Jedro

Tožena stranka je tožniku zakonito izredno odpovedala PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj si je tožnik, zaposlen na delovnem mestu kontrolor (tekstila), protipravno prilastil več tekstilnih izdelkov, narejenih za tujega poslovnega partnerja.

Pri tem ni odločilno,da se kazenski postopek, uveden zaradi istih dejanj, še ni končal, saj za izredno odpoved PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni potrebno, da je kazenski postopek uveden ali celo končan.

Ker je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, so podane okoliščine po 1. odstavku 110. člena ZDR, zaradi katerih ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.3.2003; zahteval je tudi vrnitev nazaj na delo in sklenitev ponovne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter izpolniti ostale obveznosti iz delovnega razmerja, sicer bo to pogodbo nadomestila ta sodba.

Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz

1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na uveden kazenski postopek, ki je še v teku, zato je odločitev preuranjena, kazenski pregon pa je že tudi zastaral. Zimski plašč Blicker se je proizvajal pred več kot tremi leti v proizvodnem programu tožene stranke, Poslovne enote v Lendavi, zato je očitek kršitve zastaral. Sodba tudi nima razloga, na kakšen način si je tožnik plašč prilastil. Očitki, ki se nanašajo na kršitve v zvezi z moškim telovnikom in suknjičem Van Gils, so nedokazani. Priča T. S. se je hotela razbremeniti, zato se je ob hišni preiskavi nanj najprej spomnila. Glede očitka, da je odstranil etikete, pripominja, da se le-te odstranjujejo, ker prihaja do sprememb na etiketah, ker so iz drugega materiala kot sam izdelek. Meni, da je pretrgana vzročna zveza med izdelavo suknjiča in telovnika znamke Van Gils, ker iz zasega navedenih dveh artiklov pri priči T. S., ni dokaza, da bi tožnik bil v tej vzročni zvezi vpleten, razen navedene priče. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenim očitkom o bistvenih kršitvah določb postopka iz 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, takšne pritožbene navedbe kot jih podaja tožnik, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), ker si je protipravno prilastil izdelke tožene stranke, za katere je glede na delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki - delovno mesto kontrolor, vedel oziroma moral vedeti, da jih glede na to, da so proizvedeni za lohn partnerje, ni mogoče kupiti v trgovinah tožene stranke, niti na razprodajah, te izdelke pa je hranil doma, kjer jih je policija ob hišni preiskavi našla. Tožnik je podal zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR/2002 v povezavi s 1. odstavkom 177. člena ZDR/2002. Izredna odpoved je bila podana v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali resni razlogi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z navedenim ravnanjem kršil obveznosti iz delovnega razmerja. 35. člen ZDR/2002 določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale poslovnim interesom delodajalca. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da si je tožnik protipravno na nedovoljen način pridobil oziroma odtujil od tožene stranke plašč Blicker, suknjič Boss ter suknjič in telovnik Van Gils za svojo sodelavko. Zavrnilo pa je očitke tožene stranke, da je odtujil tudi dva ženska suknjiča, ki sta bila zasežena v omari tožnikove žene. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da izdelkov, ki so bili tožniku zaseženi, ni mogoče kupiti v trgovinah tožene stranke oziroma na šifro. Izdelki so bili izdelani za tujega partnerja, do njih pa je tožnik lahko prišel le glede na svoje delovno mesto. Ugotovilo je, da so na vseh izdelkih odstranjene všivne etikete, kar kaže na dejstvo, da se je tožnik zavedal svojega protipravnega dejanja.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru tožnika, iz katerega izhaja, da je plašč in suknjič kupil na razprodaji pred 10-imi leti, ter da ni dal T. S. na njenem domu suknjič in telovnik. Sledilo je prepričljivi izpovedi prič T. G. H., B. F. V. ter M. E., da sta bila plašč in suknjič izdelana za t.i. lohn posle, ki se niso dali kupiti v trgovinah tožene stranke in tudi ne na razprodajah. Iz njihovih izpovedi izhaja, da so se tudi polizdelki in izdelki druge kvalitete morali vrniti tujemu partnerju. Tožnik kot kontrolor je imel možnost dostopa do teh izdelkov, da si jih je prilastil. Glede na to, da izdelki niso imeli všivnih etiket, je sodišče utemeljeno sledilo izpovedim prič, iz katerih izhaja, da ne gre za izdelke izpred 10-ih let, ker jih takrat sploh še niso izdelovali.

Pritožbene navedbe glede odstranitve všivnih etiket, so za sporno razmerje nepomembne.

Glede kršitve delovne obveznosti v zvezi z moškim telovnikom in suknjičem Van Gils pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi priče T. S., da ji je tožnik na njeno prošnjo priskrbel navedena artikla, in da mu jih je tudi plačala. Pritožbene navedbe, da si je priča celotni scenarij izmislila, da bi sebe razbremenila, niso prepričljive.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča preuranjena, ker je kazenski postopek, ki je bil uveden zoper tožnika še v teku. Zakon govori le o kršitvi delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kar pa ne pomeni, da je odločitev o odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti tudi odločitev o kazenski odgovornosti storilca. Zadošča zgolj ocena ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka, niti izdaja pravnomočne kazenske sodbe.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Ko namreč zaupanja ni več, je vseeno, na kakšen način je do njega prišlo, in če je do porušenja zaupanja prišlo, je očitno, da tožnik ni uspel ohraniti zaupanja.

Zaupanje v delavca je tista prevladujoča okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sam.