Jedro

Umori zaradi krvnega maščevanja so tudi po tožbenih navedbah kaznivi. To pomeni, da gre za kazniva dejanja kljub morebitni skladnosti ravnanja s pravili krvnega maščevanja. Zato je v obravnavani zadevi pravno odločilen odnos policije in drugih državnih organov do dejanj, ki naj bi pomenila ali povzročila zatrjevano krvno maščevanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, po sodbi I U 885/2014 z dne 18. 6. 2014, s katero je Upravno sodišče odpravilo odločbo z dne 12. 5. 2014, ki jo je upravni organ oprl na 3., 4. in 5. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ter mu zadevo vrnil v ponoven postopek.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 23. 4. 2014 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je med drugim navedel, da je 20. 3. 2014 zapustil Kosovo, ker se je bal da bi ga ubili člani družine, ki so pred približno 3 leti njegovemu prijatelju A. ubili očeta, brata in bratovo ženo. Sojenje proti storilcem, ki so po navedbah tožnika bratranci iz velike in vplivne družine, naj ne bi bilo pošteno, zato sta s prijateljem zadevo prijavila Eulexu, ki je vse tri storilce spoznal za krive. Tisti, ki je bil prvotno obsojen na 14 let zapora, je po novem dobil višjo 17 letno kazen, drugega (ki prvotno ni bil obsojen) so obsodili na več kot 20 let zapora, tretjega pa na dve leti zapora. Sedaj naj bi zaradi tega, ker je pomagal prijatelju (prijaviti zadevo Eulexu in ga je nastanil pri sebi), lovili. V času, ko je bil A. nastanjen pri njemu, je opazil, da so v bližini parkirani avtomobili, za katere je tožnik prepričan, da so bili tam zaradi A. Povedal je, da je šel na policijo prijaviti, da mu družina napadalcev grozi, a naj policija ne bi ukrepala, češ, da ni dokazov. Pred tremi meseci pa naj bi ga pripadniki te družine poklicali po telefonu in mu rekli, naj se ne druži s A. in zakaj jih je prijavil na Eulex. Tožnik naj bi se po tem pogovoru začel skrivati.

Upravni organ obširno pojasnjuje presojo (ne)utemeljenosti tožnikovih navedb glede ogroženosti zaradi strahu pred krvnim maščevanjem, ki jih je navajal v osebnem razgovoru 11. 9. 2014. Med drugim s sklicevanjem na določila Kanuna Leka Dukagjinija (v nadaljevanju Kanun) zavrača tožnikove trditve o tem strahu, saj po teh določilih ne tožnik ne njegov prijatelj ne moreta biti žrtvi krvnega maščevanja. Opredelil se je tudi do predloženega izseka iz spletne enciklopedije Wikipedija, po kateri naj bi se opredelitev krvnega maščevanja nanašala tudi na pomočnike. Po mnenju upravnega organa tožnik ni bil pomočnik prvotnega dejanja (streljanja), po pravilih Kanuna pa je sedaj na vrsti prav tožnikov prijatelj ali drugi moški član njegove družine, da izvede krvno maščevanje nad člani družine B. in ne obratno. Poleg informacij o izvorni državi, ki jih je pridobil sam, je organ preučil tudi informacije, ki si jih predložili tožnikovi pooblaščenci. Podrobno se je opredelil do zatrjevanih dogodkov in okoliščin z vidika pomembnih dejavnikov tveganja po stališču UNHCR z dne 17. 2. 2006 o osebah, ki so člani družin ali klanov, ki živijo pod grožnjo krvnega maščevanja, in ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre za krvno maščevanje, saj dogodki, ki so sledili streljanju leta 2009 in so se zgodili tožniku, nimajo povezave s krvnim maščevanjem, ki je sicer na Kosovu še prisotno.

