Jedro

Z določbo 4. odstavka 169. člena KZ daje zakon sodišču možnost kaznovanja ali odpustitve kazni po lastni presoji (fakultativno), zato neuporaba te določbe ne predstavlja kršitve kazenskega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojena M.V. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno M.V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 20 dni zapora s preizkusno dobo enega leta.

Obsojenki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka in na 30.000,00 SIT odmerjena povprečnina.

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojene M.V. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo v plačilo povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Zoper to sodbo je zagovornik obsojene M.V. dne 12.07.2000 vložil na Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče spremeni obe napadeni sodbi tako, da obsojeno M.V. oprosti storitve kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, podredno pa, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenki kazen odpusti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika sta tako prvostopno kot drugostopno sodišče zmotno ocenili izvedene dokaze, s čemer je bilo kršeno materialno pravo in obsojena M.V. spoznana za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, storjenega na škodo zasebnega tožilca F.L. Pri tem vložnik navaja potek sojenja in izvedeno dokazno oceno, ko je bila izrečena prvotna pozneje razveljavljena sodba, s katero je bila obsojena M.V. oproščena očitanega kaznivega dejanja. Ta sodba pa je bila na pritožbo zasebnega tožilca razveljavljena. V ponovnem sojenju je bila obsojenka spoznana za krivo kljub različnim izpovedbam zaslišanih prič. Na tako sodbo se je pritožila, ker obsojenca ni razžalila oziroma vsaj ni dokazano, da bi ga razžalila. Pri tem vložnik ne sprejema dokazne ocene v obeh napadenih sodbah in svoji zahtevi za varstvo zakonitosti prilaga številne izjave z ocenami obsojenkine osebnosti po njenih sosedih in znancih, ki je nasprotna od tiste v sodbi pritožbenega sodišča. Sicer pa naj bi bil kazenski zakon kršen s tem, ker obe sodišči v rednem sojenju nista ugotovili, da bi obdolženka izrekla napram zasebnemu tožilcu natančno tiste besede, ki so pod obtožbo. Na podlagi izvedenih dokazov takega zaključka ni mogoče sprejeti in bi se moral pri sodišču pojaviti najmanj dvom, ali so bile besede, vsebovane v zasebni tožbi, izrečene, ne pa sklepati na podlagi ugotovitve, kakšna oseba je obsojenka. Sicer pa v delu, ki ga obsojenka priznava, da je o zasebnem tožilcu izrekla, da ga bo njen mož ubil, niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve, ker gre kvečjemu lahko za kakšno drugo kaznivo dejanje, kolikor so bile te besede izrečene. Nadaljna kršitev kazenskega zakona je po mnenju vložnika v tem, da je zasebni tožilec obsojenko sam žalil in bi zato moralo sodišče uporabiti 4. odstavek 169. člena KZ, saj bi brez izzivanja in žalitev zasebnega tožilca do dogajanja, ki je predmet te zasebne tožbe, sploh ne prišlo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obeh napadenih sodbah ni podana nobena od očitanih kršitev določb kazenskega zakona, ker vložnik napada zgolj prvostopno in pritožbeno dokazno oceno, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom. V krivdoreku prvostopne sodbe so navedeni vsi elementi kaznivega dejanja po 1. odstavku 169. člena KZ, opredeljeni časovno in krajevno in se ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v njihovo resničnost ni pojavil precejšen dvom, ki bi narekoval razveljavitev obeh napadenih sodb. Tudi ni kršen 4. odstavek 169. člena KZ. V tej določbi je navedeno, da sme sodišče, če je razžaljenec razžalitev vrnil, obe stranki ali eno izmed njiju kaznovati ali kazen odpustiti. Z navedeno določbo KZ daje sodišču možnost kaznovanja ali odpustitve kazni po lastni presoji (fakultativno) in neuporaba te določbe ne predstavlja kršitve kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena uveljavljana kršitev kazenskega zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.