Jedro

Čeprav je temeljni namen postopka za delitev stvari v solastnini prenehanje solastnine, so po stališčih teorije in ustaljene sodne prakse možne tudi drugačne rešitve (na primer: da na delu nepremičnine še vedno ostane ali se na novo oblikuje solastnina), kadar udeleženci s tem izrecno soglašajo.

Kadar stavba ne izpolnjuje tehničnih pogojev za vzpostavitev etažne lastnine oziroma če solastniki ne soglašajo s potrebnimi gradbenimi posegi za prilagoditev stavbe in s tem, kdo bo nosil stroške teh gradbenih posegov, velja stvar za nedeljivo.

Glede na obseg in vrednost solastninske mase je sodišče upoštevaje vse okoliščine primera uspelo razdeliti solastne nepremičnine skladno z velikostjo solastninskih deležev brez doplačil v denarju in tako, da je v največji možni meri upoštevalo interese udeležencev. Pritožnik opravljene delitve ne more omajati z navedbami, da prostorov v peti etaži ne potrebuje in da bi slednji bolj koristili predlagatelju oziroma članom njegove družine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. 1/a izreka) potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelja in nasprotni udeleženec krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdelilo solastni nepremični parc. št. 001 in 002 k.o. X (na kateri stoji stanovanjska stavba na naslovu ...) v solasti predlagateljice in nasprotnega udeleženca, vsakega do 51/200, ter predlagatelja do 49/100. Stanovanjsko stavbo z identifikacijsko številko 0000 je razdelilo na dva posamezna dela. Posamezni del 1, ID znak 0001 z v prvi alineji točke 1/a izreka specificiranimi prostori v prvi, drugi, tretji, četrti in peti etaži je dodelilo v solastnino predlagateljici v deležu do 1/4 in predlagatelju z deležem do 3/4. Posamezni del 2, ID znak 0002 z v drugi alineji točke 1/a izreka specificiranimi prostori v četrti in peti etaži je dodelilo v izključno last nasprotnemu udeležencu.

Zemljiški parceli 001 in 002 k.o. X je v postopku parcelacije najprej združilo (točka 1/b izreka sklepa) in ju nato oddelilo na parcelno številko 004 k.o. X, ki predstavlja zemljišče pod stavbo ter pripadajoče zemljišče k stavbi, ter parcelne številke 005, 006 ter 007. Parcelno številko 004 je določilo kot splošni skupni del, ki pripade v korist vsakokratnemu lastniku posameznega dela z identifikacijsko številko 0001 v deležu do 149/200, ter v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela z identifikacijsko številko 0002, v deležu do 51/200. Preostalo zemljišče je razdelilo tako, da ostaneta parcelni številki 005 in 006 k.o. X v solasti predlagateljev (predlagateljice z deležem do 1/4 in predlagatelja z deležem do 3/4), parcelna številka 007 k.o. X pa pripade v izključno last nasprotnemu udeležencu.

V točki 2 izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Pritožbo vlaga nasprotni udeleženec. Sklep izpodbija v točki 1/a izreka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Ne strinja se z dodelitvijo velike garaže (prostor s površino 37,5 m2 v drugi etaži na vzhodni strani objekta) predlagateljema in z dodelitvijo vzhodnega dela mansarde v peti etaži (nedokončani prostori s površino 45 m2 in balkon s površino 4,2 m2) njemu. Opravljena delitev je dejansko in pravno zmotna. Ni skladna z upravičenim interesom posameznih solastnikov. Vztraja, da ima sam večji upravičeni interes za pridobitev velike garaže kot predlagatelja. Sodišče je nepravilno ugotovilo, ocenilo in upoštevalo pravno relevantne okoliščine primera, zlasti dolgoročne interese in dejanske osebne potrebe udeležencev. Sam je po poklicu avtomehanik. Garažo že dlje časa uporablja za svoj hobi oziroma ljubiteljsko popravilo avtomobilov in za opravljanje poklicne dejavnosti. Čeprav slednja še ni registrirana, ker garaža še ni legalizirana, si sam ves čas prizadeva doseči legalizacijo. Predlagatelj je tisti, ki to onemogoča. Nasprotna ocena sodišča je zmotna. Zmotno so ocenjene pritožnikove izjave o opravljanju dejavnosti. Bil je zadržan zaradi predlagateljevih prijav inšpekciji. Prezrlo je njegov znatni finančni vložek v veliko garažo, veliko vrednost opreme (80.000,00 EUR) in neupravičeno dalo prednost predlagatelju. Prezrlo je stroške, ki bodo potrebni za preureditev garaže v poslovni prostor, medtem ko bi sam garažo uporabljal v obstoječem stanju. Njemu garaža omogoča pridobivanje dohodkov in preživetja, gre za vprašanje njegove eksistence. Predlagatelj ima najet drug prostor oziroma bi si garažo lahko uredil v drugih prostorih, ki so mu dodeljeni. Dodelitev garaže obema predlagateljema je neutemeljena in napačna tudi zato, ker predlagateljica zanjo ni izkazovala interesa. Finančne posledice oziroma razlika v denarju, ki jo je sodišče upoštevalo, ne bi smela biti odločilni kriterij pri končni odločitvi o načinu delitve. Do velikih razlik niti ne bi prišlo. Velike stroške bosta utrpela tako nasprotni udeleženec (odstranitev avtodvigala, naprave in napeljave za avtomehanično delavnico) kot predlagatelj (sanacija jaška, preureditev in prenovitev poslovnega prostora). Upoštevati je treba stanje stvari ob delitvi: predlagatelja ne izkazujeta nobenega upravičenega interesa za pridobitev mehanične delavnice.

Nepravilno je odločeno tudi o delitvi stanovanjskih prostorov v peti etaži stanovanjske stavbe, saj nasproti udeleženec ni izkazoval zanje nobenega interesa. Prav bi bilo, da bi bili dodeljeni predlagatelju, ki ima več otrok in bi navedene prostore potreboval za stanovanja. Po koncu postopka se je v navedene prostore že vselila ena od njegovih hčera.

3. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v točki 1.a izreka iz posameznega dela stavbe št. 1, ki pripade predlagateljema, izloči veliko garažo in se vanj vključijo še vsi prostori v peti etaži; v posamezni del 2, ki pripade pritožniku, pa naj se poleg že določenih prostorov v četrti etaži vključi še garaža v drugi etaži in se mu dodeli v izključno last. V ostalem naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdi. Podredno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Predlagatelja sta odgovorila na pritožbo. Predlagata zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglašata stroške pritožbenega postopka. Nasprotujeta vsem pritožbenim navedbam. Opozarjata na nedopustne pritožbene novote, ki so tudi neutemeljene (da je od velike garaže odvisna eksistenca nasprotnega udeleženca, kar ne drži, ker je upokojenec; o vrednosti opreme v garaži, kar je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca v postopku).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani postopek za delitev stvari se je pričel pred uveljavitvijo ZNP-11. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno vodilo in dokončalo po določbah 118. člena ZNP2 in naslednjih ter upoštevaje materialnopravna določila 70. člena SPZ3 o načinu delitve. Če se solastniki ne morejo sporazumeti o načinu delitve solastnih stvari, o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Primarno si mora prizadevati za fizično delitev stvari v naravi. Če slednja ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev).

7. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je stanovanjska hiša z zemljiščem fizično deljiva. Podano je bilo tudi izrecno soglasje solastnikov, da se z delitvijo vzpostavi nova solastninska skupnost med predlagateljema tako, da na oddeljenih delih nepremičnine ostaneta solastnika predlagatelj z deležem do 3/4 in predlagateljica z deležem do 1/4, preostali del pa pripade v izključno last nasprotnemu udeležencu4. Čeprav je temeljni namen postopka za delitev stvari v solastnini prenehanje solastnine, so po stališčih teorije5 in ustaljene sodne prakse6 možne tudi drugačne rešitve (na primer: da na delu nepremičnine še vedno ostane ali se na novo oblikuje solastnina), kadar udeleženci s tem izrecno soglašajo. Predlagani način delitve je ob podanem izrecnem soglasju vseh udeležencev sodišče pravilno upoštevalo in je pritožbeni očitek o pomanjkljivih razlogih (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP7 v zvezi s 37. členom ZNP), zakaj je veliko garažo dodelilo tudi predlagateljici, neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da so možne tri variante fizične delitve glede na vrednost novonastalih posameznih delov. Z izvedencem je preverilo tudi možnost četrte variante, ki jo je v postopku (opirajoč se na mnenje dr. A.A., pridobljeno izven postopka), predlagal pritožnik. Pri navedenem načinu vztraja tudi v pritožbi. Iz ugotovitev in razlogov v tč. 21 sklepa izhaja, da za tak način delitve ni potrebnega soglasja solastnikov. Doseči bi ga bilo mogoče bodisi na način, da bi določen del stavbe (terasa) ostala v solastnini vseh solastnikov, kar so vsi zavrnili, bodisi z gradbenimi deli, ki bi posegala v konstrukcijo stavbe in za katera bi bilo treba izdelati projektno dokumentacijo, statični izračun in pridobiti gradbeno dovoljenje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da taka dela presegajo okvir rednega upravljanja. Zanje je potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ). Z zaslišanjem predlagatelja pa se je sodišče zanesljivo prepričalo, da ga v obravnavanem primeru ni. Kadar stavba ne izpolnjuje tehničnih pogojev za vzpostavitev etažne lastnine oziroma če solastniki ne soglašajo s potrebnimi gradbenimi posegi za prilagoditev stavbe in s tem, kdo bo nosil stroške teh gradbenih posegov, po ustaljeni sodni praksi velja stvar za nedeljivo. Ob dejanskih ugotovitvah v točki 21 sklepa o pomanjkanju potrebnega soglasja in vrsti gradbenih posegov, ki bi bili potrebni za s strani pritožnika predlagani način delitve stanovanjske stavbe, ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in mu tudi pritožbeno sodišče ne more slediti.

9. Središčna tema pritožbe ostaja pritožnikovo nezadovoljstvo z dodelitvijo "velike garaže" predlagateljema, češ da je nepravilno ugotovljen njun večji interes zanjo, in posledično dodelitev stanovanjskih prostorov v peti etaže stavbe pritožniku, češ da slednji za ta del stavbe nima nobenega interesa. Dodelitev stanovanjskih prostorov v peti etaži stavbe upošteva temeljno vodilo fizične delitve stvari, naj vsi solastniki dobijo delež stvari v naravi v sorazmerju z velikostjo svojih idealnih deležev. Delitev stanovanjskih enot, ki jih udeleženci že izključno uporabljajo, po ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 24 sklepa ni bila sporna. Mednje je bilo zato treba razdeliti še zemljišče (opravljena delitev za pritožnika ni več sporna) in razdeliti ostale prostore v stavbi. Po ugotovitvi, da predlagatelja izkazujeta močnejši interes za pridobitev velike garaže, ki je predstavljala bistvo spora med udeleženci, je dodelitev stanovanjskih prostorov v peti etaže stavbe dodeljena pritožniku upoštevaje dopolnitev velikosti njegovega idealnega deleža. Glede na obseg in vrednost solastninske mase je sodišče upoštevaje vse okoliščine primera uspelo razdeliti solastne nepremičnine skladno z velikostjo solastninskih deležev brez doplačil v denarju in tako, da je v največji možni meri upoštevalo interese udeležencev. Pritožnik opravljene delitve ne more omajati z navedbami, da prostorov v peti etaži ne potrebuje in da bi slednji bolj koristili predlagatelju oziroma članom njegove družine.

10. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ocene in presoje, da nasprotni udeleženec nima močnejšega interesa od interesa predlagateljev za pridobitev velike garaže. Drži, da je "upravičeni interes", o katerem govori drugi odstavek 70. člena SPZ, pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru napolniti po intnciji zakona in na podlagi namena stvari. Omogoča upoštevanje vseh najrazličnejših dejanskih stanj in okoliščin, ki se nanašajo na udeležence in predmet delitve. Upoštevna je na primer poklicna dejavnost solastnikov, usposobljenost za uporabo določene stvari, lastništvo sosednjih nepremičnin, stanovanjske razmere, osebne potrebe, interesi in zanimanja udeležencev8. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri upoštevalo tako vlaganja udeležencev v izgradnjo garaže, sedanjo rabo velike garaže, kakor tudi poklicno dejavnost udeležencev. Pritožnik šele v pritožbi prvič navaja, da garažo potrebuje za opravljanje svoje poklicne dejavnosti, od katere naj bi bila odvisna njegova eksistenca (kar predlagatelja v odgovoru na pritožbo prerekata in trdita, da je upokojenec). Navedena pritožbena navedba je prepozna in nedopustna, saj je na prvi stopnji pritožnik ni podal. Ne more je opravičiti z v pritožbi zatrjevano previdnostjo in zadržanostjo, češ da se je bal, da ga bo predlagatelj ponovno prijavil inšpekciji. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo njegove številne, povsem nasprotujoče si, izjave o tem, za kaj in v kakšnem obsegu potrebuje veliko garažo. Ugotovilo je, da bi jo uporabljal za ljubiteljske namene oziroma kvečjemu za nelegalno dejavnost, ali zgolj za hrambo orodja. To ne more pretehtati predlagateljevega interesa: v garaži bi opravljal svojo registrirano računalniško dejavnost v okviru svojega podjetja, katerega sedež bi prenesel v obravnavano nepremičnino in se s tem izognil sedanjemu mesečnemu plačevanju najemnine v najetih prostorih. Po ugotovitvah sodišča je bil namreč prav za predlagateljevo dejavnost in ne za dejavnost nasprotnega udeleženca obravnavani prostor tudi načrtovan in zgrajen. Ugotovitve sodišča o predlagateljevem večjem prizadevanju za legalizacijo prostora oziroma o pritožnikovem oviranju legalizacije, ima oporo v podatkih spisa9. Nasprotne pritožbene navedbe so povsem neutemeljene. Tudi pritožbeno prepričanje o velikih finančnih vložkih nasprotnega udeleženca v veliko garažo je bilo ovrženo v dokaznem postopku. Na podlagi podatkov pravde, ki je med udeleženci postopka tekla glede višine vlaganj v sporno nepremičnino, je bilo ugotovljeno in upoštevano, da je bil finančni vložek predlagatelja v obravnavani prostor višji od vložka nasprotnega udeleženca. Na finančno vrednost opreme, ki naj bi bila v garaži, pa se pritožnik prvič sklicuje šele v pritožbi. Tudi v tem delu gre za nedovoljeno in prepozno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče več upoštevati. Ob dejstvu, da sedanji način rabe, ki jo v pritožbi zatrjuje pritožnik, po ugotovitvah sodišča niti ne dovoljuje opravljanja avtomehanične dejavnosti, se izkaže, da pritožnik z ničemer ne omaje sprejete ocene in presoje, da ni dokazal večjega interesa za veliko garažo. Obstoječi prostor namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na izpovedbo samega pritožnika (razlogi v točki 26), brez poglobitve v tla ne ustreza standardom mehanične delavnice. Torej pritožnik svojega večjega interesa ne more opravičiti niti s sklicevanjem na stroške, ki naj bi jih imel predlagatelj s preureditvijo garaže v poslovni prostor.

12. Vse v pritožbi izpostavljene okoliščine je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ovrednotilo in na podlagi njih ugotovilo močnejši interes predlagateljev za sporno veliko garažo. Delitev solastne stvari je glede na ugotovljene dejanske okoliščine opravilo materialnopravno pravilno in skladno z drugim odstavkom 70. člena SPZ. Sprejeta odločitev je pojasnjena z jasnimi, prepričljivimi, logičnimi in popolnimi razlogi, ki jim ni treba ničesar dodati in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sklep je pravilen in ni obremenjen z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

1 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami. 3 Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002). 4 Primerjaj zapisnik na red. št. 123 spisa. 5 Jauh, A.: Fizična delitev solastne nepremičnine, Podjetje in delo 3-4/2017. 6 Primerjaj odločbe VSL I Cp 4925/2010, VSL I Cp 3817/2011, VSL I Cp 3033/2016, VSL I Cp 1801/2018. 7 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 8 Primerjaj Rijavec, V., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 358. 9 Primerjaj zapisnik naroka na red. št. 19 spisa)