Jedro

Ugotovitev vsakdanjih dejstev, ki jih je mogoče preveriti s temeljnimi pravili logike, splošno izobrazbo in s splošnimi izkušnjami, ne zahteva strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 210,68 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: O pritožbi zoper sodbo:

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za (1. tč.) ugotovitev prenehanja služnostne pravice voženj, živinogonje in pešhoje preko nepremičnine parc. št. 771/1, k. o. P., ki je vpisana v korist vsakokratnih lastnikov parc. št. 773 in 774, k. o. P., nadalje (2. tč.) za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo izbrisa služnosti ter (3. tč.) za opustitev pešhoje, vožnje in živinogonje preko njene parcele, skupaj s (4. tč.) stroškovno zahtevo. Tožnici je naložilo, da naj toženki v 15 dneh plača 1.641,66 EUR njenih pravdnih stroškov.

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša pritožbene stroške. Sodišču uvodoma očita, da v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Za ugotovitev spremenjenih razmer, ki izkazujejo nekoristnost služnosti, je bil predlagan dokaz z izvedencem gradbene in kmetijske stroke, a ga sodišče ni izvedlo, pri tem pa je navedlo le, da dokaznega postopka v tej smeri ni bilo treba širiti. Ker sodišče ni strokovno usposobljeno, da bi samo preverilo tožničine trditve v zvezi s spremenjenimi razmerami, zaradi katerih služnostne poti ne potrebuje več (toženka je opustila kmetovanje, razširila in utrdila je dvorišče okoli svojih objektov, kar ji omogoča uvoz na gospodujočo nepremičnino z javne ceste, obračanje vozil in krožno pot okoli gospodarskega poslopja nazaj na javno cesto), bi to moralo storiti s postavitvijo predlaganih izvedencev. Meni, da opustitev služnostne poti toženki ne bi predstavljala dodatnih težav, saj je krožna pot okoli poslopja do javne ceste enako dolga kot služnostna pot, pregledanost vključevanja na cesto je pri obeh poteh približno enaka, za dovoz drv pa se služnostna pot ne uporablja. Tudi razdalja od gospodarskega poslopja toženke do njive, na katero hodi s samokolnico, je po poti preko javne ceste enaka oziroma celo krajša od razdalje preko služnostne poti. Opozarja, da se je v času ustanovitve služnosti s sodno poravnavo uporabljala le vprežna živina za prevoz kurjave in kmetijskih pridelkov, zato vseh sedanjih prevoznih sredstev (posebej osebnih avtomobilov) ni mogoče šteti kot nadaljevanja tehničnega in družbenega napredka prevoznih sredstev, še manj za prevoz ljudi (obiskovalcev toženke) z njimi, saj služnost za tak namen ni bila ustanovljena. Sklicuje se na načelo utesnjevanja služnosti in ocenjuje, da so pogoji za prenehanje služnosti podani (222. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ).

(3) Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim razlogom in pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa priglaša stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prenehanje na podlagi odločbe, 222. čl. SPZ). Trditve, na katere se opira tožnica (tožničina opustitev kmetovanja, direkten dostop z javne ceste, razširitev in utrditev dvorišča, vožnja z osebnimi vozili), ne utemeljujejo objektivne in popolne nekoristnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da tudi do bistveno spremenjenih okoliščin ni prišlo. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za razjasnitev navedenih okoliščin v konkretnem primeru potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). Gre namreč za povsem vsakdanja dejstva, ki jih je mogoče preveriti s temeljnimi pravili logike, splošno izobrazbo in s splošnimi izkušnjami s področja cestnega prometa oziroma manevriranja z osebnimi vozili. Za pojasnitev teh okoliščin je torej zadostoval ogled, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Na ogledu sta sodelovali tudi pravdni stranki, ki na meritve in ugotovitve sodišča nista imeli pripomb (list. št. 33 - 35). Različno sta se opredelili le do vprašanja, ali toženka za dostop do svojega gospodarskega poslopja uporablja tudi del zemljišča sosedov, vendar te (toženkine) trditve sodišče kot prepozne niti ni upoštevalo.

