Jedro

S tem ko zagovornica zatrjuje, da ni podan priporni razlog begosumnosti, ker se obtoženka ni skrivala, niti priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker so doslej izrečene kazenske sankcije na obtoženko dovolj vplivale, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala, skuša izpodbiti ugotovitve sodišča, da je podana realna nevarnost, da bi se obtoženka na prostosti skrivala, in realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj. Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. O.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obt. O.K. je bila odvzeta prostost dne 31.1.2002 ob 5.55 uri v hotelu O. v M., s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2.2.2002 pa je bil zoper njo odrejen pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po končani preiskavi je bila zoper obtoženko vložena obtožnica zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Po vložitvi obtožnice je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 27.2.2002 odločilo, da se zoper obtoženko podaljša pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 5.3.2002 pritožbo obtoženkine zagovornice, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obt. O.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 20.3.2002 uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep o podaljšanju pripora spremeni tako, da pripor zoper obtoženko odpravi ali pa ga nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa predlaga, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in sklep pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, pri tem pa navaja, da sta sodišči v izpodbijanih sklepih pravilno ugotovili obstoj obeh pripornih razlogov ter pri tem nista zagrešili kršitev, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje obtoženkina zagovornica.

Glede na to, da se je obtoženka dalj časa skrivala in očitno ni skrbela za hčerki, ter glede na to, da je zoper obtoženko vložena obtožnica zaradi večjega števila kaznivih dejanj, pri izvrševanju katerih je pokazala vztrajnost in predrznost, je ugotovitev sodišča, da milejši ukrep za zagotovitev njene navzočnosti v kazenskem postopku ne pride v poštev, pravilna.

Zahteva zagovornice obt. O.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, v kateri pa mora tudi obrazložiti, v čem obstajajo zatrjevane kršitve zakona. Zagovornica obtoženke namreč uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložila, glede katerih vprašanj, navedenih v 372. členu ZKP, naj bil kazenski zakon prekršen.

Z navedbami, da iz podatkov vložene obtožnice in dokazov po njenem mnenju ne izhaja utemeljen sum, da je obtoženka storila kazniva dejanja, ki se ji očitajo, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP), pri tem pa ni odveč dodati, da je obtožnica že postala pravnomočna, saj je senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom z dne 7.3.2002 ugovor obtoženkine zagovornice zoper obtožnico zavrnil kot neutemeljen.

Tudi s tem, ko zagovornica obtoženke v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da ni podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker se obtoženka ni skrivala, ter da tudi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, čeprav je bila obtoženka že večkrat obsojena, vendar pa so doslej izrečene kazenske sankcije nanjo že dovolj vplivale, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj s takimi navedbami skuša izpodbiti ugotovitve sodišča, ki temelje na zbranih podatkih v spisu, o tem, da je podana realna nevarnost, da bi se obtoženka na prostosti skrivala in s tem onemogočala potek kazenskega postopka, kakor tudi o realni nevarnosti, da bi na prostosti nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Res je sicer, da ima obtoženka dva otroka ter da je ena od hčerk zaostala v telesnem in duševnem razvoju, obe hčerki pa naj bi obtoženkino odsotnost težko prenašali, kar navaja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti in kar je razvidno tudi iz dopisa pedopsihiatra dr. M.B. Vendar so bile te okoliščine znane sodišču že ob odreditvi pripora, prav tako pa tudi pri odločanju o podaljšanju pripora zoper obtoženko. Enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornica obtoženke že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora navajala, da otroka potrebujeta pomoč pedopsihiatrov, da obtoženko težko pogrešata ter da oče otrok, ki je zaposlen, ne more sam skrbeti za dva majhna otroka. Vse te okoliščine je ocenjevalo že pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, v razlogih sklepa pa je podrobno pojasnilo, zakaj trditve obtoženkine zagovornice v pritožbi o obtoženkini skrbi za dve hčerki niso utemeljene, prav tako pa je v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora pojasnjeno, zakaj ni razlogov za uporabo milejšega ukrepa, to je hišnega pripora, kar zagovornica obtoženke v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno podrejeno predlaga.

Tudi ni utemeljeno zatrjevanje, da so bile zaradi odločitve o podaljšanju pripora kršene obtoženkine človekove pravice in temeljne svoboščine. Res je sicer, da ima po določilu 1. odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije pravico do osebne svobode, vendar pa je v 2. odstavku tega člena navedeno, da se sme osebi vzeti prostost v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, v 1. odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije pa je določeno, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, ki vključuje tudi varnost njihovega premoženja. Vse te okoliščine so bile ugotovljene in v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora obrazložene, upoštevano pa je bilo tudi določilo 3. odstavka 192. člena ZKP.

Kršitve kazenskega zakona in določbe kazenskega postopka ter tudi Ustave Republike Slovenije niso bile kršene. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obtoženkine zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).