le na stroške postopka in ga je mogoče oceniti v podobnem odstotku kot tožnikovega. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 85/2020 z dne 11. 3. 2020, enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1793/2019 z dne 23. 12. 2019.