Jedro

Tožeča stranka svoj obrestni zahtevek, natančneje začetek teka obresti, veže na trenutek, ko je tožena stranka izstavila prvo poravnalno ponudbo (19.2.2002). Če kot pravilno sprejmemo predpostavko, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno konkretizirana ("nečista" denarna terjatev), pa o nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem zamudi zavarovalnice lahko gotovo govorimo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) izrazil svojo škodo v denarju, ali ko je dolžnik (tožena stranka) s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril resničnost denarnega zahtevka. V navedeni zadevi je bilo to najkasneje takrat, ko je tožena stranka tožeči na podlagi njenega zahtevka posredovala svojo poravnalno ponudbo.

Izrek

o d l o č i l o : Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi, izpodbijana sodba se: - razveljavi v zavrnilnem delu, v ugodilnem delu v presežku

165.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki tečejo od 19.2.2002 do

27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravdnih stroškov ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - spremeni tako, da se zavrne višji obrestni zahtevek od glavnice

165.000,00 SIT.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 530.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2002 do plačila in mu povrniti 6.456,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del, tožena stranka pa glavnico v presežku

165.000,00 SIT in odločitev o teku obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je predlog za izločitev izvedenca podala pravočasno. Zahteva je bila tudi vsebinsko utemeljena, saj je dr.

Smodej kot cenzor v pogodbenem odnosu z eno od zavarovalnic in tako od nje ekonomsko odvisen. Objektivno ugotovljena omejena gibljivost vratne hrbtenice dokazuje tudi obstoj bolečin pri skrajnih možnih gibih v vratu. Nemogoče je, da bi za 18 stopinj omejena gibljivost bila v mejah normale. Za 20 - 25% omejeni gibi ne morejo predstavljati le minimalnega zmanjšanja gibljivosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje o le 10% omejenosti gibov je protispisna. Mnenje izvedenca glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo drugačno, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznem predlogu tožnika za angažiranje drugega izvedenca medicinske stroke.

Prisojena odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnsoti je prenizka.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisojeni znesek zniža na 165.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003 dalje, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odškodnina za negmotno škodo dobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče naloži v plačilo toženi stranki. Zato je ta lahko v plačilni zamudi šele od izdaje sodbe dalje. Odškodninska odgovorost, ki preide od odgovorne osebe na zavarovalnico, nikakor ne more biti strožja kot velja za odgovorno osebo. Za odgovorno osebo ne velja nikakršen rok za izpolnitev obveznosti. Ni mogoče pričakovati, da bo povprečnemu človeku znana višina škoda, še posebej ob dejstvu, da se sodna praksa med posameznimi sodišči razlikuje. Zavarovalna pogodba je urejena v posebnem poglavju Obligacijskega zakonika (OZ) in ne velja za neposlovne obveznosti. Rok iz 943. člena OZ se nanaša le na razmerja med zavarovalnico in njenim zavarovalcem, ne pa za razmerja med tretjimi osebami (oškodovancem) in zavarovalnico. Tožena stranka s strani tožene stranke plačanega zneska tožeči stranki kljub predlogu ni valorizirala. Denarna odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

1. Izločitev izvedenca Tožeča stranka je predlog za izločitev izvedenca medicinske stroke dr. J.S. podala pravočasno, to je takoj naslednji dan po tem, ko je izvedela za osebo izvedenca, vendar pa je njen predlog vsebinsko neutemeljen. Dejstvo, da je izvedenec cenzor pri drugi zavarovalnici, še ne vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti v smislu

6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O ekonomski odvisnosti, pa še to le pogojno, lahko govorimo le v razmerju med izvedencem in pogodbeno zavarovalnico, ne pa med izvedencem in toženo zavarovalnico. Ne obstajajo namreč nikakršni indici, še manj pa neposreden dokaz o tem, da bi utegnilo za oškodovanca "ugodno" mnenje izvedenca v obravnavani zadevi poslabšati njegov položaj v razmerju do pogodbene zavarovalnice.

2. Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo drugega izvedenca medicinske stroke Potem ko je izvedenec dr. J.D.S. v zadevi izdelal izvedensko mnenje, je imela nanj tožeča stranka vsebinske pripombe glede vprašanja telesnih bolečin ter vzročne zveze med omejeno gibljivostjo vratne hrbtenice in škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je pravilno skušalo navedene nejasnosti najprej razčistiti z dodatnim zaslišanjem izvedenca (2. odst. 254. člena ZPP). Kljub takšnemu postopanju nekatera nasprotja niso bila odpravljena, zato je tožeča stranka utemeljeno izrazila dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja in predlagala postavitev drugega izvedenca medicinske stroke.

