Jedro

Glede na določbo 2. odstavka 92. člena KZ se M.Č.-ju, ki je kot mlajši mladoletnik storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, v času seje senata pred pritožbenim sodiščem pa je bil že polnoleten, ne bi smelo več soditi. Ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, je Vrhovno sodišče postopek ustavilo (2. odstavek 483. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in se postopek zoper st. ml. M.Č. glede odločanja o navodilu po 2. točki 2. odstavka 77. člena KZ ustavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13.06.2001 st. ml. M.Č. izreklo navodila iz 1., 2. in 3. točke 2. odstavka 77. člena KZ.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sklep sodišča prve stopnje v odločbi o vzgojnem ukrepu spremenilo tako, da je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep ukor.

Zoper ta pravnomočen sklep je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. na podlagi 487. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani pravnomočni sklep Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da se st. ml. M.Č. ne izreče vzgojni ukrep ukor, ker je bil kršen kazenski zakon - določba 2. odstavka 92. člena KZ.

St. ml. M.Č. na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 31.01.2000 st. ml. M.Č. za kaznivo dejanje velike tatvine iz 1. točke 1. odstavka 212. v zvezi s 25. členom KZ izreklo navodila iz 1., 2. in 3. točke 2. odstavka 77. člena KZ.

Po navodilu iz 2. točke 2. odstavka 77. člena KZ bi mladoletnik moral oškodovancema G.Š. in kmetijski zadrugi povrniti polovico priglašene škode. Zoper ta del izreka o navodilih v sklepu sodišča prve stopnje se je zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki 370. člena ZKP pritožila okrožna državna tožilka s predlogom, naj pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v navodilu določi tudi rok za njegovo izpolnitev.

Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 16.05.2001 ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke po uradni dolžnosti sklep sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve v 2. alinei 2. točke 2. odstavka 77. člena KZ ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na tako odločitev pritožbenega sodišča je odločba prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ki ga državna tožilka ni izpodbijala s pritožbo, postala pravnomočna. Tako tudi glede navodil mladoletniku po 1. in 3. točki 2. odstavka 77. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je na seji senata za mladoletnike z uvodoma navedenim sklepom mladoletniku še enkrat izreklo vsa tri navodila, kot je to storilo v prvem sklepu, ki je bil razveljavljen le glede navodila po 2. točki 2. odstavka 77. člena KZ.

Tudi zoper ta sklep sodišča prve stopnje se je okrožna državna tožilka pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej razloga po 4. točki 367. člena ZKP, in sodišču druge stopnje predlagala, da mladoletniku izreče ukor po 76. členu KZ.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in z napadenim pravnomočnim sklepom sklep sodišča prve stopnje v odločbi o vzgojnem ukrepu spremenilo tako, da je starejšemu mladoletniku izreklo vzgojni ukrep ukor.

Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče druge stopnje kršilo materialni kazenski zakon, in sicer določbo 2. odstavka 92. člena KZ.

M.Č. je rojen dne 23.08.1983, kaznivo dejanje pa je storil dne 16.05.1999. Ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star 16 let in je bil po 72. členu KZ mlajši mladoletnik.

V času sojenja pred pritožbenim sodiščem dne 27.09.2001, ko je bila seja senata za mladoletnike, je bil M.Č. že star 18 let, torej je bil polnoleten.

V 2. odstavku 92. člena KZ je predpisano, da se polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, če med sojenjem še ni dopolnil 21 let, sme soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora.

Za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ki ga je storil M.Č., je predpisana kazen zapora do petih let. Zato ima državni tožilec prav, da se M.Č., ki je kaznivo dejanje storil kot mlajši mladoletnik, po dopolnitvi 18. leta starosti glede na določbo 2. odstavka 92. člena KZ ne bi smelo več soditi. Podana je bila okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Zato je podana v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona. Vrhovni državni tožilec je sicer predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in mladoletnemu M.Č. ne izreče vzgojnega ukrepa ukora.

Če bi Vrhovno sodišče predlogu iz zahteve sledilo, bi v zadevi še ne bilo odločeno glede postopka, ki je po prvi razveljavitvi sklepa tekel zgolj še v obsegu, kolikor zadeva odločanje o navodilu po 2. točki 2. odstavka 77. člena KZ. V ostalem je bila odločba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 31.01.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.05.2001 že pravnomočna. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri novem sojenju izreklo tudi navodili iz 1. in 3. točke 2. odstavka 77. člena KZ, na pravnomočnost sklepa, ki je v navedenem obsegu že nastopila, nima nobenega vpliva.

Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je izpodbijani pravnomočni sklep v skladu z 2. odstavkom 483. člena ZKP spremenilo in postopek zoper st. ml. M.Č. glede odločanja o navodilu po 2. točki 2. odstavka 77. člena KZ ustavilo.

Glede na to, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu že odločilo, da stroški postopka po 1. odstavku 484. člena ZKP obremenjujejo proračun, tega dela pravnomočne odločbe, ne glede na izid postopka o tem izrednem pravnem sredstvu, ni bilo treba spreminjati.