Jedro

Do vzporednega prejemanja kadrovske in državne štipendije je toženca upravičil novi ZŠtip-1, ki prejemanja državne štipendije od 1. 1. 2014 dalje ne pogojuje z odsotnostjo prejemanja kadrovske štipendije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v roku 15 dni po prejemu sodbe plača 1.172,93 EUR pravdnih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je bil toženec v skladu s pogodbo o štipendiranju dolžan sporočiti vsako spremembo, ki bi lahko vplivala na prejemanje kadrovske štipendije, česar ni storil. V skladu s kogentnimi določbami zakona toženec ni smel hkrati prejemati dveh štipendij. V skladu z 12. členom pogodbe o kadrovskem štipendiranju je štipendijsko razmerje prenehalo, ker toženec (štipendist) ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje štipendije in ker je prejemal državno štipendijo. Toženec je tako zavestno kršil določila pogodbe o kadrovskem štipendiranju, kar ima za posledico vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev. Dodaja še, da je glede na prehodne določbe Zakona o štipendiranju-1 (v nadaljevanju ZŠtip-1)1 v konkretni zadevi potrebno uporabiti določila prej veljavnega Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip)2, saj je toženec vlogo za prejem državne štipendije vložil šele 4. 12. 2013. Škodo predstavljajo neupravičeno izplačane štipendije, ki jih je toženec prejel na podlagi pogodbe o kadrovskem štipendiranju. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe, v nadaljevanju pa še odgovarja na izrecne pritožbene očitke.

6. Toženec je od tožnice za šolska leta 2011/2012, 2012/2013 in 2013/2014 prejemal kadrovsko štipendijo na podlagi pogodbe o kadrovskem štipendiranju z dne 14. 12. 2011. Od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 je hkrati prejemal državno štipendijo, ki mu je bila dodeljena z odločbo CSD L. z dne 24. 1. 2014. 7. ZŠtip, ki je veljal do 31. 12. 2013, je izključeval hkratno prejemanje kadrovske in državne štipendije. V prvi alineji 9. člena ZŠtip je bilo namreč določeno, da štipendijo lahko pridobijo upravičenci, ki hkrati ne prejemajo katere od štipendij iz 5. člena ZŠtip, ki obsega tudi kadrovsko štipendijo. Namen zakonske prepovedi hkratnega prejemanja dveh štipendij je bil v omejitvi neupravičenega prejemanja javnih sredstev. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje nosilnemu razlogu izpodbijane sodbe, da bi lahko vrnitev državne štipendije zahteval le CSD L., če bi toženec dejansko neupravičeno prejemal dve štipendiji. V pogodbi o kadrovskem štipendiranju, sklenjeni med pravdnima strankama, namreč ni bilo izrecnega določila o tem, da mora toženec vrniti kadrovsko štipendijo tožnici ali delodajalcu3, če bi hkrati prejemal tudi državno štipendijo. Prav tako navedena pogodba v 12. členu ne določa, da bi pogodbeno razmerje zaradi prejemanja dveh štipendij prenehalo, kot to trdi tožnica. Pogodba torej ni prepovedovala hkratnega prejemanja dveh štipendij (kadrovske in državne), temveč je v 18. členu določala le, da pogodbene stranke pri izvajanju pravice in obveznosti po pogodbi upoštevajo določila ZŠtip (ki je veljal v času sklenitve pogodbe). Glede na pogodbena določila tako toženec ni dolžan vrniti kadrovske štipendije zaradi hkratnega prejemanja državne štipendije.

8. V času, ko je toženec prejemal državno in kadrovsko štipendijo (od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014), hkratno prejemanje obeh štipendij ni bilo prepovedano. ZŠtip-1, ki je pričel veljati s 1. 1. 2014, je namreč v 8. členu določil izjeme od siceršnjega splošnega pravila, da je štipendist upravičen le do ene štipendije. Tudi izjemo, da se kadrovsko štipendijo lahko dodeli istočasno z državno štipendijo (kot to izhaja iz prve alineje tretjega odstavka 8. člena ZŠtip-1). Nova štipendijska zakonodaja je torej za razliko od prejšnje omogočila hkratno upravičenost do kadrovske in državne štipendije. Iz 118. člena ZŠtip-14 izhaja tudi, da je sofinanciranje kadrovskih štipendij, ki so bile dodeljene pred 1. 1. 2014, zagotovljeno tudi v obdobju po 1. 1. 2014. Namen novega štipendijskega zakona tako ni poslabšanje položaja kadrovskih štipendirancev, ki so hkrati postali upravičeni do državne štipendije.5 Tožnica pa si napačno razlaga prehodne in končne določbe ZŠtip-1, saj iz njih izhaja le, da se državne štipendije obravnavajo po določilih novega ZŠtip-1, če je bila vloga za uveljavljanje državne štipendije vložena po 1. 12. 2013. 9. Predmetno štipendijsko razmerje za kadrovsko štipendijo torej ni prenehalo, zato tožnica neupravičeno terja povrnitev izplačanih zneskov. Do vzporednega prejemanja kadrovske in državne štipendije je toženca upravičil novi ZŠtip-1, ki prejemanja državne štipendije od 1. 1. 2014 dalje ne pogojuje z odsotnostjo prejemanja kadrovske štipendije.

10. Ker je toženca do hkratnega prejemanja državne štipendije upravičila nova zakonodaja, ne gre za okoliščine, ki bi jih bilo treba sporočiti tožnici (štipenditorju) v skladu z 8. členom pogodbe o kadrovskem štipendiranju. Dejstvo, da toženec tožnice ni obvestil o hkratnem prejemanju dveh štipendij, na veljavnost pogodbenega razmerja med pravdnima strankam in na upravičenost prejemanja kadrovske štipendije zato ni vplivalo.

11. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS 56/2013, 8/2016. 2 Ur. l. RS, št. 59/2007, 63/2007, 73/2008, 8/2009, 40/2009, 7/2010, 56/2010, 3/2011, 57/2011. 3 Toženčev delodajalec je plačeval polovico kadrovske štipendije in vrnitve ni zahteval, tožnica pa v tem postopku zahteva tudi vračilo tistega dela štipendije, ki jo je plačeval delodajalec. 4 Navedeni člen določa, da se že sklenjene pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij, sklenjene med Javnim skladom Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije ter delodajalcem na podlagi ZŠtip izpolnijo v skladu z ZŠtip (prej veljavnim zakonom) in pogodbo o štipendiranju, sklenjeno med delodajalcem in štipendistom, ter da se pogodbe o posrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij, sklenjene na podlagi ZŠtip izpolnijo v skladu z ZŠtip in pogodbo o štipendiranju. 5 Tako tudi VSL sodba I Cp 1393/2016 z dne 26. 10. 2016.