Jedro

Senat je torej svoje zaključke v obrazložitvi utemeljil tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, čeprav ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Obstoj navedenega dokaznega standarda senat presoja na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Čeprav ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi, pa navedeno nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca Z.Š. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru ugodil ugovoru zagovornika obdolženega M.M. in odločil, da se obtožba zoper obdolženca zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z 20. členom in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženca po 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavi. Skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanca zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor obdolženca zoper obtožnico zavrne in obtožbo dopusti, podrejeno pa, da zadevo vrne v fazo preiskave zaradi dopolnitve kazenskega postopka z izvedencem, oziroma sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbenih navedb in razlogov izpodbijanega sklepa višje sodišče pritrjuje pooblaščencu, da je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi izpodbijanega sklepa o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Senat je namreč kazenski postopek ustavil, ker je ocenil, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Vendar pa njegovi zaključki v točki 13 obrazložitve sklepa poleg te ugotovitve zajemajo tudi presojo opisa očitanega kaznivega dejanja ter ugotovitev, da iz njega ni razvidna neka konkretna grožnja, kaj bi se oškodovancu lahko zgodilo, oziroma da zakonski znak resne grožnje v opisu ni konkretiziran, na kar pooblaščenec v uvodu pritožbe tudi smiselno opozarja. Senat je torej svoje zaključke v obrazložitvi utemeljil tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, čeprav ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Zato so razlogi izpodbijanega sklepa v točki 13 obrazložitve nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem višje sodišče sicer ugotavlja, da ima dejanje, kot je opisano v izreku obtožbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi 20. in 34. členom KZ-1. V opisu so namreč vsi abstraktni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja ustrezno konkretizirani z navedbo dejanskih okoliščin, ki vsakega od zakonskih znakov kaznivega dejanja vsebinsko opredelijo. To velja tudi za zakonski znak resnosti grožnje, ki je v konkretnem primeru opisana tako, da je glede na njeno vsebino objektivno zmožna vzbuditi občutek osebne ogroženosti oškodovanca, saj je v zvezi s tem potrebno izhajati iz celotne vsebine obeh očitanih poslanih sporočil, kot sta opisani v izreku obtožbe.

5. Nadalje pooblaščenec bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja še z navedbami, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da sporočila dne 26. 4. 2019 ni poslal obdolženec, v popolnem nasprotju z listinami v spisu, glede odločilnih dejstev iz teh listin pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo oziroma jih je povsem zanemarilo. Pooblaščenec izpostavlja odgovor podjetja A. z dne 26. 8. 2019, odgovor družbe A.S. in podatke o uporabi SIM kartice v telefonu obdolženca, zapisnike o zavarovanju in preiskavi elektronske naprave oziroma elektronskih podatkov za obdolženčev in oškodovančev telefon ter telefon priče S.F. ter izpovedbe kriminalista B.G., priče S.F. in oškodovanca samega.

6. Pooblaščenec ima prav, saj senat v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa zgolj pavšalno zaključi, da v obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da bi katero izmed sporočil, ki jih je prejel oškodovanec, napisal prav obdolženec. Dokazni standard utemeljenega suma, kot eden izmed zakonskih pogojev za prehod iz faze obtoževanja v fazo glavne obravnave, v ZKP sicer ni podrobneje urejen, po ustaljeni (tudi ustavno) sodni praksi pa je opredeljen kot stopnja verjetnosti, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje. Obstoj navedenega dokaznega standarda senat presoja na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Čeprav ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi, pa navedeno nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva. V obravnavanem primeru pa se senat do vseh zbranih dokazov, zlasti tistih, ki jih izpostavlja pritožba, sploh ni opredelil (z izjemo izpovedbe S.F., pa še to ne v celoti), pa bi se za pravilno oceno obstoja utemeljenega suma, moral. S tem v zvezi pooblaščenec utemeljeno izpostavlja predvsem zapisnik o zavarovanju in preiskavi elektronske naprave z dne 26. 4. 2019, iz katerega izhaja, da je bil SMS z dne 26. 4. 2019 poslan z elektronskega naslova obdolženca ..., pri čemer iz dopisa družbe A. z dne 26. 8. 2019 izhaja, da je ta elektronski naslov dne 30. 9. 2017 registriral obdolženec, slednji pa zaslišan v preiskavi imetništva tega elektronskega naslova niti ni zanikal. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo nobenega stališča do izpovedbe kriminalista B.G., iz čigar izpovedbe izhaja, da so policisti ob preiskavi dejanja ugotovili, da je bilo navedeno sporočilo poslano preko aplikacije iMessage in ne preko klasičnega strežnika za pošiljanje sporočil, ter da je IMEI številka telefona sestavljena iz petnajst številk, pri čemer se zadnja spreminja, in sicer petnajsta številka je lahko od 0 do 9 in po izpisih je ena številka, dejansko pa je na telefonu druga številka. Glede na navedeno zato pooblaščenec tudi v tej smeri utemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

7. Ker imajo zatrjevane in podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP za posledico razveljavitev izpodbijane odločbe, je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP). Senat bo pri novi odločitvi upošteval usmeritve višjega sodišča v tej odločbi in se bo moral glede obstoja utemeljenega suma konkretno opredeliti do vseh relevantnih dokazov v spisu.