Jedro

Kršena so pravila postopka, če so v upravnem postopku izvedeni dokazi z zaslišanjem prič, ne da bi bil tožnik seznanjen z vsebino njihovih izjav, ob obrazložitvi odločbe pa ni navedeno na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila dejansko stanje; niti ni obrazložena uporaba prostega preudarka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 15.6.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I) odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bil tožnik že pred 23.12.1990 pa do septembra 1991 zaposlen na letališču na Hrvatskem kot aktivni pripadnik JA s činom podpolkovnika in je dne 28.6.1991 sodeloval pri pripravi pilotov 238. lovsko bombniške aviacijske eskadrilje, ki so zaradi izvajanja letalskih akcij v času agresije JA poleteli na cilje v Slovenijo. Zaradi teh okoliščin so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje iz 3. odstavka 40. člena že navedenega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe upravnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo. Tožnik je bil v postopku zaslišan in je pojasnil svojo udeležbo v JA do svoje razrešitve. V času od 24.6. do 29.9.1991 je bil na letališču na Hrvatskem, vendar v tem času ni bilo na tem letališču nobenih bojnih letal, on pa je opravljal le nočna dežurstva. V postopku mu ni bilo predočeno česa je obdolžen oziroma s kakšnim dejanjem naj bi zakrivil sodelovanje pri agresiji. Podatki, ki se navajajo v izpodbijani odločbi so popolnoma izmišljeni. Na letališču v C. sta bili stacionirani 237. in 238. lovsko bombniški aviacijski eskadrilji, ki pa sta bili premeščeni v Bosno in Hercegovino in nobena od teh eskadrilj ni bila niti za trenutek na letališču na Hrvatskem. Ne glede na to pa tudi sicer tožnik ni imel nobenega stika z delovanjem teh eskadrilj. Tožnik je bil razporejen v komandi korpusa v ... kot referent za operativno predavateljske zadeve. Tožnik ni storil oziroma zoper njega ni bil uveden noben kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja iz 15. ali 16. poglavja KZ SFRJ, uperjenega zoper Republiko Slovenijo. Izpodbijana odločba nima nobenih razlogov in dokazov, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožnik je bil septembra 1991 razrešen aktivne službe v JA, odločbe o upokojitvi pa ni prejel, ker velja v vojaških krogih za dezerterja. Tudi njegovo življenje po vrnitvi iz Zagreba v Slovenijo je korektno in ni nobenih razlogov, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je bil tožnik na zaslišanju dne 13.4.1992 v skladu z določbo 8. in 142. člena zakona o splošnem upravnem postopku seznanjen, da tožena stranka razpolaga s podatki, da je bil med agresijo na Republiko Slovenijo operativec in je pripravljal bojna delovanja letalstva. Na podlagi dodatne izvedbe dokazov pa je tožena stranka ugotovila, da je tožnik dne 28.6.1992 na letališču sodeloval v skupini oficirjev, ki je pripravila pilote 238. lovsko bombniške aviacijske eskadrilje, da so poleteli na cilje v Republiki Sloveniji. O tožnikovi zahtevi za pridobitev državljanstva je tožena stranka odločila v skladu z diskrecijsko pravico, ki je opredeljena v 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožba je utemeljena.

V tej upravni zadevi tožena stranka izpodbijane odločbe ni izdala v skrajšanem postopku, temveč je dejstva, na podlagi katerih je izdala odločbo, ugotavljala z izvedbo dokazov - zaslišanjem prič. Zato bi skladno z določbo 1. odstavka 8. člena in 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku tožena stranka morala pred izdajo odločbe tožniku dati možnost, da se seznani z vsemi izvedenimi dokazi in da se o njih izjasni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa bi, skladno z določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, tožena stranka morala navesti dokaze, ki jih je izvedla v postopku in navesti razloge, ki so bili odločilni za presojo izvedenih dokazov in izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka pa ni postopila tako. Tožena stranka je namreč pred izdajo odločbe dne 13.4.1992 zaslišala tožnika, ki je zanikal sleherno sodelovanje pri agresiji na Republiko Slovenijo in pojasnil svojo vlogo na letališču. Razen tožnika je tožena stranka dne 25.3.1992 in 20.5.1992 zaslišala dve priči, ne da bi z izjavami teh prič, ki tožnika bremenita sodelovanja pri agresiji, seznanila in mu dala možnost, da se o teh dokazih izjavi. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dne 28.6.1991 sodeloval pri pripravi pilotov 238. lovsko bombniške aviacijske eskadrilje, ki je poletela na cilje v Sloveniji, tožena stranka pri tem pa ne navaja, na podlagi katerih dokazov je ugotovila tako dejansko stanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka tudi samo pavšalno ugotavlja, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne da bi konkretno navedla, ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red ali nevarnost za varnost ali obrambo države (8. točka 1. odstavka 10. člena citiranega zakona). Določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije daje toženi stranki diskrecijsko pravico, da lahko zavrne vlogo za pridobitev državljanstva osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Toda tudi pri odločanju po prostem preudarku mora tožena stranka v obrazložitvi odločbe navesti razloge za to svojo odločitev, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnala samovoljno, amapak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga zakon daje.

Iz vseh navedenih razlogov so bila v upravnem postopku kršena pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, v izpodbijani odločbi pa tudi ni obrazložen prosti preudarek. Zato je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).