Jedro

Ker ima tožnica sedež v Republiki Hrvaški in gre za zavarovalni spor z mednarodnim elementom, se glede določitve pristojnosti slovenskega sodišča uporablja Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Način reševanja sporov v mediacijskem postopku je bil določen zgolj kot možnost in ne kot obveznost, in sicer v primeru, če bi se stranki o tem sporazumeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor sodne nepristojnosti (I. točka izreka) in odločilo, da Okrajno sodišče v Domžalah ni krajevno pristojno za odločanje o tej zadevi (II. točki izreka). V III. točki izreka je odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da se je glede stvarne pristojnosti upravičeno skliceval na klavzulo obveščenosti zavarovalca in da je treba skladno z določbo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pogodbena določila uporabljati na način kot se glasijo. Tožnica je v splošnem pogoju pod točko 5 šestega odstavka vzpostavila procesno predpostavko za vodenje sodnega postopka, ki temelji na poskusu mediacijske rešitve zadeve pred pristojnim hrvaškim organom. Določba med drugim zahteva vsaj poskus sporazumne rešitve v obliki dogovora o mediaciji ter določa rok za izvedbo mediacijskega sporazuma. Tožnica ni dokazala niti navajala, da je poskušala predhodno urediti zadevo na pogodbeno dogovorjeni podlagi, ampak je enostransko vložila tožbo pred slovenskim sodiščem. Zato se izpostavlja ugovor sodne pristojnosti.

Drugi del kršitve se nanaša na krajevno pristojnost. Pritožnik je predlagal izvedbo določenih dokazov - zaslišanje prič, ki so bile prisotne ob času sklepanja zavarovalne pogodbe. Zavarovalno pogodbo je sklenil v imenu in za račun lastnika jahte, kar pa ni on sam; slednje izhaja iz 2. točke odgovora na tožbo. Dogovor o krajevni pristojnosti je bil določen v točki 6 šestega odstavka. Za sodne spore je dogovorjena krajevna pristojnost stvarno pristojnega sodišča po kraju sklenitve pogodbe o zavarovanju. Ker se je toženec takrat (ravno) nahajal v Puli, bi se kot kraj sklenitve pravnega posla morala upoštevati slednja, ne pa Ljubljana. Čeprav je na pogodbi zapis Ljubljana, pa gre v tem primeru za mišični spomin, ki je lasten vsaki posamezni osebi. To pomeni, da oseba pri določenih rutiniranih zadevah ne razmišlja, temveč jih izvede na način, kot je to delala predhodno. Zapis "Ljubljana" se nahaja na dnu pogodbe in zgolj potrjuje časovno in krajevno komponento parafiranja pogodbe. Če bi se stranki dogovorili za krajevno pristojnost po Ljubljani, bi to moralo biti izrecno zapisano v dogovoru o krajevni pristojnosti. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sámo odloči o zadevi: ugodi ugovoru ter odloči o stvarni in krajevni pristojnosti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča ter nasprotuje pritožbenim izvajanjem toženca. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče sprejme odločitev o pristojnosti na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožnica sedež v Republiki Hrvaški. Prvo sodišče je zato pravilno izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, ki ga je našlo v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba). Predmetna Uredba - kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče - ureja pristojnost za odločanje o večini premoženjskopravnih sporov, tudi glede zavarovalnih razmerij. Obe pravdni stranki sta iz držav članic EU, zato se pristojnost slovenskega sodišča presoja po določbah prej citirane Uredbe.

6. V 6. točki klavzule o obveščenosti zavarovalca (priloga A2) sta pravdni stranki dogovorili krajevno pristojnost stvarno pristojnega sodišča po kraju sklenitve pogodbe o zavarovanju. Ni moč slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je kraj sklenitve pogodbe v Puli, ker naj bi se toženec ravno v času podpisa tudi tam nahajal. Na pogodbi je namreč ob datumu 22. 6. 2014 in podpisu zavarovalca - toženca - kot kraj navedena Ljubljana. To pa je za odločitev v zadevi bistveno, saj Uredba podrobno ureja dogovor o (mednarodni) pristojnosti, vključno z vprašanji obličnosti. Glede oblike se uporabljajo pravila ZPP o obligatorni pisni obliki, ki ji je bilo v konkretnem primeru tudi zadoščeno. Podpis zavarovalca, datum in kraj so sestavni deli pogodbe, ki skupaj s preostalimi določbami tvorijo celoto. Ni razloga, da zapisa kraja ne bi šteli za kraj sklenitve pogodbe, še posebej ob neprepričljivem pritožbenem navajanju o t. i. mišičnem spominu, ko oseba pri določenih rutiniranih zadevah ne razmišlja. Upoštevaje dejstvo, da toženec živi v T. in ne v Ljubljani, so njegova pritožbena zatrjevanja o "mišičnem spominu" povsem neprepričljiva in v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Skladno s 25. členom Uredbe, ki jo je sodišče pravilno povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in tudi pojasnilo razloge, ki govorijo v prid zaključku o krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani, je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev v tem delu pravilna.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi s sodno pristojnostjo. Točke 5 šestega odstavka ni mogoče razumeti v smislu, da predhodno reševanje spora v okviru mediacijskega postopka predstavlja absolutno procesno predpostavko. Tak način reševanja sporov je določen zgolj kot možnost in ne kot obveznost, in sicer v primeru, če se stranki o tem sporazumeta. Prej citirana določba je povsem jasna in ne dopušča drugačnih razlag. Iz nje je moč povsem jasno razbrati, da mediacijski postopek ne predstavlja absolutne procesne predpostavke.

8. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, je dolžna tožnica stroške odgovora na pritožbo nositi sama (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona).