Jedro

Ocena sodišča, da je obtoženka kreditno kartico uporabljala špekulativno, preko zneska za katerega je imela kritje na svojem računu in preko odobrenega limita v nekem lažnem prepričanju, da bo sredstva že nekje dobila, na osnovi teh sredstev pa pokrila tisto, kar sploh ne bi smela zapraviti, izključuje ravnanje obtoženke z direktnim naklepom.

Izrek

Pritožbi zagovornika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtožena M. Š.

po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti

obtožbe, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, uporabila kreditno kartico, čeprav je vedela, da ob plačilu ne bo imela kritja, kar je storila na ta način, da je kot imetnica kreditne kartice V., številka kartice ..., uporabljala navedeno kartico ob nakupih blaga in ob plačilu storitev v . in Ž. in to v času od 28. septembra 2001 do 29. oktobra 2001 ter nato ni skladno s pogodbo o izdaji plačilne kartice zagotavljala finančnih sredstev na svojem tekočem računu št. ... odprtega pri A. b. V., d.d., L., E. C. II, na dan 28. oktobra 2001 za plačilo uporabe plačilne kartice v znesku 193.158,50 SIT oz. 806,03 EUR ter na dan 28. novembra 2001 za plačilo uporabe plačilne kartice v znesku 197.566,37 SIT oz. 824,42 EUR saj na tekočem računu ni imela dovolj kritja za poplačilo navedenih stroškov in si je tako na škodo A.b. V. d.d. L. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 390.604,90 SIT oz. 1.629,96 EUR saj je prekoračila tudi odobreni limit v višini 618.000,00 SIT oz. 2.578,86 EUR s čemer naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ.

Oškodovano A. b. V. d.d. L., E. C. se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 447.902,80 SIT oz. 1.869,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. marca 2002 dalje napoti na pravdo.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtoženke, potrebni izdatki in nagrada za njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obtoženka spoznana za krivo kaznivega dejanja zlorabe bančne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ. Sodišče prve stopnje ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Poleg splošnega pogoja, da v pogojni obsodbi določena kazen zapora ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi ne bo storila novega kaznivega dejanja, ji je določilo še posebni pogoj in sicer, da najkasneje v roku dveh let plača oškodovani A. b. V. d.d. L., E. C. 390.604,90 SIT. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je odločilo, da mora obtoženka plačati oškodovanki banki znesek 447.902,80 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. marca 2002 do plačila. Po 4. odstavku 95. člena ZKP pa je bila obtoženka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženke zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji. Predlagal je, da sodišče drug stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženki izreče oprostilno sodbo.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi 2. odstavka 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je zagovornik predlagal, naj sodišče druge stopnje mnenje višjega državnega tožilca ne sprejme ter vztrajal pri svojih pritožbenih navedbah in pritožbenemu predlogu.

Pritožba je utemeljena.

Z navedbo, da ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da plačilna kartica V. nima lastnosti klasične kreditne kartice, saj da banka na njeni podlagi uporabnika ne kreditira kaže, da obravnavano ravnanje obtoženke ne predstavlja kaznivega dejanja, zagovornik meri, da v ravnanju obtoženke naj ne bi bili podani znaki kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ in s tem na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Takemu stališču zagovornika ni moč pritrditi. Plačilno kartico V., ki jo je obtoženki izdala oškodovana banka, je brez dvoma šteti za kreditno kartico v smislu 2. odstavka 253. člena KZ. Iz splošnih pravil in pogojev za izdajo in uporabo kartice Visa na listni št. 12 spisa namreč izhaja, da banka obveznosti nastalih z uporabo kartice pri brezgotovinskem plačevanju računov na vseh prodajnih mestih, ki so sklenila pogodbo o sprejemanju kartic sistema V. I., ne poravnava z uporabnikovega računa že ob njihovem dejanskem nastanku, ampak na izbrani dan v mesecu. Zato ni dvoma, da je imetnik plačilne kartice V. na tak pogodbeno dogovorjen način kreditiran za čas od nastanka obveznosti do njenega plačila na dogovorjeni izbrani dan v mesecu. Kršitev kazenskega zakona, ki ga uveljavlja zagovornik, zato ni podana.

Utemeljeno pa zagovornik uveljavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti obtoženki očitanega kaznivega dejanja tudi po subjektivni plati. Kaznivo dejanje zlorabe kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ je mogoče storiti le z direktnim naklepom, ki mora biti obarvan s storilčevim namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da obtoženka v obravnavanem obdobju plače v družinskem podjetju, kjer je bila zaposlena kot prokuristka ni prejela, da ji je bila zadnja plača na račun odprt pri oškodovani banki nakazana dne 31.8.2001, da je na dan 28.9.2001 dospele obveznosti nastale z uporabo kreditne kartice poravnala z gotovinskim pologom dne 4.10.2001 v višini 230.000,00 SIT, medtem ko obravnavanih obveznosti, ki so nastale z uporabo kreditne kartice v času od 28. septembra 2001 do 29. oktobra 2001 ni poravnala s plačo in tudi ne z gotovinskim nakazilom. Ni sicer dvoma o tem, da je obtoženka s tem, ko je v obravnavanem obdobju kartico uporabljala ob nakupih blaga in ob plačilu storitev, ne da bi za tako brezgotovinsko plačevanje imela kritje na svojem računu pri oškodovani banki, kršila 4.1. točko splošnih pravil in pogojev za izdajo in uporabo kartice V.. Za obstoj kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ se ne zahteva, da bi imel storilec denarno kritje na računu že ob uporabi kartice. To kaznivo dejanje je namreč podano, če storilec že ob uporabi kartice ve, da ne bo imel kritja ob dospetju, ko je zavezan plačilo pokriti in da si na tak način pridobi premoženjsko korist. S tem v zvezi pa zagovornik utemeljeno opozarja na v izpodbijani sodbi sprejeto oceno sodišča prve stopnje o tem, da je obtoženka kartico uporabljala špekulativno, preko zneska, za katerega je imela kritje na svojih računih in preko odobrenega limita, v nekem lažnem prepričanju, da bo sredstva že nekje dobila, na osnovi teh sredstev pa pokrila tisto, kar sploh ne bi smela zapraviti. Pritrditi je namreč zagovorniku, da taka ocena sodišča prve stopnje kaže, da je zaključek sodišča prve stopnje o ravnanju obtoženke z direktnim naklepom zmoten. Z njo namreč ni dokazano, da je obtoženka že ob uporabi plačilne kartice vedela, da ob dospetju plačila ne bo imela kritja. Obtoženka sicer res ni prejela plače v obravnavanem obdobju. Z gotovinskim nakazilom je dne 4.10.2001 pokrila dne 28.9.2001 dospele obveznosti, kartico, ki ji je bila kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje preklicana najkasneje dne 11.2.2002 je uporabljala le še do dne 29.10.2001. V zagovoru je pojasnila, da v obravnavanem obdobju, ko je uporabljala kreditno kartico, kljub določenim težavam v družinskem podjetju ni kazalo na to, da bo prišlo do zloma podjetja, zaradi česar je tudi pričakovala, da bo negativno stanje na računu lahko pokrila. To prepričanje, ki ga sodišče prve stopnje sicer ocenjuje kot lažno, pa izključuje zaključek sodišča prve stopnje o ravnanju obtoženke z direktnim naklepom.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je obtoženki dokazano ravnanje z direktnim naklepom, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa je bila potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje skladno z določbo 5. odstavka 392. člena ZKP izpodbijane sodbe ni razveljavilo, ampak jo je po določbi 1. odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtoženki po 3. točki 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo.

Taki odločitvi posledično je sodišče druge stopnje oškodovano banko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo,s stroški kazenskega postopka v obsegu, kot so razvidni iz izreka te sodbe, pa obremenilo proračun.