Jedro

Ne glede na podobnost določb kolektivne pogodbe z vsebino določb tretjega odstavka 36.f člena ZDR (1990), ki je veljal v času sklenitve kolektivnih pogodb, so te določbe z vključitvijo v kolektivno pogodbo postale samostojne norme kolektivnega prava, ki jih je v prvi vrsti uporabiti tako, kot so zapisane, če niso v nasprotju s prisilnimi zakonskimi določbami. ZDR v letu 2003 veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil, niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev, saj je ohranil določbe o kolektivnih pogodbah iz ZDR (1990) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) še naprej v veljavi (245. člen ZDR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 124.520,00 SIT stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 419.632,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila dela odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Presodilo je, da je bil tožnik upravičen do odpravnine na podlagi določb za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 58/01) in določb Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ki sta določali presežnim delavcem ob prenehanju delovnega razmerja odpravnino v višini polovice delavčeve povprečne bruto plače zadnjega trimesečja za vsako leto dela pri delodajalcu. Ker je na podlagi teh določb izračunana odpravnina za tožnika znašala 1,258.912,00 SIT, tožena stranka z izplačilom 839.280,00 SIT, na podlagi določb 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) svoje obveznosti ni v celoti izpolnila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da določb KP dejavnosti in podjetniške KP o višini odpravnine, ki je pripadala presežnemu delavcu na podlagi 36.f člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ni mogoče uporabiti za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določb ZDR, ker je odpravnina po novem ZDR urejena nekoliko drugače in to tako glede primerov prenehanja delovnega razmerja, pogojev za pridobitev odpravnine, kot tudi glede njene višine. Stranke KP dejavnosti so glede višine odpravnine v bistvu le povzele takratno zakonsko določbo, tako da očitno niso hotele določiti višje odpravnine, kot gre delavcu na podlagi zakona. Ob uveljavitvi ZDR tega namena niso spremenile in zato tudi stališče komisije za razlago KP dejavnosti, da se določbe kolektivne pogodbe o odpravnini uporabljajo tudi po uveljavitvi novega ZDR, ni mogoče upoštevati.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, ki jo je sodišče druge stopnje ob odločitvi o pritožbi dopustilo (32. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), ker sicer glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe po zakonu ne bi bila dovoljena (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). V reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge, ki so med sabo v nasprotju, oziroma gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin glede identitete ureditve odpravnine v KP dejavnosti in v 36.f členu ZDR (1990). Sodišče določbe KP dejavnosti zmotno razlaga in jim zmotno odreka veljavnost, vključno z neupoštevanjem razlage skupnega organa strank kolektivne pogodbe, to je komisije za razlago le-te. Hkrati navaja, da so stranke KP dejavnosti tudi še po uveljavitvi ZDR izrecno potrdile veljavnost določb KP, vključno z razlagami komisije, objavljenimi v Ur. l. RS, št. 118/03, saj so se ob dogovoru o sklenitvi nove kolektivne pogodbe v letu 2005 na veljavnost teh določb vse do sklenitve nove kolektivne pogodbe izrecno sklicevale (Ur. l. RS, št. 68/05).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Presoja sodišča, da so stranke KP dejavnosti glede višine odpravnine le povzele določbe 36.f člena ZDR (1990) o višini odpravnine, ne pomeni v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj spada takšna presoja v področje uporabe materialnega prava.

V 13. točki 18. člena KP dejavnosti so stranke kolektivne pogodbe določile, da pripada presežnemu delavcu za vsako dopolnjeno leto dela pri delodajalcu polovico njegove bruto plače v višini povprečja zadnjih treh mesecev, ko je delavec delal, s tem, da se v skladu s 14. točko odpravnina izplača do izteka odpovednega roka. Vsebinsko enako določbo vsebuje v prvem in drugem odstavku 22. člena tudi Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke. Ne glede na podobnost teh določb z vsebino določb tretjega odstavka 36.f člena ZDR (1990), ki je veljal v času sklenitve kolektivnih pogodb, so z vključitvijo v kolektivni pogodbi navedene določbe postale samostojne norme kolektivnega prava, ki jih je v prvi vrsti uporabiti tako, kot so zapisane, če niso v nasprotju s prisilnimi zakonskimi določbami.

ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo s tem, da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do pet let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od pet do petnajst let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad petnajst let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v četrtem odstavku navedenega člena določeno, da odpravnina ne sme presegati 10 kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni drugače določeno. Že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej višja odpravnina.

ZDR v letu 2003 veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil, niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev, saj je ohranil določbe o kolektivnih pogodbah iz ZDR (1990) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) še naprej v veljavi (245. člen ZDR). Revizija utemeljeno navaja, da so v bistvu tudi stranke KP dejavnosti še v letu 2005 izrecno potrdile veljavnost dotedanje KP dejavnosti, vključno z upoštevanjem razlag komisije za razlago te kolektivne pogodbe, ki so bile objavljene v Ur. l. RS, št. 118/03, ko so se z aneksom dogovorile, da se vse do sklenitve nove KP dejavnosti, najkasneje pa do 30.6.2006, uporabljajo določbe navedene kolektivne pogodbe.

Glede na povedano in ker ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot je ZDR (1990) v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavec postal trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja, je imela komisija za razlago KP dejavnosti v letu 2003 podlago za razlago, da se določbe 18. člena KP dejavnosti glede višine odpravnine uporabljajo tudi po uveljavitvi ZDR. Sodišče bi moralo te določbe KP dejavnosti in vsebinsko enake določbe podjetniške KP tožene stranke uporabiti tudi, če taka razlaga komisije ne bi bila podana. Sodišče druge stopnje je zato materialno pravo zmotno uporabilo, ko ni upoštevalo določb navedenih kolektivnih pogodb o višini odpravnine (podobna stališča je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbah VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006 in VIII Ips 84/2006 z dne 9.5.2006).

Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno ter zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na izid revizijskega postopka mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožniku povrniti utemeljene stroške zastopanja po odvetniku v zvezi z vložitvijo revizije (67.320,00 SIT) in odgovora na pritožbo (57.200,00 SIT), upoštevaje veljavno odvetniško tarifo, v skupnem znesku 124.520,00 SIT.