Podrobno se opredeljuje tudi do zatrjevanega t. i. modernega krvnega maščevanja. V obrazložitvi poudarja, da po predloženih informacijah (ki se sicer nanašajo na Albanijo, a jih je ob odsotnosti informacij o tožnikovi izvorni državi in ker se krvno maščevanje v obeh državah odvija po enakih pravilih, kljub temu upošteval) tožnik tudi po novih oblikah krvnega maščevanja ne more biti žrtev. Med pojave „predhodnega umora“ kot eno izmed modernih oblik krvnega maščevanja namreč ni mogoče uvrstiti primer tožnikovega prijatelja, saj se ne tožnikov prijatelj ne tožnik nikoli nista želela krvno maščevati članom družine B., kar sta izkazala tudi s tem, da sta Kosovo zapustila. Tožnik pa ne more biti ogrožen tudi zato, ker v spor med obema družinama ni vpleten, oziroma je njegova vloga minimalna (moralna pomoč prijatelju). Zavrnil je tudi sklicevanje na informacije o obstoju organiziranega kriminala na Kosovu, saj iz tožnikovih navedb in navedb njegovih pooblaščencev ne izhaja, da bi v obravnavanem primeru šlo za primer organiziranega kriminala.

Sicer pa upravni organ tožnikove izjave ocenjuje kot medsebojno neskladne, saj ugotavlja tako notranjo neskladnost kot tudi neskladnost s pridobljenimi informacijami, kar podrobno pojasnjuje. Navaja, da tožnik ugotovljenih neskladij ni zadovoljivo pojasnil, zgolj dejstvo, da naj bi bil ob podaji prošnje “na tleh“ pa ga po mnenju organa ne odvezuje dolžnosti govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo.

Tudi informacije o izvorni državi se ne skladajo s tožnikovimi navedbami o neaktivnosti policije. Predložene informacije o težavah policije s korupcijo so namreč po ugotovitvah upravnega organa starejšega datuma in vprašljivega vira. Preučene informacije o ukrepih za preprečevanje kriminala in korupcije, vlogi Organizacije za varnost in sodelovanje in prizadevanja za ustanovitev specializiranega sodišča, pa so po mnenju organa dokaz, da država ob pojavu nasilja ukrepa in da ukrepa tudi zoper storilce kaznivih dejanj v svojih vrstah. Glede na to, da tožnik ni navedel nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, da v njegovem primeru ni tako, ter ob upoštevanju informacij o delovanju policije in mednarodnega pravosodnega sistema na Kosovu, je po mnenju upravnega organa mogoče trditi, da bi tožnik v primeru resnih težav zaščito države dobil kljub pomembnosti in vplivnosti družine B. Zaradi kontradiktornosti tožnikovih izjav, pa upravni organ niti ne verjame, da se mu člani omenjene družine v resnici želijo maščevati zaradi pomoči prijatelju A. Če pa bi bile grožnje resnične, pa naj ne bi dosegle standarda preganjanja, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in prvi odstavek 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

Po ugotovitvi upravnega organa tožnik ni upravičen do statusa begunca, saj je večina njegovih navedb ocenjena kot neverodostojna in tako ni izkazal potrebe po mednarodni zaščiti. Na podlagi ugotovitev in številnih preučenih informacij o izvorni državi o krvnem maščevanju in odnosu policije ter ostalih varnostnih organov na Kosovu, pa ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Ker iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati ne na strah pred preganjanjem ne na tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve (28. člen ZMZ), ki mora biti individualno utemeljen, tudi ni mogoče priznati statusa subsidiarne zaščite.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je ugotovitev, da ne gre za krvno maščevanje niti v njegovi modernejši obliki, napačna. Navaja, da so se pravila krvnega maščevanja spremenila, kar je ugotovila tudi toženka. Poudarja, da teh sprememb ni mogoče omejiti na tako tog način, kot to prikazuje toženka. Iz predloženih informacij naj bi bilo razvidno, da so se v zadnjem času pojavile druge oblike krvnega maščevanja, ki odstopajo od pravil Kanun. V modernem krvnem maščevanju naj se storilci ne bi držali pravil, saj so žrtve pogosto tudi ženske in osebe, mlajše od 16 let. V želji po krvnem maščevanju naj bi se pogosto ubilo več oseb ne le eno, družine pa naj bi opuščale poskuse sprave. Dogajali naj bi se primeri t. i. „predhodnih umorov“ in naročeni umori. Ugotovitev toženke, da primer tožnikovega prijatelja in s tem posredno tožnikov primer, ni mogoče uvrstiti v t. i. „predhodni umor“, naj bi bil nepravilen, saj družina B. ne ve in ne more vedeti, da se A. in tožnik nimata namena maščevati članom te družine. Tožnikove vloge naj ne bi bilo mogoče označiti za minimalno, saj je pomagal pri skrivanju prijatelja, pri posredovanju pri Eulexu in pri odhodu iz države, kar naj bi bilo družini B. znano. Napačna naj bi bila tudi presoja tožnikove verodostojnosti, saj je vsa neskladja v izjavah pojasnil. Sodišče naj ga zasliši, da se bo neposredno prepričalo o razlogih, zaradi katerih je bil primoran zapustiti svojo izvorno državo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Toženka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