Izpostavila je nasprotje med ugotovitvami v izvedenskem mnenju izvedenca dr. S. in mnenjem dr. P., ki je bilo izdelano pred pravdo.

Čeprav slednje nima dokazne moči in procesnopravnega pomena izvedenskega mnenja, izdelanega po sklepu pravdnega sodišča, pa so kljub zaslišanju izvedenca še vedno določena nerazjasnjena vprašanja in jasna izpoved tožnika o trajanju in intenzivnosti bolečin ter obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bila skladna z ugotovitvami dr. P., terjala ugoditev dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V navedeni zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, ni šlo za takšno situacijo, saj so okoliščine vzbujale dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na obseg zmanjšane življenjske aktivnosti tožeče stranke ter trajanje in intenzivnost njegovih bolečin. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, je kršilo določbo 8. člena 2. odst. 339. člena ZPP, ravnalo pa je tudi v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. V dokaznem postopku ima namreč stranka (z določenimi omejitvami) tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov.

Ker odločitev sodišča prve stopnje glede glavnice v presežku

165.000,00 SIT graja tudi tožena stranka, je sodišče v tem delu ugodilo obema pritožbama, sodbo razveljavilo v zavrnilnem delu, v ugodilnem pa nad 165.000,00 SIT in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve o glavni stvari (4. odst. 165. člena ZPP).

3. Opredelitev zamude tožene stranke Tožeča stranka svoj obrestni zahtevek, natančneje začetek teka obresti, veže na trenutek, ko je tožena stranka izstavila prvo poravnalno ponudbo (19.2.2002). Če kot pravilno sprejmemo predpostavko, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno konkretizirana ("nečista" denarna terjatev), pa o nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem zamudi zavarovalnice lahko gotovo govorimo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) izrazil svojo škodo v denarju, ali ko je dolžnik (tožena stranka) s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril resničnost denarnega zahtevka. V navedeni zadevi je bilo to najkasneje takrat, ko je tožena stranka tožeči na podlagi njenega zahtevka posredovala svojo poravnalno ponudbo.

Dejstvo, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, ne more biti argument v prid stališču tožene stranke, da lahko zamudne obresti tečejo šele od odmere denarne odškodnine dalje. Sodna praksa vse do občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26.6.2002 ni priznavala zamudnih obresti za čas do trenutka odmere denarne odškodnine iz razloga, ker uveljavljena ureditev zamudnih obresti ni razlikovala med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001) pa je izrecno ločil obresti glede na njihovo funkcijo, zato se po sodni praksi od

1.1.2002 dalje priznavajajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obresti meri, in to kljub dejstvu, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje z dne

26.6.2002, Pravna mnenja I/2002, stran 11).

4. Obrestna mera zamudnih obresti Že pod točko 3. je bilo obrazloženo, da tožeči stranki za čas od zamude dalje (od 19.2.2002) pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obresne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa tečejo le do 27.6.2003, saj je

28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. list RS, št. 56/03, ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi. Relativno visoka stopnja obrestne mere zamudnih obresti (15,5% v tem trenutku) je posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo. Ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini, kot jih predpisuje ZPOMZO-1. Ker je v obrestnem delu sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v ugodilnem delu glede obresti spremenilo tako, da je za čas od 19.2.2002 do 27.6.2003 zavrnilo obrestni zahtevek od glavnice 165.000,00 SIT, kolikor obrestna mera presega predpisano obrestno mero, zmanjšano za temeljno obrestno mero. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in glede obresti od glavnice

165.000,00 SIT potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. in

353. člena ZPP).

5. Napotila pritožbenega sodišča za ponovljeni postopek V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu tožeče stranke za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Njegova naloga bo zlasti, da v skladu s pravili stroke s svojimi ugotovitvami o sedanjih in bodočih bolečinah tožeče stranke ter obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti prispeva k temu, da bo lahko sodišče prve stopnje popolneje ugotovilo dejansko stanje.

Upošteva naj tudi, da če se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, mora enak kriterij veljati tudi za nesporni del odškodnine, ki ga je tožena stranka že izplačala tožeči stranki. Na to je tožena stranka izrecno opozorila že v postopku na prvi stopnji in ponovila v pritožbi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).