(6) Pritožnica zgolj pavšalno izpodbija dejansko podlago sodbe, ki jo zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ugotovitev bistveno spremenjenih okoliščin onemogoča ravno izpovedba tožnice, ki so ji bile razmere v času ustanovitve služnosti (sodna poravnava z dne 24. 12. 1957) dobro znane. Kot je izpovedala, so imeli pravni predniki toženke le par kokoši, traktorja niso imeli, po služnostni poti pa so le hodili peš oziroma so se zelo malo vozili. Nadalje je tožnica izpovedala, da sta imeli gospodujoči nepremičnini že takrat neposreden dostop z javne ceste. Povsem pravilna in prepričljivo obrazložena je tudi ugotovitev, da dvorišče ni prav dosti razširjeno ter je (še vedno) preozko za obračanje osebnih avtomobilov, kot je to pokazal ogled. Sicer pa ugotovitve, da se je že ob ustanovitvi služnosti dalo obrniti pri gospodarskem poslopju in se nato čez dvorišče zapeljati nazaj na javno cesto, pritožnica niti ne izpodbija. Glede na povedano je torej pravilen zaključek, da se okoliščine, kakršne so obstajale v času ustanovitve služnosti, bistveno niso spremenile. Končno ne gre zanemariti, da tožnica razlogov za ukinitev služnosti ni pojasnila tudi z vidika potreb svoje (služeče) nepremičnine, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje. Nasprotno: povedala je, da po služnostni poti kosi, kar bi počela še naprej, četudi bi bila služnost ukinjena; veliko trave tam ne nakosi in tudi to se z ukinitvijo služnosti ne bi spremenilo.

(7) Zatrjevane vožnje z osebnimi avtomobili ne utemeljujejo prenehanja služnosti, temveč kvečjemu zaščito pred vznemirjanjem (actio negatoria, 99. čl. SPZ). Ker pa je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal (v bistvenem) enak, kakšna bistveno povečana frekvenca spornih voženj pa ni bila izkazana, tudi negatorni zahtevek ni oziroma ne bi bil utemeljen. Pritrditi gre torej stališču, da pomeni sedanja uporaba osebnega avtomobila zgolj spremembo izvrševanja služnostne pravice vožnje in ne morda njene razširitve.

(8) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnica s pritožbo v celoti propadla, je dolžna toženki povrniti zahtevane stroške odgovora na pritožbo, ki so bili potrebni. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom, Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Toženki tako pripada 375 točk, ne pa priglašenih 520 točk (neutemeljeno zahteva 125 točk preveč za sestavo odgovora na pritožbo ter 20 točk za poročilo stranki, ki je zajeto v storitvi odgovora na pritožbo), kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko znaša 172,12 EUR; povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV ti stroški znašajo 210,68 EUR.

O pritožbi zoper sklep:

(10) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za taksno oprostitev. Obrazložilo je, da k predlogu tožnica ni priložila pisne izjave o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov.

(11) Zoper sklep se pritožuje tožnica. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter pritožbenega predloga ne navaja, stroškov ne priglaša. Meni, da ji plačilo takse lahko ogrozi življenje, pri čemer se sklicuje na svoje slabo zdravstveno stanje, ki ji zaradi mnogih zdravniških pregledov povzroča stroške. Njen mož pokojnino porabi za plačilo odvetnika, predujmov ter za svoje zdravniške preglede. Navaja, da je prepozno ugotovila, da bi morala vse to napisati na predpisano izjavo in prosi za rok (10 dni), v katerem bo lahko to popravila. Pritožbi prilaga potrdili DURS o višini dohodka, računa za odvetniške storitve ter obvestili o pokojninskih prejemkih (A 7 – A 12).

(12) Pritožba ni utemeljena.

(13) Sklep o oprostitvi taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je obveznost nastala tega dne ali pozneje (1. odst. 14. čl. Zakona o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 30/78, s spremembami; od tu ZST). Taksna obveznost za sodbo je nastala z njeno vročitvijo tožnici (2. tč. 2. odst. 4. čl. ZST), torej dne 6. 5. 2009. Ker je tožnica predlog za oprostitev plačila omenjene takse vložila šele 12. 5. 2009, ji torej tudi morebitna taksna oprostitev ne bi mogla koristiti, zato je sodišče prve stopnje njen predlog utemeljeno zavrnilo.

(14) Pritožbeno sodišče tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) ni našlo drugih razlogov v škodo izpodbijanega sklepa, zato ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(1) Glej Zobec v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 476.