Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravni standard rednega šolanja po 123. členu ZZDR vključuje tudi absolventski staž.
Zakonec je dolžan preživljati nepreskrbljenega zakonca ob predpostavkah, da ta nima lastnih sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlen. Nezadostno znanje jezika je mogoče odpraviti in tako ni mogoče šteti, da tožnikova nova zakonska partnerica brez svoje krivde ne dobi dohodkov za lastno preživljanje.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik od 1. 11. 2007 namesto dosedanje mesečne preživnine v višini 256,92 EUR dolžan plačevati toženki preživnino 100 EUR mesečno in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 223,31 EUR.
Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da je dolžan plačevati 100 EUR mesečne preživnine. Meni, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo, da so se njegove premoženjske razmere v zadnjem času znatno poslabšale, da toženka redno dela preko Študentskega servisa in da se je tako njeno premoženjsko stanje precej izboljšalo od določitve preživnine s sodbo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da morata tožnik in njegova brezposelna žena, ki nima nobenih prihodkov v Sloveniji, živeti le z manj kot 500 EUR, upoštevalo pa je z ničemer dokazane navedbe toženke, da njene potrebe mesečno znašajo 500 EUR. Opozarja, da toženka na njegovo pisno zahtevo ni priložila obvestila o šolanju v študijskem letu 2008/2009, tako da ni dokazala, da je še upravičena do izplačila preživnine. Toženec nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imela toženkina mati višji osebni dohodek kot tožnik in je vzdrževala le hčerko, ki sedaj dela preko študentskega servisa in ima tako dodatna sredstva, ki so višja od tožnikovih, ki mora preživljati svojo brezposelno ženo.
Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Preživninska obveznost staršev obstaja tudi po doseženi polnoletnosti otroka, če se otrok redno šola, vendar največ do njegovega dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti (123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/04 - UPB1). Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa Univerze v Ljubljani, Fakultete W z dne 26.6.2008, iz katerega izhaja, da je toženka v študijskem letu 2007/2008 (ki se izteče 30. 9. 2008) vpisala absolventski staž, upoštevajoč, da še ni dopolnila 26 let (rojena leta 1984), pravilno presodilo, da se toženka redno šola v pomenu pravnega standarda iz citirane zakonske določbe. Ob izpolnitvi navedenega pogoja je tožnik polnoletni toženki še dolžan prispevati k preživljanju. Pritožbena trditev, da toženka tožniku ni predložila obvestila o rednem šolanju v šolskem letu 2008/2009, na odločitev v tem postopku ne more imeti nobenega vpliva, saj so za odločanje o zahtevku za znižanje preživnine odločilne okoliščine, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji (to je 23. 9. 2008). Če se tožnica v študijskem letu 2008/2009 ne šola več redno, je preživninska obveznost preživninskega zavezanca prenehala po samem zakonu.
Tožnik je kot podlago za svoj tožbeni zahtevek na znižanje preživnine navedel, da se je od določitve preživnine za toženko s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 2076/2004 z dne 14. 4. 2005, njegovo premoženjsko stanje bistveno poslabšalo. Kot razlog za spremenjeno stanje je navajal tudi, da mora skrbeti za svojo bolno mamo, ki nima dohodkov, in preživljati svojo sedanjo ženo, ki je brezposelna. Pravica tožnika zahtevati znižanje preživnine temelji na 132. členu ZZZDR, ki določa, da lahko sodišče zniža določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Navedena zakonska določba narekuje ugotovitev, ali so podane spremenjene okoliščine v primerjavi s tistimi, ki so obstajale v času določitve preživnine. Šele ko sodišče prve stopnje ugotovi spremenjene razmere, mora ob uporabi 129. člena istega zakona ugotoviti primerno višino prispevka za preživljanje otroka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejstvo, da mora skrbeti za svojo nepreskrbljeno mamo, zatrjeval že postopku določitve preživnine za toženko in tako v tej pravdi, v kateri je tožbo na znižanje preživnine vložil dne 22. 10. 2007, ne more uveljavljati kot spremenjenih tistih okoliščin, ki so obstajale že v postopku določitve preživnine. Zato sodišče prve stopnje tega razloga pravilno ni upoštevalo kot spremenjeno okoliščino na tožnikovi strani. Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da so se razmere na strani tožnika spremenile, ker je sklenil novo zakonsko zvezo in mora preživljati nezaposleno ženo. Po 50. členu ZZZDR ima zakonec, ki nima sredstev za preživljanje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Torej je zakonec dolžan preživljati nepreskrbljenega zakonca ob predpostavkah, da ta nima lastnih sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlen. V postopku tožnik ni trdil, da njegova žena ni sposobna za delo in da se brez svoje krivde ne more zaposliti, pač pa je izpovedal, da je po izobrazbi medicinska sestra, da ima delovno dovoljenje, ker pa ne zna dovolj dobro slovensko, dela ne more dobiti. Pri njej je pomembna ovira za zaposlitev nezadostno znanje jezika. To oviro pa je mogoče odpraviti in tako ni mogoče šteti, da brez svoje krivde ne dobi dohodkov za lastno preživljanje (prim. sklep VS RS II Ips 617/96 z dne 1. 4. 1998). Ker tako za tožnikovega zakonca ni bilo ugotovljeno, da ni sposoben za delo, in tudi ne, da se ne more zaposliti, niso izkazane okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za ugotovitev spremenjenih okoliščin. Nezaposlenost tožnikove žene namreč ne pomeni take spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevala znižanje preživnine. Zato tožnik s pritožbenimi navedbami, da mora s svojim delom in zaslužkom vzdrževati nezaposleno ženo, ki nima rednih prihodkov, in zato ne zmore plačevati določene preživnine toženki, ne more uspeti.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnikovo premoženjsko stanje v primerjavi z letom 2005, ko je bila preživnina določena, ni poslabšalo in tako ni podana podlaga za spremembo preživnine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, izhaja, da mu je toženkina mama ob razvezi zakonske zveze (v letu 2003) izplačala znesek 76.000 EUR, kar je pripomoglo k rešitvi njegovega stanovanjskega problema in je tako lastnik stanovanja, v katerem živi. Po svoji pokojni materi, ki je umrla v letu 2008, je podedoval nekaj premoženja v znesku približno 20.000 EUR. Tožnik je tudi lastnik novega osebnega vozila in mesečno zasluži okrog 1.500 EUR. Sodišče je še ugotovilo, da je bil dohodek toženkine mame, ki je sicer lastnica nepremičnine, v kateri živita s toženko od razveze zakonske zveze, v času določitve preživnine približno 150 EUR višji od tožnikovega, da pa je sedaj njen dohodek (1.330.00 EUR) približno za enak znesek nižji od tožnikovega. Glede na ugotovljene okoliščine je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tudi ob upoštevanju, da toženka z občasnim delom preko študentskega servisa zasluži mesečno 100 do 200 EUR, premoženjsko stanje tožnika kvečjemu boljše, kot je bilo ob prvi določitvi preživnine.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da niso dokazane potrebe toženke. V ta namen je sodišče zaslišalo toženko in njeno mamo, iz njunih izpovedi pa je razvidno, da naj bi toženkine mesečne potrebe znašale približno 500 do 550 EUR, v času kurilne sezone pa okrog 700 EUR, čemur je prvostopenjsko sodišče sledilo, pritožbeno sodišče pa nima razloga, da bi dvomilo v takšno dokazno oceno in jo sprejema. Temu je treba dodati, da je bilo že v času določitve preživnine za toženko v letu 2005 ugotovljeno, da so njene mesečne potrebe približno 500 EUR, torej je ocena sodišča prve stopnje, da so njeni stroški sedaj nekoliko večji, povsem razumljiva in primerna, upoštevajoč splošno znano dejstvo, da so se osnovni življenjski stroški od takrat nedvomno podražili.
Po stališču višjega sodišča ugotovljene okoliščine ne terjajo posega v izvršilni naslov, s katerim je bila določena preživnina, ki po sedanji valorizaciji znaša 256,92 EUR. Zato mora tožnik, čeprav ima nezaposleno ženo, njegovo premoženjsko stanje pa se ni poslabšalo, še naprej prispevati za preživljanje svoje hčerke, katere življenjske potrebe so se od določitve dalje nekoliko zvišale, sodno določeno in valorizirano preživnino.
Odločitev sodišča prve stopnje stopnje, ki je tožbeni zahtevek za znižanje preživnine zavrnilo, je materialnopravno pravilna. Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani. Ker niso podani tudi razlogi, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).