Jedro

Glede večjih, širših in zmogljivejših strojev, ki so bili kupljeni zaradi uvedbe intenzivne vzreje krav zaradi oddaje mleka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nedovoljeno širitev služnosti poti. Namen uporabe gospodujočega zemljišča mora namreč ostati isti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka v dvanajsti vrsti za besedo „obstaja“ dodajo še besede: „v obsegu kot se je služnost izvrševala v priposestvovalni dobi“, v preostalem pa ostane izrek nespremenjen.

II. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da obstaja za potrebe kmečkega gospodarstva in prevoze s kmetijskimi stroji v korist v I. točki izreka navedenih nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj po obstoječi poti v širini 2,6 m v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 748, k.o. X., last toženke (I. točka izreka). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, da je služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3,5 m po nepremičnini parc. št. 748, k.o. X., kot služečem zemljišču last toženke ustanovljena v korist (gospodujočih) nepremičnin last tožnikov, prenehala (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je odločilo mimo tožbenega zahtevka in namesto „za prevoze s kmetijskimi stroji“ zapisalo „za prevoze z manjšimi kmetijskimi stroji.“ Tožbeni zahtevek se ni tako glasil, sodišče pa je samovoljno dodalo besede manjši kmetijski stroji, ki niso niti jasno opredeljene in jih lahko vsak tolmači po svoje. Kaj predstavlja manjše kmetijske stroje ni jasno, toliko manj, ker je sodišče zaključilo, da obstoji služnostna pravica po obstoječi poti v širini 2,6 m. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku zatrjevala obstoj služnostne pot v širini 3,5 m. Dva izvedenca sta se strinjala, da je pot, po kateri tožniki vozijo, glede na stanje na terenu in utrjenost terena ter glede na stroje, edino možna. Tožniki uporabljajo stroje, kakršne pač uporabljajo. Ne morejo naročiti manjših strojev oziroma uporabljati vrtnega orodja za kmetijsko obdelavo. Sodišče je zato neutemeljeno zavrnilo zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice v širini 3,5 m. Sodišče se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 344/1998, ki ustreza razsodbi, kakršno si je zamislilo sodišče. Na sodno prakso je potrebno gledati kot na celoto, prav tako tudi na odločbe, ne pa izbirati posameznih delov, ki ustrezajo določenemu primeru. Na podlagi takega izreka sodbe tožeča stranka ne bo mogla vknjižiti služnostne pravice v zemljiško knjigo. Glede na to, da je sodišče tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo, ni jasno, kako je sodišče lahko zaključilo, da nosita stranki vsaka svoje pravdne stroške.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo v I., III. in IV. točki izreka ter uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da omejitev služnosti na prevoze z manjšimi kmetijskimi stroji ne upošteva pogostosti voženj. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožniki razpolagajo tudi z manjšimi stroji in priključki. Vendar je bila pogostost takratnih voženj manjša od pogostosti voženj v zadnjem času. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti pogostost priposestvovanih voženj. Napačno tudi sodišče ni upoštevalo trditev priče A. P. o prepovedi vožnje. P. je bil predlagan kot priča, ki bi potrdila s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo o tem, da tožniki zadnjih dvajset let prevozov po sporni nepremičnini niso izvajali. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče T. K. je nepravilna. Sodišče ni pojasnilo začetka priposestvovanja in zakaj je upoštevalo ravno leto 1968, če je drugotožnik izpovedal, da živi na domačiji svojih staršev že od rojstva dalje. V vmesnem obdobju, za časa življenja staršev toženke, je prišlo do prepovedi voženj po sporni poti in posledično do prenehanja služnosti. Ta prepoved je bila spoštovana vse do smrti toženkinih staršev. Kasnejša ponovna vzpostavitev poti s strani tožnikov ne izpolnjuje kumulativno določenih pogojev za priposestvovanje neprave služnosti. Tudi ugotovitev sodišča, da na gozdnih parcelah vsako leto pripravljajo drva in jih dovažajo, zaradi česar gre tožnikom služnostna pravica v korist gozdnih parcel, je napačna. Tožeča stranka je navedla, da so v zadnjih desetih letih iz gozda pripeljali les za obnovo gospodarskega poslopja samo trikrat. Občasni prevozi, namenjeni za obnovo, ne omogočajo sklepa o priposestvovanju služnosti. Toženka je v nasprotni tožbi ponudila enakovredno traso oziroma nadomesten dostop do parcel v korist katerih se vtožuje služnost. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnikom nadomestna pot predstavlja zaradi zamude na času nominalno povečanje letnih stroškov med 1.383,00 EUR do 2.168,00 EUR. Sodišče je napačno izhajalo iz ocene števila voženj, ki jo je napravil izvedenec B. Te vožnje se nanašajo na današnji obseg kmetovanja in ne na vožnje glede na takratno stanje. Nadomestno pot je treba ocenjevati z vidika obremenitve za celotno nepremičnino toženke. Škoda, ki toženki nastaja zaradi služnostne pravice, je bistveno višja od morebitne škode, ki bi tožeči stranki nastala zaradi uporabe daljše poti. Napačne so tudi ugotovitve sodišča, ki jih je napravilo za parc. št. 740/1 in 740/2, obe k.o. X. Če tožnik lahko dostopa do parc. št. 740/2 po svojih parcelah, lahko po svojih parcelah in še naprej po javnih poteh dostopa tudi do ostalih parcel. Izvedenec je ocenil, da obstaja možnost izgradnje priključka do parcel 768, 769 in 770, od koder bi bila možna povezava z ostalimi nepremičninami tožeče stranke. Strošek priključka bi bil 4.400,00 EUR. Sodišče je to možnost zavrnilo, ker tožena ni ponudila financiranja izgradnje priključka, in nadomestne poti. Ravno toženka je večkrat poudarila, da je pripravljena financirati izgradnjo bodisi priključka bodisi nadomestne poti, a je bila zavrnjena. Izvedenec Ž. je ocenil, da znaša zmanjšana vrednost nepremičnin 8.300,00 EUR, škoda pa 8.300,00 EUR, kar je približno štirikrat več kot znaša strošek izgradnje priključka na njivske parcele.

