Jedro

Ker je tudi ugotovitvena tožba podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, se lahko ugotovitev nezakonitosti akta zahteva le, če je bilo s tem poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, torej mora sodišče tudi v primeru ugotovitvene tožbe presoditi, ali tožnik pravni interes izkazuje.

Ugotovitveni tožbeni zahtevek je bil vložen s pripravljalno vlogo, po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, zaradi česar je tožba glede tega zahtevka prepozna in zato nedopustna.

Izrek

I. Sprememba tožbe s postavitvijo ugotovitvenega tožbenega zahtevka se dovoli.

II. Tožba se zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 30. 11. 2021 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo, s katero je v tožbenem zahtevku pod točko 1 zahtevala, da se toženima strankama prepove pogojevati vstop v OŠ A., obiskovanje pouka in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT, toženi stranki pa sta dolžni dopustiti obiskovanje šole ter izvajati in tožeči stranki zagotavljati izobraževanje po ZOSN in potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. V točki 2 tožbenega zahtevka sta zahtevali, da se toženima strankama tudi v bodoče prepoveduje pogojevati obiskovanja pouka šolanja in izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT tožeči stranki in da v primeru kršitve te prepovedi se toženi stranki naloži plačati tožeči stranki znesek 3.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev prepovedi. V točki 3 izreka sta uveljavljali plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v točki 4 izreka pa povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi začasno odredbo, v kateri sta tako kot v tožbenem zahtevku zahtevali, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki dopustiti obiskovanje šole in tožeči stranki zagotavljati izobraževanje po ZOSN in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT ter da v primeru kršitve prepovedi mora tožena stranka tožeči stranki plačati 3.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev prepovedi.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. II P 1515/2021 z dne 7. 12. 2021 odločilo, da okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi, in sicer v točki 1. in 2 tožbenega zahtevka ter v točkah 1 in 2 predloga za izdajo začasne odredbe ter pripadajočem delu stroškovnega zahtevka. Po vloženi pritožbi s strani tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. II Cp 164/2022 z dne 14. 2. 2022 pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, tako da je bila zadeva po pravnomočnosti odstopljena dne 23. 3. 2022 tukajšnjemu upravnemu sodišču. Tožeča stranka je tožbo v točki 1 in 2 tožbenega zahtevka ter predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala na 4. in 5. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je bilo z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21; Odlok) Vlada RS domnevno z namenom zamejevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 določila pogoje prebolelosti, cepljenja ali testiranja (2. člen Odloka). Za učence osnovne šole je bilo za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa zahtevano testiranje s testi HAG za „samotestiranje“, pri čemer se samotestiranje opravi v zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj (prvi odstavek 8. člena Odloka). Otroci so se v skladu z Odlokom dolžni testirat trikrat tedensko testirati na virus SARS-CoV-2, pri čemer se testirajo izključno zdravi učenci, brez akutne okužbe dihal ali prebavil (IV. Člen Protokola Ministrstva za zdravje). Odklonitev soglasja za izvedbo testa s strani staršev pa ima za posledico popolno prepoved izobraževanja. Šola namreč otrokom, katerih starši ne podajo soglasja, celo pisno prepove vstop v šolo ter jim odredi, da se za čas prepovedi zbiranja v prostorih šole napoti na izobraževanje na daljavo. Otroci se torej brez podpisanega soglasja o testiranju ne smejo udeležiti osnovnošolskega izobraževanja v prostorih šol. Posebej pomembno je izpostaviti, da se v času „šolanja od doma“ oziroma izolacije, proces izobraževanja sploh ne izvaja. Učencem v času šolanja doma ni zagotovljena nobena oblika izobraževanja, saj niso deležni ne šolanja preko interneta ne preverjanja in ocenjevanja znanja (Okrožnica MIZŠ). Za otroke je predvideno le samostojno obiskovanje spletnih učilnic, kar pomeni, da otroci dobijo le domače naloge. Zaskrbljujoče je tudi ravnanje šole, ki otroke, ki se ne testirajo tretira bistveno slabše, kot če bi bili dejansko okuženi. Otroke se namreč popolnoma izolira in cel dan praktično nimajo nobenega stika z drugimi otroci oz. učitelji. Pri tem šola nima nobene pravne podlage za izdajo individualnih ukrepov v izobraževanju na daljavo posameznim učencem oz. oddelkom (Okrožnica MIZŠ), pa kljub temu izobraževanje dejansko odreja.

