Jedro

Za vprašanje, kakšna plača je bila dogovorjena med strankama, je bistveno, kakšen je bil dejanski dogovor, pri čemer je za ugotavljanje volje tožene stranke treba upoštevati, da njeno voljo kot pravne osebe izražajo njeni zakoniti zastopniki in/ali pooblaščenci.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne, v delu, ki se nanaša na sklep o stroških postopka pa zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za obračun in plačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od januarja 2003 do januarja 2005. Zavrnilo pa v celoti zahtevke za plačilo razlike v plači za navedeno obdobje ter za plačilo odpravnine. Ugotovilo je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 4. 5. 1999 do 15. 1. 2005, pisna pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena šele v letu 2002, 28. 11. 2003 pa še aneks. V spornem obdobju (od januarja 2003 do januarja 2005) je tožnik prejemal mesečno plačo v višini 250.000,00 SIT (1.043,23 EUR) bruto. Tožnik ni uspel dokazati, da je bil znesek mesečne plače v višini 11.000,00 EUR neto, ki ga je enostransko vpisal v prilogo 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2002, dogovorjen s toženo stranko oziroma njenim zakonitim zastopnikom S. S.. Četudi se je za to dogovoril z D. H., je ta dogovor mogoče šteti le za civilnopravni dogovor, ne pa za pogodbo iz delovnega razmerja, saj D. H. nikoli ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke, A. d.o.o. pa ne tožnikov delodajalec. Zato je še naprej obstajala zgolj ustno dogovorjena pogodba o zaposlitvi iz leta 1999, v kateri je bila dogovorjena plača v višini 250.000,00 SIT bruto za delo s krajšim delovnim časom od polnega, kar je ustrezen dogovor glede na delo v krajšem delovnem času (osem oziroma dvajset ur tedensko). S pogodbo je bila določena odpravnina v primeru sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. Ker pa je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tožnik do te pogodbene odpravnine ni upravičen. Lahko bi mu pripadala le odpravnina po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je bil v spornem obdobju pri toženi stranki zaposlen s krajšim delovnim časom na podlagi ustno sklenjenega delovnega razmerja, do (pisne) pogodbe o zaposlitvi pa je prišlo zgolj iz razloga uveljavitve novega ZDR, kar izrecno izhaja tudi iz pogodbe. Dogovorjeno je bilo, da se bodo v priloge vnesli vsi obstoječi vrednostni elementi že obstoječega delovnega razmerja, ki je obstajalo pred podpisom pogodbe, vendar zakoniti zastopnik manjkajočih delov o višini plače ni izpolnil, ker je bil znesek mesečne plače s tožnikom dogovorjen in se je tudi že nekaj let izvajal. Tožnik je v bianco posredovano prilogo sam samovoljno in brez dogovora s toženo stranko, vpisal znesek 11.000,00 EUR in jo vrnil toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo „iz vseh razlogov po 1. odst. 370. čl. ZPP“. Navaja, da je sodišče le pavšalno zavrnilo konkretizirane pritožbene očitke o podanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je to sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi je izrecno uveljavljal tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu ni bila dana možnost enakega obravnavanja oziroma možnost obravnavanja. Zaradi večkrat prekinjenega zaslišanja in izvajanja na več narokih, je bila prekinjena kontinuiteta in popolnost izpovedbe. Poleg tega mu sodišče ni dopustilo, da bi posebej podal odgovore na očitke in trditve zaslišanih prič. Za obrazložitev zatrjevanih kršitev se sklicuje na pritožbene navedbe. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je po prepričanju tožnika med strankama obstajala pravno veljavna in zavezujoča pogodba o zaposlitvi, ki je tožniku priznavala neto plačo v višini 11.000,00 EUR. Da je bila dogovorjena plača v tej višini, naj bi potrjevale tudi nekatere izjave zaslišanih prič in dejstvo, da s kasneje sklenjenim aneksom pogodba v tem delu ni bila spremenjena. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi v delu, kjer je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine, ker je nepravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je izhajalo iz določbe 79. člena ZDR, kar je glede na določbo 14. člena pogodbe o zaposlitvi nepravilno. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko stanje, kot sta ga v sodbah ugotovili sodišči prve in druge stopnje in tudi z navideznim zatrjevanjem sicer revizijsko dopustnega razloga zato stranka ne more doseči ponovnega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka pa želi doseči ravno to: ne strinja se z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča, ki je bila podlaga za materialno pravno odločitev.

7. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, ki se lahko vloži le iz zakonsko določenih razlogov. Zato ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v pritožbi, ki se (lahko) nanašajo le na pritožbene razloge.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe v zvezi s temi dejstvi že s tem, ko je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, zato tudi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni podana.