5. Tožena in tožeča stranka v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuni zavrnitvi.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7. Tožeča stranka napada tisti del odločitve, ki se nanaša na vrsto kmetijskih strojev, s katerimi tožeča stranka izvršuje služnost (manjši kmetijski stroji) in ugotovljeno širino poti, po kateri se izvršuje služnost. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnikom uspelo dokazati priposestvovanje služnosti z manjšimi kmetijskimi stroji in priključki. Glede večjih, širših in zmogljivejših strojev, ki so bili kupljeni zaradi uvedbe intenzivne vzreje krav zaradi oddaje mleka, pa je sodišče pravilno ugotovilo nedovoljeno širitev služnosti poti (podrobnejše razloge o tem glej v 7. točki izpodbijane sodbe). Namen uporabe gospodujočega zemljišča mora ostati isti. Tega pa prvostopno sodišče ni ugotovilo. Ravno obratno. Ugotovilo je, da so tožniki obseg kmetovanja bistveno povečali in da služnost v povečanem obsegu ni bila priposestvovana. Moderna sredstva, ki jih uporablja tožeča stranka, se ne uporabljajo za isti namen, kot so se uporabljala prejšnja vozila. Zato je ugotovitev o nedovoljeni razširitvi služnosti in posledično o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na nedovoljeno širitev služnosti (velikost kmetijskih strojev in širina poti), pravilna. Pri tem ni odločilo ne mimo ne preko zahtevka, kot očita pritožba, ampak je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, izrek pa je tudi dovolj jasen in izvršljiv.

8. Sodišče je tudi materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek tožnikov po izstavitvi zemljiškoknjižne listine. Stvarna služnost je nastala s pravnomočno sodno odločbo deklaratorne narave, z zemljiškoknjižno označbo so navedene gospodujoče in služeče nepremičnine, opis služnosti, ki se ustanavlja, je dovolj natančen (31. člen Zakona o zemljiški knjigi (1)).

