Jedro

Tožnica ni izkazala, da je toženec z opisanimi motilnimi ravnanji motil njeno soposest.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožencu v bodoče prepove motenje tožničine posesti kašče, stoječe na zemljišču z ID znakom: parcela 0000/2, z odvzemom ključev ali na drug podoben način, da je toženec dolžan v roku 8 dni ponovno naročiti in omogočiti dobavo storitev fiksne telefonije, TV in interneta za stanovanjsko hišo X. 18, in v istem roku omogočiti souporabo teh storitev v enakem obsegu, kot so bile omogočene po pogodbi A. d. d., da se tožencu prepove naročiti in izvesti odklop dobave električne energije za nepremičnino parcela 0000/2 po pogodbi št. PE-..., merilno mesto ..., merilna točka ..., številka števca 001, in da se tožencu v bodoče prepove motenje tožničine posesti stanovanjske hiše na naslovu X. 18, z motilnimi ravnanji opisanimi pod točko II., III. in V. tega sklepa ter z uničevanjem žičnate ograje, ki ograjuje zemljišče z ID znakom: parcela 0000/2, vse pod izvršbo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženec v roku 8 dni od vročitve tega sklepa dolžan vrniti v soposest tožnice tri potovalke, kovček Samsonite, ozimnico in vložnine, vso dokumentacijo, ki se je nahajala v pisarni stanovanjske hiše na naslovu X. 18, računalnik, na katerem so skupne fotografije pravdnih strank, fotografije gradnje hiše in ostala dokumentacija pravdnih strank, tri zunanje diske s fotografijami pravdnih strank, bager tip AK100-1 in minikiper Bamato tip ..., da se mu prepove nadaljnje odnašanje in odvažanje premičnin, ki se nahajajo na nepremičnini z ID znakom: v parcela 0000/2 in v objektih, stoječih na tej nepremičnini, ter da je dolžan tožnici v roku 15 dni od prejema sklepa plačati pravdne stroške (I. točka izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek v delu, da je toženec dolžan v roku 8 dni vrniti plastične pokrove avtomatskih vrat in kovinske vložke električnih rok mehanizma za odpiranje avtomatskih vrat, stoječih na zemljišču z ID znakom: parcela 0000/2 ter tožnici omogočiti soposest opisanih avtomatskih vrat, in da je dolžan v istem roku umakniti soglasje za prijavo prebivališča B. B., vse pod izvršbo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v celoti, katere bo odmerilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

2.Zoper sklep je tožnica po svojih pooblaščencih vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži povrnitev stroškov tožnice.

3.Navaja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o prepozni razširitvi tožbenega zahtevka napačno uporabilo materialnopravno podlago in zato nepravilno zaključilo, da je tožba v tem delu vložena prepozno. Gre za nadaljevana motilna ravnanja, ki so vsa usmerjena v motenje zadnje mirne posesti tožnice na stanovanjski hiši. Ta motilna dejanja so ves čas neprekinjeno potekala in ne gre za nova motilna dejanja, temveč gre zgolj za nove izvedbene oblike motilnih dejanj na istem objektu. Meni, da je dokazna ocena glede ključev kašče napačna. Tožnica je sama izpovedala in potrdila, da je toženec odnesel ključ in ji njegove kopije ni izročil. Toženec je popolnoma neupravičeno prekinil tudi naročniško razmerje pri A. d. d., kar nedvomno predstavlja motilno dejanje. Motilna dejanja so namreč vsa tista, ki spreminjajo način izvrševanja posesti pred motenjem. Prav tako tudi zgolj grožnje za odklop električne energije predstavljajo motilno dejanje. Glede ostalih premičnin je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, nepravilno je obrazložilo, da je imel toženec določene stvari v izključni posesti in se niti ni opredelilo do trditev in predloženih dokazov tožnice, ki kažejo na obstoj njene soposesti. Toženec je odtujil večji del ozimnice in pri tem ni šlo zgolj za izvrševanje soposesti. Prav tako ni šlo zgolj za izvrševanje soposesti pri odvzemu kovčkov. Kovčka, ki sta ga kupila skupaj na potovanju, ne bi smel vzeti. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi glede zahtevka tožnice, ki se nanaša na bager in kiper. Stroja sta bila kupljena za delo na dvorišču in kljub temu, da tožnica s strojema ni upravljala, sta dostop do strojev in ključev imela oba, kar pomeni, da je tudi tožnica imela nad njima oblast. Sodišče prve stopnje se tudi ni v zadostni meri opredelilo do odvzema računalnika in zunanjih diskov, prav tako ni ugotavljalo, ali je toženec resnično odnesel vso originalno dokumentacijo. Tožnica z originalno dokumentacijo ne razpolaga več in pri tem ni bistveno, ali poseduje kopije ali ne.

3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica s tožbo uveljavlja varstvo pred motenjem oziroma odvzemom soposesti s strani toženca. S posestnim varstvom se preprečuje samovoljna poseganja v posest drugega in se ohranja dotedanji način uporabe stvari. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ in 426. člen ZPP). Sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, če ugotovi, (a) da je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, (b) da je bila njegova posest motena, (c) da je bil toženec tisti, ki je motil posest, in (d) da je bilo motenje samovoljno in protipravno. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Tožnik pa sodnega varstva ne more zahtevati, kadar zatrjevano motilno ravnanje predstavlja le nebistveno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

6.Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju in zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice temelji na na naslednjih ugotovitvah:

-da sta pravdni stranki nekdanja zunajzakonska partnerja, ki sta do decembra 2022 skupaj živela v stanovanjski hiši na naslovu X. 18 in pri tem skupaj izvajala soposest nad celotno nepremičnino;

-da je tožba z dne 3. 1. 2023 za motilna dejanja, storjena po 12. 12. 2022, vložena znotraj 30 dnevnega roka; da pa je modifikacija tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi, prejeti na naroku 4. 9. 2023, za kasnejša motilna dejanja (poškodovanje avtomatskih vrat in prijava stalnega prebivališča B. B.), do katerih naj bi prišlo v obdobju od marca do junija 2023, prepozna.

-da je zahtevek glede motenja posesti kašče ostal nedokazan, saj tožnica v okviru svojega dokaznega bremena ni dokazala svojih trditev o odvzemu ključev;

-da je bil toženec upravičen odjaviti naročniško razmerje pri A. d. d., saj ni bil več uporabnik teh storitev, prav tako si je tožnica naknadno naročniško razmerje uredila sama in toženec teh storitev ne bo več mogel odjaviti, zato je tudi prepovedni zahtevek brezpredmeten;

-da do odklopa električne energije ni prišlo, zato ni podanega motilnega ravnanja;

-da gre pri odnašanju premičnin (ozimnic, vložnin, kovčkov) le za izvrševanje soposesti; glede bagra, kiperja, računalnika in zunanjih diskov pa tožnica ni izkazala svoje soposesti oziroma njihove odtujitve s strani toženca;

-da tožnica dokumentacije, ki naj bi jo odnesel toženec, ni natančno specificirala, prav tako je naredila kopije, zato za podani zahtevek nima ekonomskega interesa.

7.Rok 30 dni za vložitev tožbe je prekluzivni rok, ki izhaja iz narave tožbe zaradi motenja posesti, saj z njo tožnik ne uveljavlja nobene pravice, ampak se zgolj zoperstavlja samovolji. Takšno varstvo je na mestu le, če je omogočeno v kratkem prekluzivnem roku. V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevana motilna ravnanja, kot zmotno navaja pritožba. Bistveni kriterij za presojo, ali gre pri motenju posesti za nadaljevano motilno dejanje, je v poteku motenja v daljšem časovnem obdobju in na isti način, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni ponovno vzpostavljeno. Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest. V skladu z 32. členom SPZ tako pravočasno vložena tožba za prvo motilno ravnanje zajema tudi vsa nadaljnja istovrstna motilna ravnanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejanji poškodovanje avtomatskih vrat in prijava stalnega prebivališča B. B. ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja, saj se z njima tožencu očita drugačno, novo motenje soposesti tožnice.

Široki razlagi, za katero se zavzema pritožba, da gre v vseh očitanih primerih pravzaprav za motenje tožničine mirne soposesti hiše in njej pripadajočih objektov, že zaradi zgoraj opisane narave posestnega varstva ni mogoče slediti. Odločitev, da je tožba v tem delu vložena prepozno, je zato pravilna.

8.Prav tako je pravilna odločitev, da je glede ostalih zatrjevanih motilnih ravnanj zahtevek tožnice neutemeljen. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica ni izkazala, da je toženec z opisanimi motilnimi ravnanji motil njeno soposest. Na njej je bilo dokazno breme, da izkaže, da je toženec odvzel edine ključe kašče in s tem samovoljno oviral njen dosedanji način izvajanja soposesti. Tožnica drugih dokazov, razen svojega zaslišanja, ni predlagala, zato zgolj njeni izpovedbi ob nasprotni izpovedbi toženca sodišče utemeljeno ni moglo verjeti. Dokazni oceni v tem delu sledi tudi pritožbeno sodišče. Prav tako tožnica ni izkazala, da bi toženec njeno soposest motil z odnašanjem ozimnice, vložnin in kovčkov. Soposest pomeni, da lahko vsak od soposestnikov izvršuje dejansko oblast na celotni stvari, pri čemer predstavlja vsako izvajanje posesti enega soposestnika določeno omejitev za istočasno izvajanje posesti drugega soposestnika. Da bi toženec s tem, ko je odnesel približno polovico