3. Tožeča stranka v tožbi opisuje protiustavnost podzakonskih predpisov, ki zapovedujejo testiranje učencev v šoli (Odlok, sklep MIZŠ in navodila MIZŠ) in še navaja, da tožnik obiskuje prvi razred OŠ A. in je mlajši od 12 let. Odlok, sklep MIZŠ in navodila MIZŠ so v nasprotju z določbami 2. člena (pravna država), 14. člena (enakost pred zakonom), 18. člena (prepoved mučenja), 22. člena (enako varstvo pravic), 34. člena (osebno dostojanstvo), 35. člena (nedotakljivost telesne in duševne integritete), 56. člena (pravice otrok) in 57. člena (izobrazba in šolanje) Ustave RS (v nadaljevanju URS). Po mnenju tožeče stranke gre z zgoraj navedenimi akti za posamične akt, s katerimi je za tožečo stranko nastopila konkretna in dejanska zapoved testiranja kot pogoj za obiskovanje pouka oz. celo vstop v šolo. Določbe teh aktov na tožečo stranko učinkujejo neposredno in je položaj povsem enak, kot da bi jim že bil odrejen ukrep po Zakonu o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Tožeči stranki je torej brez testiranja onemogočeno obiskovanje pouka v OŠ. Z opisanim ravnanjem pa je tudi izpuščen del postopka, v katerem naj bi inšpekcija sploh ugotavljala pogoje za izrek ukrepov po ZNB (obolelost oz. sum na obolelost), pristojni organ pa ne izda več ustrezne odločbe, zoper katero bi bilo pravno sredstvo sploh mogoče. 4. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, in sicer je predlaga izdajo regulacijske odredbe, s katero bi sodišče naložilo toženi stranki, da tožeči stranki dopusti obiskovanje šole po ZOSN brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, za kršitev le-tega pa se naj toženi stranki naloži, da tožeči stranki plačat 3.000,00 EUR za vsako posamezni kršitev. Navaja, da določbe Odloka, sklepa MIZŠ in navodil MIZŠ ter neposredna odredba OŠ A. tožeči stranki onemogočajo izobraževanje in to ne samo brez konstantnega nesmiselnega testiranja, temveč že brez predložitve podpisanega trajnega soglasja k samotestiranju. Nadalje učitelji niso usposobljeni in ne pooblaščeni za izvajanje testov. Po poročilih za odvzem brisov za diagnostiko SARS-CoV-2 lahko namreč vzorec odvzameta le zdravnik in diplomirana medicinska sestra. Pri tem pa tožeča stranka še izpostavlja, da za otroke do 12. leta PCT sploh ni potreben (tretji odstavek 3. člena Odloka). Za otroke, ki se ne testirajo pa ni predvideno izobraževanje. Podrejanje neustavnim in nezakonitim določbam Odloka in zahtevi šole po konstantnem in trajnem testiranju, tožeči stranki povsem onemogoča šolanje in izobraževanje, med tem ko v primeru zadržanja izvajanja arbitrarnih, neustavnih in nesmiselnih zapovedi ter prepovedi škodljivih posledic ne bo. Tožeča stranka je popolnoma zdrava, zaradi česar je redno trikrat tedensko testiranje povsem nesmiselno in nepotrebno. Dopuščanje ponavljajočih nezakonitih posegov v telo tožeče stranke oz. posegov v telo tožeče stranke oz. prepoved izobraževanja že samo po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo.

5. Toženi stranki sta v odgovoru na predlagano začasno odredbo prerekali navedbe iz tožbe in se zavzemale v prvi vrsti za to, da jo sodišče zavrže. Dne 21. 2. 2022 je začel veljati Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo (Url. RS, št. 22/22 z dne 19. 2. 2022). Slednji ne določa več pogoja PCT za potrebe izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela, kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 tožniku omogočeno obiskovanje pouka v prostorih šole brez samotestiranja. Ker posledično ne velja več prepoved zbiranja v šolah za učence, ki ne izpolnjuje pogoja PCT, je odpadla tudi pravna podlaga za izvajanje izobraževanja na daljavo. Ker lahko tožnik od uveljavitve citiranega Odloka obiskuje pouk v prostorih tožene stranke, pa tožnik ne izkazuje več potrebnega pravnega interesa, saj se njegov pravni položaj ne more – tudi ob ugoditvi predmetni tožbi – izboljšati, zaradi česar je treba predmetno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. Toženi stranki izpostavljata 36. člen ZUS-1 ter se sklicujeta na sodno prakso, in sicer sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 42/202o, I Up 45/2020 in I U 290/2022. V nadaljevanju toženi stranki še tožbi nasprotujeta vsebinsko, četudi tožnik neposredno zatrjuje, da ne izpodbija aktov kot neustavnih oz. nezakonitih, ampak poseg teh aktov v ustavne pravice, ta okoliščina ne spremeni dejstva, da zakonitost oz. ustavnost splošnega akta ne more biti predmet presoje ustavnega sodišča. Aktov, ki jih citira tožeča stranka, ni mogoče opredeliti kot posamični akti, zato kot taki ne morejo biti predmet presoje zakonitosti v okviru subsidiarnega spora. Prav tako se tožena stranka ne strinja z navedbami tožeče stranke, da se izobraževanje na daljavo ne izvaja, prav tako pa tudi, da ni izdala pisne odredbe o tem, da morajo tožniki predložiti podpisano soglasje glede samotestiranja, saj obveznost izpolnjevanja pogoja PCT izhaja iz Odloka. Pogoj za obiskovanje pouka torej ni podpisano soglasje, ampak izpolnjen pogoj PCT, ki pa ga lahko učenci OŠ izkažejo tudi s samotestiranjem v šoli, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Če pa se s samotestiranjem ne strinjajo (ne podajo podpisanega soglasja) lahko kot to odloča Odlok, izpolnitev pogoja učencu izkaže tudi z drugim ustreznim testom.

6. Dne 7. 4. 2022 je tožnik vložil še vlogo, naslovljeno kot „Dopolnitev tožbe“, v katerem je tožbo razširil tako, da je vložil še ugotovitveni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila zahteva toženih strank po trikrat tedenskem testiranju, kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter je kršila in nedopustno posegala v pravice tožeče stranke iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena URS, ter da se toženima strankama tudi v bodoče prepoveduje tožeči stranki pogojevati vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanja znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in je tožeči stranki dolžna dopustiti obiskovanje šole ter izvajati in tožečim strankam zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. V tej vlogi tožeča stranka navaja, da je tudi v primeru prenehanja s kršitvami možno zahtevati prepoved bodočih kršitev in to ne glede na to, ali kršitelj zatrjuje obstoj (podzakonske) pravne podlage ali ne. Odlok namreč ni relevantna pravna podlaga za odločitev sodišča (niti upravnih organov), saj sodišče na podzakonske predpise ni vezano. Sprememba ali prenehanje veljavnosti predpisov, na katere sodišče ni vezano, in ki jih kršitve zatrjuje kot pravno podlago, pa ne more vplivati na pravovarstveno potrebo tožeče stranke oz. na njen pravni interes. Pravna korist ugotovitvenega zahtevka pa je v tem, da se prepreči samovoljno bodoče ravnanje države in tožene stranke ter ponavljanje istovrstnega načina odločanja. Vlada je namreč s konstantnim spreminjanjem vsebine odlokov, strankam dejansko in povsem onemogočila ustrezno sodno varstvo, prav tako šole s povsem nekritičnim sledenjem še tako nesmiselnim ukrepom. Po mnenju tožeče stranke je zato pričakovati, da bo država podoben manever ponovila ob prvi naslednji priložnosti.

_K točki I izreka sklepa:_

7. Kot je zgoraj navedeno, je tožeča stranka s prvotnim tožbenim zahtevkom, postavljenim v tožbi, uveljavljala dajatveni tožbeni zahtevek, da se toženima strankama prepove pogojevati vstop v OŠ A. z izpolnjevanjem pogoja PCT, in da se toženima strankama tudi v bodoče prepoveduje pogojevati obiskovanje pouka in šole z izpolnjevanjem pogoja PCT. V pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2022 pa je tožeča stranka navedla, da tožbo razširja še z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, in sicer da se ugotovi, da je bila zahteva toženih strank po 3x tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita in je nedopustno posegla v pravice tožeče stranke iz osmih členov URS, ter da se toženima strankama prav tako v nadaljevanju prepoveduje pogojevati vstop v šolo in pogojevanje izvajanja pouka z izpolnjevanjem pogoja PCT.

8. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka in _uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega_. V obravnavani zadevi je tožeča stranka poleg prvotnega dajatvenega zahtevka postavila tudi ugotovitveni zahtevek, zato je uveljavljala drug zahtevek poleg obstoječega in je sodišče vlogo z dne 7. 4. 2020 obravnavalo kot spremembo tožbe.

9. Ker je za spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 potrebna privolitev tožene stranke, ko je tožba že bila vročena toženi stranki, kot je to bilo v obravnavani zadevi, je sodišče slednjo poslalo z dopisom z dne 12. 4. 2022 toženi stranki v izjavo, ali s spremembo tožbe soglaša. Slednja je spremembi tožbe nasprotovala, češ da tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, ker v šolah testiranje ni več obvezni ukrep za preprečevanje širjenja COVID-19. Ker je tudi ugotovitvena tožba podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, se lahko ugotovitev nezakonitosti akta zahteva le, če je bilo s tem poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, torej mora sodišče tudi v primeru ugotovitvene tožbe presoditi, ali tožnik pravni interes izkazuje. Po prepričanju tožene stranke tožnik namreč tega ni izkazal, saj je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 ugotovilo, da je pogoj PCT skladen z Ustavo, zaradi česar je ugotovitev, da je bila zahteva toženih strank po trikratnem tedenskem testiranju nezakonita in je nedopustno posegla v ustavne pravice tožnika, neutemeljena.

10. Sodišče ugotavlja, da je sicer tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala, vendar pa ocenjuje, da je smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, in da se dokončno uredijo razmerja med strankama, saj je tožeča stranka ugotovitveni zahtevek na ugotovitev kršitve ustavnih pravic postavila v posledici prenehanja veljavnosti pogoja PCT v osnovnih šolah. V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko namreč sodišče spremembo tožbe dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

11. Po obrazloženem je sodišče spremembo tožbe v obravnavani zadevi dovolilo in tako obravnavalo tožbo tako v dajatvenem, kot v ugotovitvenem tožbenem zahtevku.

_K točki II izreka sklepa:_

12. Tožba ni dopustna.

13. Pri predhodnem preizkusu tožbe sodišče preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Med njimi mora biti izpolnjena predpostavka iz 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, da je bila tožba vložena pravočasno, in iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Te predpostavke veljajo tudi za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, kadar sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

14. Glede dajatvenega zahtevka iz tožbe sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zanj nima več pravnega interesa.

15. V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba ni dovoljena, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Tako mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči, pri čemer mora pravni interes obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Namen določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je, da se iz nadaljnjega vsebinskega obravnavanja izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožeče stranke. Tudi če je pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe in je kasneje odpadel, je treba tožbo prav tako zavreči.1 Če namreč tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo več ne more doseči, nima več pravnega interesa zanjo, saj morebitni uspeh v tem upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja.2

16. Dne 19. 2. 2022 je bil v Uradnem listu RS, št. 22/2022 objavljen Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati dne 21. 2. 2022 (16. člen), v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega Odloka preneha veljavnost Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 174/2021 in 177/2021 – v nadaljevanju Odlok 174/2021 (15. člen). Odlok 22/2022 samotestiranje učencev oz. pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožeči stranki dovoljeno obiskovanje šole oz. pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Glede na objavljen Odlok 22/2022 tožnik od 21. 2. 2022 lahko obiskuje šolo brez izpolnjevanja pogoja PCT, zaradi česar ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je namreč stanje, ki bi ga naj tožnik s sodbo dosegel, že bilo doseženo s sprejetjem Odloka 22/2022 oz. s prenehanjem veljavnosti Odloka 174/2021.3

17. Sodišče je presojalo tudi predpostavke za vložitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka po 4. členu ZUS-1, ki je bil postavljen s spremenjeno tožbo v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2022. Vendar pa mora biti tudi ugotovitveni zahtevek zaradi kršitev ustavnih pravic iz 4. člena ZUS-1 vložen pravočasno, in sicer v 30-dnevnem roku od nastale kršitve.

18. Splošni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Ta rok znaša 30 dni. Če se s tožbo izpodbija upravni akt, teče ta rok od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Če pa se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). 30-dnevni rok je tako treba uporabiti tudi pri tožbah iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.4

19. Kot je obrazloženo zgoraj, je morebitna kršitev ustavnih pravic, ki jih zatrjuje tožeča stranka, prenehala z objavo Odloka št. 22/2022 z dne 21. 2. 2022, saj so z dnem 21. 2. 2022 lahko otroci ponovno obiskovali osnovno šolo brez izpolnjevanja pogoja PCT. Očitno je tako bila vložitev ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev kršitve ustavnih pravic posledica prenehanja veljavnosti Odloka 174/2021. Zato sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi rok za vložitev ugotovitvene tožbe vezan na datum izdaje novega Odloka 22/2022, ki je bil v Uradnem listu RS objavljen dne 21. 2. 2022. Ker je bil ugotovitveni tožbeni zahtevek vložen s pripravljalno vlogo, priporočeno po pošti dne 7. 4. 2022 (sodišče jo je prejelo dne 11. 4. 2022), torej po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, ki je potekel v sredo 23. 3. 2022, je tožba glede tega zahtevka prepozna in zato nedopustna.

20. Tožba je nedopustna tudi v delu, v katerem tožeča stranka v točki 2. tožbenega zahtevka v tožbi in v drugem odstavku točke 1. tožbenega zahtevka, postavljenega v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2022, zahteva, da se toženima strankama tudi v bodoče prepove pogojevati izobraževanje v prostorih šole z izkazovanjem PCT pogoja in se jima za primer vsakokratne kršitve prepovedi nalaga tožeči stranki plačati znesek 3.000,00 EUR. Kot obrazloženo, je bila zatrjevana kršitev odpravljena dne 21. 2. 2022 z objavo Odloka 22/2022, v vmesnem času pa je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-793/21-13 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 ugotovilo, da 2. člen, prva alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen Odloka 174/2021 niso v neskladju z Ustavo, kar pomeni, da določitev PCT pogoja v odloku ni bila protiustavna. Pri tem lahko sodišče prepoved nadaljevanja dejanj, ki bi pomenile kršitev ustavnih pravic (druga alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1) dosodi le, če je kršitev ustavnih pravic meritorno ugotovilo, do česar v obravnavani zadevi zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, sploh ni prišlo. Tožnik pa si tudi ne more v naprej zavarovati sedanjega pravnega položaja, ko izpolnjevanje pogoja PCT v osnovnih šolah ni več potrebno.

21. Po obrazloženem je sodišče v skladu s 2., 4. in 6. točko točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo.

_K točki III. izreka sklepa:_

22. Ker tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, je slednje tudi razlog za nedopustnost odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na zadržanje izvršitve izpodbijanega odloka. Obstoj vložene tožbe je namreč procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.5 Ker je sodišče s tem sklepom tožnikovo tožbo zavrglo, ta procesna predpostavka ni več izpolnjena in tako ni več pogojev za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi, zato se sodišče tudi ni ukvarjalo s presojo morebitne škode kot predpostavke za izdajo začasne odredbe. Nujna posledica odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je namreč ta, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe.6

23. Po obrazloženem je sodišče zavrglo tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe v skladu z 32. členom ZUS-1 v zvezi s smiselno uporabo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. _K točki IV. izreka sklepa:_

24. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 1 Več o tem dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Wedam Lukić in Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 181. členu. 2 Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 36. členu, stran 243. 3 Enako sklep UPRS I U 290/2022 z dne 14. 3. 2022. 4 Tako sklepi VSRS I Up 300/2015 z dne 24. 2. 2016, I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015, I Up 119/2011 z dne 17. 3. 2011 in I Up 252/2010 z dne 21. 10. 2010 ter sklepi UPRS I U 202/2019 z dne 5. 2. 2019, III U 407/2016 z dne 3. 11. 2017 in III U 391/2014 z dne 17. 2. 2015. 5 Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Tretji odstavek 32. člena ZUS-1 pa določa, da lahko tožnik iz razloga iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. 6 Tako sklep VSRS I Up 166/2019 z dne 9. 10. 2019, in sklepa UPRS IX U 208/2010 z dne 9. 11. 2010 ter I U 2321/2018-2 z dne 20. 11. 2018.