O pritožbi tožene stranke

9. Po določilu 222. člena Stvarnopravnega zakonika (2) lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Zakon torej alternativno navaja dva razloga za prenehanje služnosti. Tožena stranka z nasprotno tožbo zahteva ukinitev (3) služnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati obstoja novih javnih poti (primerjaj 13. točko sodbe). Glede možnosti izgradenj novih poti, je sodišče ugotovilo povezanost s stroški in zamudo na času, zato je ravnalo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo. Za osvoboditev služnosti, pa tožena stranka ni podala ustreznih trditvenih navedb.

10. Tožeča stranka je trdila, da je sporno pot mirno uporabljala preko 40 let. Sodišče pa je ugotovilo, da se je služnost izvrševala neprekinjeno od 1968 dalje, ter da se je priposestvovalna doba iztekla 1988. Za začetek teka priposestvovalne dobe je imelo sodišče izhodišče v trditvah tožeče stranke, ki so jih potrdile s svojo izpovedbo stranke same, pa tudi priče, sodišče pa je pri tem upoštevalo tudi starost prič in strank (A. S. 74 let, J. F. 71 let, K. S. 62 let, Z. J. 54). Pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo začetka priposestvovanja, zato ni utemeljen.

11. Sodišče je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo trditev priče A. P., saj je vezano na trditveno podlago strank, trditev, ki jih je podla priča, pa tožena stranka ni podala. V pritožbi zatrjevana kršitev tako ni bila storjena.

12. Sodišče je obrazložilo, da je bil dokaz z zaslišanjem priče T. K. neodločilen in se oprlo na ostale dokaze (12. točka sodbe). Pritožba pavšalno navaja, da je tako ravnanje sodišča napačno.

13. V pritožbi zatrjevane prepovedi izvrševanja služnosti in posledično prenehanja služnosti sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prepovedi v času priposestvovalne dobe sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo (primerjaj 10. in 11. in 12. točko sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, sklenjena in prepričljiva ter jo pritožbeno sodišče sprejema.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče s priznanjem služnosti za pripravo in dovažanje drv po sporni poti prekoračilo tožbeni zahtevek, saj naj bi tožeča stranka trdila, da dovaža drva za obnovo gospodarskega poslopja, kar naj bi se v zadnjih desetih letih zgodilo le trikrat. Tožeča stranka je na naroku 17. 2. 2009 navedla, da dovaža iz gozdnih parcel drva do hiše in les za obnovo gospodarskih poslopij. Sodišče je zato pravilno štelo, da so drva namenjena za ogrevanje, les pa za obnovo in zahtevku ugodilo le v delu, ki se nanaša na drva za ogrevanje.

15. Pač pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na dopusten obseg voženj. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo nedovoljeno širitev služnosti, ki se nanaša tudi na pogostost voženj, ki je zaradi uvedbe intenzivne vzreje krav narasla. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izrek izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se služnost izvršuje v obsegu, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi.

16. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku (4)), pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP), v preostanku pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, tožena pa v majhnem delu, je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 154. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Po enakem pooblastilu, upoštevaje delni uspeh strank, je odločilo tudi prvostopenjsko sodišče in naložilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka ter pri tem upoštevalo vse okoliščine primera. Pritožba tožeče stranke je zato tudi v tem delu neutemeljena.

(1) Uradni list RS št. 45/2008 in naslednji, v nadaljevanju ZZK-1. (2) Uradni list RS št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ.

(3) Lastnik gospodujočega zemljišča lahko v skladu z načelom čim manjšega omejevanja lastninske pravice pravice zahteva ukinitev služnosti poti, vendar le pod pogojem, da je postala brez pomena, ker je mogoče neposredno potno povezavo do gospodujoče stvari lahko in hitro izpostaviti po javni poti. Pri tem po pravnih pravilih lastnika gospodujoče stvari ni mogoče obremeniti z zanj nepotrebnimi in zlasti ne večjimi stroški za vzpostavitev take povezave (primerjaj Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 247).

(4) Uradni list RS št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.