Jedro

Ker tožnica ni dopolnila 45 let starosti pred 31. 12. 1999, ji pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati, ko je dopolnila 50 let starosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 13. 10. 2008 in z dne 23. 2. 2009 in se ji prizna pravica do vdovske pokojnine od 25. 8. 2006, zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 23. 2. 2009 in odločbo Območne enote v ... z dne 13. 10. 2008. Obenem je odločilo, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine od 25. 8. 2006 dalje in da bo o višini in izplačevanju vdovske pokojnine odločil toženec v roku 30 dni s posebno odločbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano prvostopno sodbo ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine po 4. odstavku 427. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) zmotno uporabilo materialno pravo. Določba 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1 ne omogoča pridobitve pravice do vdovske pokojnine, temveč določa ohranitev pravice do družinske pokojnine po prejšnjih predpisih. 4. odstavek citirane določbe določa, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti, lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni starost 50 let. Tožnica je dne 30. 9. 2002 dopolnila starost 46 let, vendar je bila ta starost dopolnjena že v času veljavnosti ZPIZ-1, ne pa v času veljavnosti ZPIZ/92. Tožnica zato ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, o čemer je bilo v konkretni zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 688/2006-7 z dne 12. 4. 2007. S tem, ko je sodišče odločilo o pravici do vdovske pokojnine, v razlogih pa se je sklicevalo na določbo 427. člena ZPIZ-1 in presojalo pogoje tožeče stranke za pridobitev pravice do družinske pokojnine, po predpisih veljavnih do 31. 12. 1999, pa ni ugotavljalo pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po predpisih, veljavnih od 1. 1. 2000 dalje, torej po določbah sedaj veljavnega ZPIZ-1. Glede na to, da je s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 1475/2007 z dne 3. 6. 2008 ostalo pri tožnici le še odprto vprašanje pridobitve pravice do vdovske pokojnine in ne pridobitve pravice do družinske pokojnine, je toženec z izpodbijanima odločbama pravilno odločil, da predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do pokojnine določba 3. in 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 421. člena ZPIZ-1, ki opredeljuje pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine v prehodnem obdobju. Ker je vdova do smrti moža dopolnila samo 36 let starosti, ni pa dopolnila 46 let in 6 mesecev starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po določbi 3. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Glede na to, da je tožnica skupaj s sinom uživala družinsko pokojnino do 30. 9. 2002, je toženec tudi pravilno uporabil določbo 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 in ugotavljal, ali je tožnica nastopila čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po citirani določbi. Tako bi tožnica v letu 2002, ko se je otrok prenehal šolati, morala dopolniti 46 let in 6 mesecev, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 51 let in 6 mesecev. Ker tožnica tudi med uživanjem družinske pokojnine skupaj z otrokom tudi v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2002 ni nastopila čakalne dobe za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, določene po 421. členu ZPIZ-1, nima pravice do vdovske pokojnine.

V odgovoru na pritožbo tožnica zavrača vse navedbe iz pritožbe in poudarja, da toženec z vložitvijo pritožbe zgolj zlorablja procesne pravice in samovoljno razlaga določbe ZPIZ-1. Navaja, da uveljavlja pravico do pokojnine po pokojnem možu S.S., ki je vsa leta, kolikor je bil v delovnem razmerju, prebil na območju Republike Slovenije. To pravico tožnica uveljavlja potem, ko ji je bila priznana po ZPIZ/92, vendar ji je zaradi drugačne ureditve v ZPIZ-1 le-ta prenehala. Če ne bi stopil v veljavo ZPIZ-1, bi prejemala pokojnino tudi po letu 2002, ko je odpadel zadnji otrok, ker je v tem času že dopolnila 45 let starosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1. V 4. odstavku 427. člena je določeno, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti, lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni starost 50 let. Tožnica je sicer dne 30. 9. 2002 dopolnila 46 let starosti, vendar je bila ta starost dopolnjena že v času veljavnosti novega ZPIZ-1, ne pa v času veljavnosti ZPIZ/92. Le v primeru, če bi tožnica 45 let starosti dopolnila pred 31. 12. 1999, bi se ji upoštevaje 2. odstavek 72. člena ZPIZ/92 pravica do družinske pokojnine priznala, ko bi dopolnila 50 let starosti. Tako izhaja tudi iz komentarja k 427. členu ZPIZ-1, takšno stališče pa je v konkretni zadevi opr. št. Psp 688/2006-7 z dne 12. 4. 2007, zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče. Toženec pravilno poudarja, da predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do vdovske pokojnine določba 3. odstavka in 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 421. člena ZPIZ-1, ki opredeljuje pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine v prehodnem obdobju. Po določbi 3. odstavka 110. člena ZPIZ-1 bi tožnica v letu 2002, ko ji je prenehala pravica do družinske pokojnine, pridobila pravico do vdovske pokojnine, če bi do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolnila starost 51 let in 6 mesecev. Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 51 let in 6 mesecev starosti, dopolnila pa je starost 46 let in 6 mesecev, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 51 let in 6 mesecev. Ker je tožnica do smrti moža dopolnila samo 36 let starosti, pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, določeni v 3. odstavku 110. člena ZPIZ-1, niso izpolnjeni.

Toženec pa je pravilno uporabil tudi določbo 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1, saj je ugotavljal, ali je tožnica nastopila tako imenovano čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po citirani določbi, že med samim uživanjem družinske pokojnine ob otroku in ne le v letu, ko je otroku prenehala pravica do družinske pokojnine. Tako bi tožnica v letu 2000 morala dopolniti najmanj 45 let in 6 mesecev starosti, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 50 let in 6 mesecev, v letu 2001 starost 45 let, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 51 let in v letu 2002, ko se je otrok prenehal šolati, pa bi morala dopolniti 46 let in 6 mesecev starosti, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 51 let in 6 mesecev. Ker je tožnica v letu 2000 dopolnila starost 44 let in 4 mesece, namesto 45 let in 6 mesecev, v letu 2001 starost 45 let, namesto starost 46 let in v letu 2002 je dopolnila starost 46 let in 1 mesec, namesto 46 let in 6 mesecev, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, saj v času uživanja družinske pokojnine skupaj z otrokom v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2002 ni nastopila takoimenovane čakalne dobe oziroma starostne meje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po lestvici, ki je določena v 421. členu ZPIZ-1. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine po navedenih določbah so edino relevantni pogoji na strani tožnice, saj pogoji na strani zavarovanca niso sporni, zaradi česar sklicevanje v odgovoru na pritožbo na to, da tožnica uveljavlja vdovsko pokojnino po pokojnem možu, ki je vsa leta prebil v delovnem razmerju v Sloveniji, za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno. Zmotno pa je tudi stališče, da gre za različno obravnavanje oseb, ki jim zakon daje pravico do pokojnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo zavrnilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 23. 2. 2009 in z dne 13. 10. 2008 in da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine od 25. 8. 2006, zavrnilo.