8.(ne vseh oziroma pretežnega dela) skupnih vložnin in ozimnice in jih pojedel ter uporabil kovčke in potovalke za prevoz in hrambo svojih osebnih stvari, v znatni meri spremenil tožničin dosedanji način izvrševanje soposesti, ni izkazano. Kot je potrdila sama tožnica, je tudi njej del ozimnice še ostal, prav tako nekaj kovčkov in potovalk, torej njeno izvrševanje soposesti s temi ravnanji toženca ni bilo onemogočeno. Samovoljnega oviranja dosedanjega načina izvajanja soposesti tožnice tudi ni mogoče očitati tožencu glede zatrjevanje odtujitve in razpolaganja z računalnikom, zunanjimi diski s fotografijami in ostalo dokumentacijo pravdnih strank. Pri tako splošnih trditvah tožnice, da je imela te stvari v soposesti, ki jo je toženec s svojimi ravnanji neupravičeno motil, njihove (ne)utemeljenosti niti ni mogoče preizkusiti. Tožnica pri zatrjevanem motenju niti ni konkretno navedla, na kateri računalnik

8.zunanje diske in na točno katero dokumentacijo se njen zahtevek sploh nanaša. Zahtevek mora biti konkretno opredeljen, kar pomeni, da mora tožnik navesti dejstva, ki tožbeni zahtevek individualizirajo. Opredelitev tožbenega zahtevka namreč ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana. Pritožbeni očitki tožnice, da je v tem delu ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, niso utemeljeni. Tožnica je tista, ki svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Razlogi sodišča za odločitev so dovolj jasni, da jih je bilo mogoče preizkusiti.

9.Pritožba neutemeljeno graja odločitev, da ni podano motenje oziroma odvzem soposesti bagra in kiperja. Sodišče je ta zahtevek tožnice zavrnilo po tem, ko je na podlagi trditev tožnice in izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnica soposesti na omenjenih strojih ni izkazala. Tudi ob zaslišanju je potrdila, da strojev nikoli ni sama uporabljala oziroma ju upravljala. Trditve, da je sicer imela dostop do kontaktnih ključev in s tem možnost z njima upravljati, torej da je imela "oblast" nad strojema, je prvič podala šele v pritožbi, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Pritožbi tudi ni mogoče ugoditi glede zahtevka po prepovedi naročila in izvedbe odklopa dobave električne energije. Nesporno je, da do odklopa električne energije in s tem do motilnega ravnanja s strani toženca še ni prišlo. Ni mogoče slediti pritožbi, da lahko zgolj grožnja po odklopu predstavlja motenje, glede katerega je dopustno zahtevati sodno varstvo. Pravno priznano je tudi verbalno motenje posesti, vendar le v primerih, ko zaradi resnih groženj motilca posestnik opusti izvrševanje posesti, česar pa tožnica ni storila.

11.Za motenje posesti je odločilen zadnji način izvrševanja posesti. Pri presoji motenja posesti telekomunikacijskih storitev je torej bistven način njihove uporabe pred odklopom in ravnanje toženca do soposestnika nepremičnine (tožnice), s katerim je dotedanji način uporabe samovoljno spremenil. Vprašanje, ali je bil toženec kot naročnik storitev to upravičen storiti, za posestni spor ni pravno odločilno. Po presoji pritožbenega sodišča prekinitev naročniškega razmerja, na podlagi katerega je tožnica uporabljala naročene storitve, sicer predstavlja motilno ravnanje, ki spreminja dotedanji način izvrševanja soposesti. Vendar zaradi dejstva, da si je tožnica naknadno uredila svoje naročniško razmerje, postavljenemu restitucijskemu zahtevku, da mora toženec ponovno naročiti in omogočiti dobavo fiksne telefonije, TV in interneta, in nadaljnjemu prepovednemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Tožničin zahtevek v tem delu ni sklepčen

11.saj ni zatrjevala in zahtevka prilagodila v smeri, da bo sedaj obstoječe naročniško razmerje odpovedala, ter da se bo le to nadomestilo z vzpostavitvijo prejšnjega, oziroma, da bo storitve uporabljala na podlagi dveh naročniških razmerij.

12.Ker glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj VSL sklepe I Cp 2224/2016, I Cp 1826/2021, II Cp 105/2022, II Cp 2330/2011, I Cp 131/2020 in I Cp 4442/2009.

2To je tožnica sama izpovedala na zaslišanju dne 9. 9. 2024.

3Toženec je glede računalnika navajal, da ga je ob podelitvi magisterija od tožnice prejel za darilo, da pa že pred razpadom zunajzakonske skupnosti ni bil več v uporabi in ga tudi sedaj ne poseduje več.

4V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

5Primerjaj VSL sklep II Cp 1694/2004 z dne 6. 10. 2004.

6Tožba je sklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To je torej takrat, kadar tožeča stranka v tožbi navede vsa tista pravno relevantna dejstva, ki po materialnem pravu vodijo do take posledice, torej do take odločitve v sodbi, zaradi kakršne je tožeča stranka vložila tožbo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33, 33/1, 34, 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.