9. Neutemeljene so navedbe tožnika o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil zaslišan pred sodiščem, dejstva, da je bil zaslišan na dveh narokih in z vmesnimi (krajšimi) prekinitvami pa ni mogoče šteti za nezakonito postopanje sodišča. Trditev, da mu sodišče ni dopustilo podati odgovora na očitke in trditve pred njim zaslišanih prič O., S. in K. ni obrazložena. Iz zapisnika obravnave dne 9. 6. 2009 izhaja ravno obratno (stran 5). Tožnik je svoj komentar do teh izjav podal, nikjer ni zabeleženo, da bi mu predsednica senata to kakorkoli preprečevala in tožnik na zapisnik ni imel pripomb.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče se strinja s pravilnimi in ustrezno obrazloženimi stališči sodišč druge in prve stopnje in le dodaja.

Razlike v plači

11. Bistvo spora v tem delu je vprašanje, kakšna plača je bila dogovorjena med strankama. Izpodbijana sodba izhaja iz ugotovitve, da ni odločilno to, kar je bilo vpisano v prilogi 1 k pisni pogodbi z dne 27. 12. 2002, ker je znesek 11.000,00 EUR v prilogo samovoljno in brez dogovora s toženo stranko, vpisal tožnik sam. Pravilno je ob tem stališče sodišča, da dogovora z delodajalcem ni mogel nadomestiti morebiten dogovor tožnika z D. H., ki ni bil zastopnik tožene stranke in v njenem imenu ni mogel sprejemati obveznosti oziroma sklepati pogodb. Bistveno je torej, kakšen je bil dejanski dogovor, pri čemer je za ugotavljanje volje tožene stranke treba upoštevati, da njeno voljo kot pravne osebe izražajo njeni zakoniti zastopniki in/ali pooblaščenci.

12. Ker se spor ne nanaša na obdobje pred letom 2003 in torej na ustni dogovor o plači, tožnik smiselno zatrjuje, da je s pisno pogodbo z dne 27. 12. 2002 prišlo do spremembe prejšnjega dogovora o plači. Iz dejanskih ugotovitev sodišča kaj takega ne izhaja. V točki 1.1. pogodbe je izrecno zapisano, da se pogodba v pisni obliki sklepa zaradi uskladitve obstoječega delovnega razmerja z novo delovnopravno zakonodajo, in, da stranki soglašata, da tožnik ohrani vse svoje dosedanje pravice iz delovnega razmerja. Tudi če je bila tožena stranka malomarna in dogovorjenega, do leta 2003 tudi izplačevanega zneska plače, ni sama vpisala v prilogo 1, in tudi ne preverila, kakšen znesek je vpisal tožnik sam, ostaja dejstvo, da je tožniku še naprej izplačevala enako plačo kot prej. Edini dogovor, ki je bil med strankama torej nedvomno sklenjen je, da tožnik za delo, ki ga je in kolikor ga je opravljal pri toženi stranki, ohrani svojo dotedanjo plačo. Tudi tožnik sam ves čas trajanja delovnega razmerja izplačevanju tako dogovorjene plače ni nasprotoval, šele po skoraj dveh letih od prenehanja delovnega razmerja je vložil tožbo za plačilo razlike med izplačano in domnevno dogovorjeno plačo. 13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja tudi, da je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 11. 2003 spremenjen delovni čas tožnika, njegove plače pa niso spreminjali (izpoved priče O.). Določba tretjega člena aneksa bi se torej lahko nanašala le na tiste določbe priloge 1, ki so vezane na spremenjen (delovni) čas tožnika pri toženi stranki. To bi sicer lahko bile tudi določbe o plači glede na spremembo iz osmih na dvajset ur tedensko, vendar takega dogovora ni bilo.

Odpravnina

14. Tožnik je zahteval plačilo odpravnine, dogovorjene v točki 14.2. pogodbe o zaposlitvi za primer sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi na posebno željo delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da sta se stranki res dogovarjali tudi o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil celo pripravljen in podpisan s strani tožene stranke, vendar ga tožnik ni podpisal. Delovno razmerje je tako tožniku prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zato je pravilna odločitev sodišča, da je tožnikov zahtevek neutemeljen in ima tožnik le pravico do odpravnine po točki 14.1. pogodbe.

15. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Tožnik vlaga revizijo tudi zoper odločitev o stroških postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, njegovo odmero pa je sodišče druge stopnje potrdilo. V tem delu revizija ni dopustna. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne spada med take sklepe, zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena. Zato je v tem delu revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).