V obravnavani zadevi je toženka v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ).

Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od navedenih dveh statusov mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Med strankama ni sporno, da v obravnavanem primeru okoliščine niso take, da bi po pravilih Kanuna šlo za krvno maščevanje. Prav tako ni sporno, da so se pravila krvnega maščevanja spremenila in da je ena izmed „modernih oblik“ krvnega maščevanja t. i. „predhodni umor“.

Sporno je, ali gre v tožnikovem primeru sploh za obliko modernega krvnega maščevanja, vendar pa po presoji sodišča to v tem upravnem sporu ni pravno odločilno. Umori zaradi krvnega maščevanja so namreč tudi po tožbenih navedbah kaznivi. To pomeni, da gre za kazniva dejanja kljub morebitni skladnosti ravnanja s pravili krvnega maščevanja.

Status begunca pa je mogoče priznati, če državljan tretje države ne more ali zaradi strahu noče uživati varstva te države, status subsidiarne zaščite pa, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Po tretji alineji 24. člena ZMZ pa se kot subjekti preganjanja po tem zakonu lahko štejejo nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih dveh alinej (država, politične stranke, ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Zato je v obravnavani zadevi pravno odločilen odnos policije in drugih državnih organov do dejanj, ki naj bi pomenila ali povzročila zatrjevano krvno maščevanje. Tožnik je v postopku pred upravnim organom sicer zatrjeval, da policija ni ukrenila ničesar, vendar je upravni organ te trditve obrazloženo ocenil kot neverodstojne, hkrati pa se je obširno skliceval na informacije o delovanju policije in drugih organov v zvezi z zagotavljanjem varnosti in preganjanjem kaznivih dejanj (22., 23. in 24. stran obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz teh informacij (tožnik v tožbi ne navaja, da z njimi ne bi bil seznanjen, iz upravnih spisov pa je razvidno, da so bila poročila mednarodnih organizacij in člankov poslana tožnikovim pooblaščencem z dopisom 19. 5. 2015) po ugotovitvah upravnega organa tožnikova izvorna država ob pojavu nasilja ukrepa in ne opušča pregona niti v primerih, ko gre za pomembne osebe na položajih, ter ukrepa tudi zoper storilce različnih kaznivih dejanj v svojih vrstah. Ker tožnik v tožbi ne ugovarja tem ugotovitvam, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Ker torej v tem upravnem sporu tožnik ne ugovarja ugotovitvi upravnega organa, da je v izvorni državi zaščita pred preganjanjem ali resno škodo, kot jo zatrjuje, učinkovita, je neutemeljeno tudi tožnikovo mnenje, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče zato pritrjuje presoji upravnega organa, da tožnik ni izkazal (dokazal), da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ). Tudi z vidika pravil dokaznega bremena Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču SEU ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES (sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, odst. 28) in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja (sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 111).

Ker tožniku ni mogoče priznati ne statusa begunca ne subsidiarne oblike zaščite že iz navedenega razloga, na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikov očitek o napačni presoji njegove verodostojnosti. Poleg tega tožnik tudi ta očitek zatrjuje zgolj posplošeno. Glede na to, da v zvezi s tem predlaga svoje zaslišanje, pa sodišče pojasnjuje še, da dokaz ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagano zaslišanje tožnika ni pomembno za odločitev.