Jedro

Dolžnik v ugovoru ni navedel pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi obrazloženo oporekal obstoju terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 06.01.2000 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ).

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da je prevoznik zamudil s prevozom blaga preko carine in mu s tem povzročil znatno gmotno škodo, saj je moral plačati davek na dodano vrednost, ki pa ga ni mogel več zaračunati končnemu kupcu. Ker upnikov voznik ni želel naložiti že pripravljenega blaga in ga odpeljati v Slovenijo, je utrpel dvojno škodo, saj je moral še enkrat plačati prevoz, nato pa še DDV.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preverilo ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazložen in je kot tak, glede na navedeno določilo ZIZ, neutemeljen. Dolžnik v ugovoru ni navedel pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi obrazloženo oporekal obstoju terjatve. Dolžnikove navedbe v zvezi s povzročeno škodo zaradi zamude pri prevozu so namreč premalo konkretizirane, da bi jih sodišče lahko obravnavalo kot pobotni ugovor, dolžnik pa v zvezi z zatrjevano zamudo sodišču tudi ni predložil nobenih dokazov. Dolžnikovega ugovora tako ni moč šteti za obrazloženega v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je, kot je bilo že zapisano, ugovor neutemeljen.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa, pa sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je poleg pravilne uporabe materialnega prava dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo.