Jedro

Tožena stranka je jasno navedla, da na podlagi ugotovljenih dejstev ocenjuje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da zato ni ogrožen zaradi enega od razlogov na podlagi Ženevske konvencije in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe. kot jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je v Iraku vojna, da je tam prisotna Islamska država in da bi bilo njegovo življenje tam ogroženo, ker je Kurd. Sam sicer ni ničesar doživel oziroma videl na svoje oči, je pa o tem veliko slišal in je Islamska država odpeljala soseda in ga ubila, ker je bil Kurd. Zato je iz Iraka zbežal, da zaščiti svoje življenje.

3. Tožena stranka dalje navaja, da je bila tožnikova istovetnost v postopku ugotovljena na podlagi predloženega potnega lista Republike Irak, za katerega je bilo ugotovljeno, da je pristen.

4. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika kot jih je podal na osebnem razgovoru. Povedal je, da se je pred dvema letoma Isis širil, da jih je bilo strah in da je to glavni razlog, da je odšel iz države. Prihaja iz kraja Penjwin, ki se nahaja v okraju Sulaymaniyah, kjer ni vojne in Isis kraja Penjwin tudi ni nikoli zavzel. Tam je imel svojo trgovino. Povedal je tudi, da je oktobra 2015 sodeloval na demonstracijah, ki so bile mirne in so imeli dovolilnico od policije. Kljub temu pa je policija okoli 14. ure pričela na njih streljati oziroma je na nadaljnje vprašanje odgovoril, da je streljala tajna policija Asayish in ne uniformirana policija. Te demonstracije so bile omenjene tudi na televizijskih postajah in v časopisih. Na demonstracijah je ostal do 20. ure, potem pa odšel domov in pisal na Facebooku. Dobil je grožnje na Facebooku, ko je bil še v Kurdistanu. Pred oktobrom 2015 je bil petkrat na demonstracijah v Penjwinu, vendar se mu na demonstracijah, tudi na zadnjih oktobra 2015, ni nič zgodilo.

5. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s strahom pred upadom Isisa v njegov rojstni kraj in s strahom pred preganjanjem s strani pripadnikov kurdske tajne policije Asayish, ki ga preganjajo zaradi dejstva, da se je oktobra 2015 udeležil demonstracij proti kurdski vladi. Predložil je šest video posnetkov, za katere je navedel, da mu jih je po e-pošti poslal brat. Tožnik je podal nasprotujoče si izjave glede tega, kdaj so potekale demonstracije, kje so potekale in kaj je doživel na teh demonstracijah. Tožnik je najprej povedal, da so nekateri posnetki demonstracij iz aprila 2016 (ko je bil že v Republiki Sloveniji), nato pa, da so iz aprila 2015. Ko je bil z navedenim soočen, je pojasnil, da je vse datume pomešal. Tudi ni vedel natančno povedati, kje in kdaj so bili posnetki posneti, čeprav je posnetke sam predložil in bi bilo zato z gotovostjo pričakovati, da bi natančno vedel, kje in kdaj so bili posnetki dejansko narejeni. Na vsako dodatno zastavljeno vprašanje se je vedno bolj zapletal. Podal je tudi nasprotujoče si izjave glede aretacije Asayish, saj je sprva navedel, da je bil v priporu 12 ur in da ga je Asayish tepla, v nadaljevanju pa je rekel, da je bil po aretaciji v eni sobi (in ne v priporu) in da je bil na razgovoru 9 h (in ne 12 ur) in da ga tam niso niti psihično niti fizično nadlegovali. Zatrjeval je tudi, da je moral podpisati izjavo, da ne bo več sodeloval na demonstracijah, kljub temu pa se je demonstracij še naprej udeleževal, čeprav je navedel tudi, da bi ga, če bi ga na demonstracijah še enkrat dobili, ponovno aretirali. Neskladne in neprepričljive so tudi tožnikove izjave glede demonstracij, da so po eni strani za demonstracije imeli policijsko dovolilnico, po drugi strani pa, da naj bi policija na njih streljala, čeprav je hkrati navajal tudi, da so bile to mirne demonstracije. Nerazumno je tudi tožnikovo ravnanje, da je po streljanju na demonstracijah tam še vedno vztrajal in celo govoril v mikrofon. Tožena stranka preko vodilnega spletnega portala E-Kurd Daily tudi ni našla podatkov o demonstracijah v mesecu oktobru 2015 v Penjwinu. Ugotovljeno je bilo samo, da so v kraju Sulaymaniyah stavkali učitelji zaradi neizplačanih osebnih dohodkov.

6. V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje tudi do nekaj odlomkov iz informacij o tožnikovi izvorni državi, ki jih je v postopku predložil njegov pooblaščenec. Po proučitvi teh informacij ugotavlja, da tožnikove izjave glede delovanja Asayish niso skladne s predloženimi informacijami in zato ocenjuje, da tožnik zaradi Asayisha v preteklosti ni imel nobenih težav in jih tudi ne bo imel v prihodnosti, saj ni osumljen varnostnih ali terorističnih prestopkov ali hudih kaznivih dejanj. Tožniku se po nobeni demonstraciji ni nič zgodilo, niti ga ni iskala policija. Tožnik je tudi normalno delal naprej v trgovini. Glede na navedeno tožena stranka meni, da tožnik v izvorni državi nima težav zaradi Asayish.

7. Tožena stranka se v nadaljevanju opredeljuje še do tožnikovih aktivnosti na Facebooku, kjer naj bi kritiziral oblast. Navedel je, da mu podporniki oblasti grozijo, da mora s tem prenehati. Tožnik je priložil grožnje s Facebooka. Pooblaščenec je napisal, da naj bi mu osebe, povezane z A. poslale sporočilo, da ima 48 ur časa, da izbriše svoje izjave. Iz uradnega prevoda iste grožnje pa izhaja, da mu Facebook profil A. svetuje, da preneha z omenjanjem predsednika in da bo v nasprotnem primeru imel težave. Poleg tega je priložen dokaz datiran na dan 11. 10. 2016, ko je bil tožnik že v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikova Facebook stran dejansko ni dobila nobene grožnje, kot jo je opredelil tožnik, temveč zgolj opozorilo, da naj na njegovi Padša strani prenehajo z omenjanjem predsednika. V zvezi s priloženimi (4) avdioposnetki, ki jih je tožnik predložil po e-pošti dne 12. 10. 2016, pa tožena stranka ugotavlja, da iz posnetkov ne izhajajo grožnje, na katere se tožnik sklicuje, in da iz posnetkov ni razvidno, kdo naj bi to, kar je na posnetkih, sploh govoril, kdaj in komu, ter poleg tega iz posnetkov ne izhaja, da bi se navedbe nanašale na tožnika. Tožena stranka zato ocenjuje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, in da ni ogrožen zaradi enega od razlogov na podlagi Ženevske konvencije, zaradi česar je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. točki 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

8. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotavljala tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede na to, da je bil tožnik v postopku zaradi neverodostojnih, neverjetnih in neskladnih izjav, ki tudi niso skladne z informacijami o izvorni državi, spoznan za splošno neverodostojnega, je tudi pri presoji statusa subsidiarne oblike zaščite ugotovila, da tožniku v izvorni državi njegova pravica do življenja ne bo ogrožena in mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, niti ne mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, tako da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. V zvezi s presojo, ali tožniku grozi resna škoda po 3. alineji 28. člena ZMZ-1, pa je izhajala tako iz informacij, ki jih je predložil tožnik, kakor tudi iz informacij, ki jih je sama pridobila. Preučene informacije navajajo, da Isis ni sposobna zavzeti Iraškega Kurdistana. Na območju, kot je Sulaymaniyah, Islamska država nima operativne sposobnosti. Iraškega Kurdistana zaenkrat ne napada. Izkazani so le posamični incidenti, ni pa vsesplošnega nasilja. Zato je mogoče zaključiti, da stopnja nasilja ni usmerjena zoper civiliste in zato ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista. Varnostna situacija na območju Kurdistana je v primerjavi z drugimi območji Iraka ugodna, stopnja nasilja ne dosega praga resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ-1. Tožnik tudi ne bo imel težav z dostopom na ozemlje iraškega Kurdistana, saj mu je dostop omogočen preko mednarodnih letališč v Erbilu in Sulaymaniyah, ki imata direktno letalsko povezavo z več evropskimi mesti.

9. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v postopku zatrjeval, da je v izvorni državi preganjan zaradi svojega političnega prepričanja, ki se kaže v nasprotovanju in nestrinjanju z vladajočo politiko in je trdil tudi, da je v izvorni državi svoje politično prepričanje javno izkazoval, ko se je od leta 2014 udeleževal demonstracij v mestu Penjwin, pri katerih je tudi aktivno sodeloval ter svoje politično prepričanje (kritiziranje oblasti) tudi javno objavljal preko socialnega omrežja Facebook. Tožena stranka njegovim navedbam in predloženim dokazom v zvezi z demonstracijami ne verjame oziroma jih ne sprejema za verodostojne, pri čemer pa ne pojasni, na kakšen način te ugotovitve vplivajo na njeno sklepanje o pravno pomembnih dejstvih (o zatrjevanem razlogu preganjanja). Tega, ali tožena stranka tožniku priznava zatrjevani razlog preganjanja, tudi ni mogoče razbrati iz precej nestrukturirane odločbe, saj je obrazložitev v zvezi s tem nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka ne osporava dejstva, da je tožnik svoje politično prepričanje izražal preko mreže Facebook. Tožnik je prepričan, da so njegove navedbe o zatrjevanem političnem prepričanju konsistentne, logične in prepričljive in da niso v nasprotju s priloženimi dokazi in dostopnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi. To, da tožena stranka ni našla poročil, ki bi neposredno dokazovala, da so demonstracije potekale tudi v mestu Penjwin, še ne pomeni, da tam demonstracij ni bilo. Penjwin je zelo majhno mesto in zato ni nenavadno, da informacij o njem ni mogoče najti na svetovnem spletu, niti ne preko spletne strani EKurd Daily. Zato je dokazni zaključek tožene stranke o tem, da v mesecu oktobru 2015 v kraju Penjwin niso potekale demonstracije, napačen. Ne drži, da informacij o obstoju demonstracij oktobra 2015 v Penjwin ni predložil, saj je o tem predložil poročila po svojem pooblaščencu, ki jih tudi navaja. Tožena stranka pa bi morala presoditi tudi fotografije, ki jih je dne 12. 10. 2016 posredoval tožnik, vendar jim ni poklonila nobene dokazne vrednosti, čeprav iz njih nedvomno izhaja, da prikazujejo tudi tožnika. To, da na podlagi fotografije ni mogoče ugotoviti točnega časa in kraja protestov, dvoma v resničnost tožnikovih navedb o tem, da se je protestov udeleževal, ne more vnesti. To velja tudi za fotografijo, ki dokazuje, da je tožnik podal intervju. Tožena stranka tožnikove izjave tudi nepravilno ocenjuje kot neverodostojne zgolj na podlagi dejstva, da se ni mogel točno spomniti meseca, ko je dal intervju. Glede na oddaljenost dogodkov je po prepričanju tožnika to povsem sprejemljivo in razhajanja v izjavah niso takšna, da bi vodila v sklep o njegovi neverodostojnosti. Tožnik je predložil tudi videoposnetke, ki dokazujejo potek protestov in ravnanje Asayish v zvezi z njimi, pri čemer se nekateri posnetki dejansko nanašajo na čas, ko tožnik ni bil več v Kurdistanu, vendar pa kljub temu ne nasprotujejo njegovim navedbam o obstoju in poteku protestov. Tožnik je v zvezi s temi protesti tudi res navajal različne datume (enkrat je govoril o letu 2016, drugič o letu 2015), vendar tudi tega ni mogoče pripisati njegovi neverodostojnosti. Glede na strukturo vprašanj in trajanje osebnega razgovora je namreč logično, da je vse datume pomešal. Tožnik je predložil tudi poročila oziroma članke, ki potrjujejo, da so (lahko) protestniki in aktivisti žrtve preganjanja s strani varnostnih služb. Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da tožnik ni bil izpostavljen preteklemu preganjanju, zaključila tudi, da mu ne grozi nevarnost preganjanja niti v bodoče. Tudi dokazna ocena tožene stranke, da ni mogoče verjeti, da je bil dejansko umorjen aktivist B.B., je nepravilna in življenjsko nesprejemljiva. Tožena stranka brez podlage v spisovni dokumentaciji navede, da je bil B.B. znana osebnost in da bi zato o njegovem uboju/umoru mediji gotovo morali poročati. Tožnik je res povedal, da je bil B.B. aktivist, vendar pa je bil znan zgolj na lokalni ravni in ni bil tako znan, da bi lahko tožena stranka zgolj na podlagi nekih splošnih kriterijev oziroma gesel našla podatke o njem (v angleškem jeziku) na svetovnem spletu. Ker tožnik ni vedel, da mu tožena stranka v tem delu ne bo poklonila verodostojnosti, šele s tožbo prilaga članek v kurdskem jeziku, ki smrt navedene osebe potrjuje in bo v najkrajšem času poskušal zagotoviti tudi prevod članka. Tudi nadaljnje njegove izjave niso nekonsistentne v tolikšni meri, da bi mu bilo zaradi njih treba v celoti odreči verodostojnost. Iz poročil o izvorni državi namreč izhaja, da varnostna služba Asayish protestnike in aktiviste pogosto aretira, kar je že prvi pozitivni vidik ocene tožnikove verodostojnosti. To, da je enkrat povedal, da je bil razgovor izveden v „eni sobi“, drugič pa, da je bil v priporu, se ne izključuje in zato ne gre za neskladje v izjavah. Neskladja v izjavah ne predstavljata niti njegovi izjavi, da so mu pripadniki Asayish zagrozili, da ga ne bo več, če ne bo podpisal izjave; drugič pa, da bo moral v pisarno do glavnega Asayisha. Iz obeh izjav je namreč mogoče razbrati bistvo, da so mu grozili z nadaljnjimi sankcijami, če ne bo podpisal izjave. Res je sicer, da je enkrat rekel, da je bil zadržan 12 ur, nato pa 9 ur, kar dejansko predstavlja neskladje, ki pa ni bistveno. Prav tako drži, da je enkrat rekel, da ga je Asayish tepla, drugič pa da ga niso ne psihično ne fizično maltretirali. Razlike v zapisu ne zna pojasniti, vendar je prepričan, da je do tega prišlo zaradi napačnega razumevanja njegovih izjav. Ocena tožene stranke, da je neverjetno, da je kljub predhodni aretaciji nadaljeval z demonstracijami, predstavlja le subjektivno presojo odločevalca, ne pa dokaznega zaključka, ki temelji na preverljivih dejstvih. Prav tako so subjektivno in objektivno nepreverljivi dokazni zaključki tožene stranke, da je nemogoče, da bi demonstranti po eni strani imeli dovolilnico, po drugi strani pa naj bi policija na demonstrante streljala, saj je način delovanja oblasti v Iraku tak, da je povsem normalno, da dobiš dovolilnico za protest, nato pa na istem protestu pride do incidentov, ko varnostna služba začne na protestnike streljati. Nerazumljivi pa so tudi očitki tožene stranke o domnevnih nekonsistentnostih v izjavah glede Asayish. Tožnik je nevarnost bodočega preganjanja izkazoval tudi z izpiski s Facebook strani, v zvezi s čemer je tožena stranka zaključila le, da dvomi v to, da se grožnje nanašajo na tožnika. Zgolj dejstvo, da na predmetni Facebook strani ni tožnikove slike, še ne pomeni, da tožnik na tej strani tudi ni bil aktiven. Za dokaz, da njegove navedbe držijo, tožnik sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, na kateri bo lahko vnesel geslo za dostop do Facebook profila, s čemer bo ovrgel dvome tožene stranke, da to ni njegova stran. Protispisna je ugotovitev, da Padša Facebook stran od uporabnika A. ni prejela groženj, temveč le nasvet, da naj prenehajo z omenjanjem predsednika, saj se dobesedni prevod obravnavane grožnje glasi: "Kljub temu, da to ni naša naloga, ti svetujemo, ker si mlad, da prenehaš z omenjanjem predsednika, v nasprotnem primeru boš imel težave. Imaš 48 ur, da pritisneš delete, kolikor ne, bi imel težave." Tožena stranka tudi ni imela nobene podlage za zaključek, da je tožnik svojo trgovino prodal zaradi gospodarske krize in ne zaradi strahu pred preganjanjem. Ker je dokazna ocena o njegovi splošni neverodostojnosti nepravilna, tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca (podredno subsidiarne zaščite) oziroma podredno, da navedeno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora, predloženih dokazil in informacij o tožnikovi izvorni državi, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila.

13. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

14. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

15. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred preganjanjem s strani kurdske tajne policije Asayish, ki ga preganja zaradi dejstva, da se je oktobra 2015 udeležil demonstracij proti kurdski vladi in s strahom pred upadom Isisa v njegov rojstni kraj.

16. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne za priznanje subsidiarne zaščite. Svojo odločitev je tožena stranka tudi ustrezno obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

17. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da ni mogoče razbrati, ali tožena stranka tožniku priznava zatrjevani razlog preganjanja zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka je namreč v zadnjem odstavku na 18. strani odločbe jasno navedla, da na podlagi ugotovljenih dejstev ocenjuje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da zato ni ogrožen zaradi enega od razlogov na podlagi Ženevske konvencije in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Torej je iz odločbe možno razbrati, da tožena stranka zatrjevanega razloga preganjanja tožniku ne priznava. Odločbo se torej v tem delu da preizkusiti.

18. Tožnik nadalje na drugi strani tožbe navaja, da iz informacij, ki jih je pridobila tožena stranka, izhaja, da številni protesti ogrožajo stabilnost Kurdistana in da že to daje tožnikovim trditvam precejšnjo težo. Sodišče sicer sledi temu, da iz poročil izhaja, da so v iraškem Kurdistanu pogosti nemiri, vendar pa to še ne pomeni, da je bil tožnik konkretno preganjan zaradi tega, ker se je udeležil demonstracij, kar je tožena stranka dovolj prepričljivo pojasnila. Glede demonstracij, ki se jih je tožnik udeležil oktobra, je na osebnem razgovoru sam rekel, da se mu ni nič zgodilo. Na zapisniku o osebnem razgovoru je na strani 6 uradna oseba tožnika vprašala, kdaj je sodeloval na demonstracijah, in je rekel, da oktobra 2015 s kolegi. Na strani 7 zapisnika ga je v nadaljevanju uradna oseba vprašala, če se mu je takrat kaj zgodilo, on pa je odgovoril, da je bilo sicer več poškodovanih in da je zaradi tega odšel, njemu pa se ni zgodilo nič. Nadalje je na strani 12 zapisnika o osebnem razgovoru še enkrat rekel, da se mu na demonstracijah oktobra 2015 ni nič zgodilo. Glede demonstracij avgusta 2015, ko naj bi ga prijela policija, pa je tožena stranka tudi dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj njegove izjave o tem dogodku zaradi kontradiktornosti niso prepričljive in jim zaradi tega ni možno slediti. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da nekatera poročila, ki so bila predložena, navajajo tudi izbruhe protestov v mestu Penjwin, vendar pa to še vedno ne pomeni, da se je tožniku, tudi če je bil na omenjenih demonstracijah, kaj zgodilo.

19. Glede navedbe, da je iz fotografij nedvomno razvidno, da prikazujejo tudi tožnika v množici ljudi, pa sodišče pojasnjuje, da četudi je bil prisoten, to še ne pomeni, da je bil zaradi tega preganjan oziroma da se mu je zaradi prisotnosti na demonstracijah kaj hudega zgodilo. V zvezi z posnetki, za katere tožnik v tožbi trdi, da se nanašajo na čas, ko ni bil več v Kurdistanu, kljub temu pa da ne nasprotujejo tožnikovim navedbam o samem obstoju in poteku protestov ter nasilju v zvezi s tem, sodišče prav tako pojasnjuje, da ti posnetki še ne dokazujejo tega, da bi bil tožnik zaradi udeležbe na demonstracijah, za katere trdi, da se jih je udeležil, preganjan. Tožnik glede njegovih različnih navajanj datumov o tem, kdaj so ti posnetki nastali (enkrat v letu 2016, drugič v letu 2015) navaja, da ne gre za neverodostojnost, ampak je treba upoštevati, da je osebni razgovor trajal štiri ure in da mu je koncentracija upadla, ker je bil utrujen. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je sicer res, da je lahko vsakdo po tako dolgem osebnem razgovoru utrujen, vendar pa gre za tako veliko razhajanje glede datumov videoposnetkov (gre celo za različni leti), da ni mogoče slediti navedbam, da bi tožnik zaradi utrujenosti lahko navajal celo različni leti nastanka posnetkov.

20. V točki II tožbe tožnik navaja, da iz poročila UNHCR izhaja, da lahko kritiziranje oblasti v iraškem Kurdistanu povzroči ustrahovanje, pretepanje, samovoljne aretacije in podobno in da so posamezniki, ki javno kritizirajo oblasti, verjetno upravičeni do mednarodne zaščite. Sodišče s tem v zvezi meni, da gre le za splošne ugotovitve in je potrebno v vsakem primeru konkretno in individualno glede na posameznega prosilca ugotoviti, ali je bil on osebno deležen takega ravnanja, po mnenju sodišča pa je tožena stranka prepričljivo obrazložila, zakaj tožniku ni mogoče slediti v njegovih navedbah, da je bil preganjan. Enako velja za tožbene navedbe, kjer konkretno navaja posamezne aretacije s strani varnostne službe. Tožnik bi moral sam izkazati, da je bil on osebno žrtev preganjanja z navedbami, ki si med seboj ne bi nasprotovale, da bi se lahko sledilo njegovim izpovedbam. Tožena stranka pa je v obrazložitvi odločbe navedla, zakaj njegove navedbe niso skladne in zakaj jim ni mogoče slediti. V tem delu je odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Če pa se izhaja iz stališča, da tožnik v preteklosti ni bil preganjan, potem pa tudi ni utemeljen njegov strah, da bi bil preganjan v bodočnosti. Zgolj navedbe in dokazila, ki na splošno dokazujejo, da se taka preganjanja zaradi nasprotovanja oblastem lahko zgodijo, še ne zadostujejo, da bi lahko posameznik, ki se mu doslej ni nič zgodilo, imel utemeljen strah, da bi se mu kaj zgodilo v bodoče. Enako velja tudi glede tožbenih navedb o tem, kaj vse se je dogajalo posameznim demonstrantom (na primer, da so jih na silo strigli, da je bil en aktivist aretiran brez sodnega naloga, da je bil ubit aktivist B.B. ipd.). To še ni dokaz, da je bil tožnik preganjan, glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da njegovim navedbam glede prijetja avgusta 2015 ni mogoče slediti, oktobra 2015, pa četudi se je udeležil demonstracij, pa je sam rekel, da se mu na tistih demonstracijah ni nič zgodilo.

21. Glede uboja aktivista B.B., za katerega tožnik trdi, da se je v resnici zgodil in da šele s tožbo prilaga članek v kurdskem jeziku o tem dogodku, češ da ni vedel, da mu tožena stranka o tem ne bo poklonila verodostojnosti, pa sodišče meni, da to, da tožnik ni vedel, da mu tožena stranka glede tega ni verjela, v skladu z 52. členom ZUS-1 še ne more biti opravičljiv razlog, zakaj tega dokaza ni predložil že prej, razen tega pa v skladu s 104. členom Zakona o pravdnem postopku članek ni bil predložen sodišču v slovenskem prevodu. Ne glede na navedeno pa sodišče ponovno poudarja, da je za priznanje mednarodne zaščite potrebno izkazati individualno ogroženost in zaradi tega, tudi če se izhaja iz predpostavke, da je bil aktivist B.B. ubit, to še vedno ne more spremeniti zaključkov, da tožnik ni izkazal z dovolj skladnimi izjavami, da je bil tudi sam preganjan.

22. Glede tožbenih navedb, da nekonsistentnosti v njegovih navedbah v zvezi z aretacijo s strani varnostne službe Asayish niso take, da bi bilo tožniku zaradi tega treba odreči verodostojnost, pa sodišče tudi meni, da je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila, zakaj so te navedbe tako nekonsistentne, da tožniku ni mogoče slediti. Tožena stranka je natančno pojasnila, da je tožnik sprva navedel, da je bil v priporu 12 ur in da ga je Asayish tepla in je podpisal izjavo, da ne bo več sodeloval na demonstracijah. Nadalje je navedla, da pa je v nadaljevanju zaslišanja tožnik rekel, da je bil na razgovoru 9 ur, da je bil v eni sobi in ne v priporu in da če ne bo podpisal izjave, bo moral iti do glavne pisarne do njihovega šefa (medtem ko je sprva rekel, da so mu grozili, da če bo še sodeloval na demonstracijah, da ga ne bo več). V nadaljevanju je tudi rekel, da ga niso niti psihično niti fizično nadlegovali. Tožena stranka je dovolj prepričljivo pojasnila, da je navajal različne podatke glede kraja, kjer se je nahajal, glede časa, glede maltretiranja in tudi glede podpisa izjave. To pa so tako številne nekonsistentnosti, da je tožena stranka v nadaljevanju utemeljeno navedla, da podatke glede aretacije ne sprejema za resnične. Torej je izpodbijana odločba tudi v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Sodišče ne sledi temu, da je očitno pri prevajanju prišlo do napačnega razumevanja, saj je tožnik zapisnik o osebnem razgovoru podpisal in nanj ni imel pripomb. Tudi če je tožena stranka navedla, da se ji zdi skrajno neverjetno in nespametno, da je tožnik kljub predhodni aretaciji nadaljeval z demonstracijami, za kar se v tožbi navaja, da je to le subjektivna presoja odločevalca, ne pa dokazni zaključek, sodišče meni, da to še ne pomeni, da odločitev tožene stranke ne bi bila pravilna, saj je dovolj podrobno pojasnila, zakaj je prišla do zaključka, da tožnik zaradi svojega političnega prepričanja ni bil preganjan. Res je tudi to, kar se navaja v tožbi, da je povsem možno, da se izda dovolilnica za demonstracijo in da lahko kljub temu potem na takih demonstracijah pride do incidentov, zaradi česar lahko posledično temu pride tudi do streljanja (stran 6 tožbe). Vendar pa ne glede na to, ali se je to res zgodilo, je dejstvo, da je tožnik sam rekel, da se mu na demonstracijah oktobra 2015 ni ničesar zgodilo. To še vedno ne pomeni, da je bil tožnik preganjan zaradi političnega prepričanja. Glede tožbenih navedb o tem, da so nerazumljivi očitki tožene stranke o domnevnih nekonsistentnostih v izjavah glede Asaish (o tem, ali spada pod Ministrstvo za notranje zadeve), pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila zgolj na tem, in tudi če se vzame, da te tožnikove izjave niso netočne, je še vedno podanih toliko drugih nekonsistentnosti, da tožena stranka ni mogla slediti tožnikovim zatrjevanjem o preganjanju. V navedeni zadevi je po mnenju sodišča bistvenega pomena to, da tožniku zaradi nekonsistentnosti izjav ni mogoče slediti, da bi prišlo do njegove aretacije v avgustu 2015, na demonstracijah oktobra 2015 pa se mu tudi po njegovih navedbah ni nič zgodilo. Glede tožnikovega nestrinjanja o tem, kdo naj bi na demonstracijah oktobra 2015 streljal, pa sodišče ob vpogledu v zapisnik o osebnem razgovoru ugotavlja, da je tožnik na strani 11 zapisnika o osebnem razgovoru rekel, da so pripadniki Asayish v civilni obleki in da jih težko prepozna, nakar je v nadaljevanju rekel, da so oni začeli streljati. Uradna oseba ga je potem vprašala, kako lahko trdi to, če pa jih ne prepozna, nakar je odgovoril, da se nihče ne bi upal streljati. Takoj v nadaljevanju pa je rekel, da tisti, ki streljajo, so v uniformi. Na to protislovnost ga je uradna oseba opozorila, češ da je prej rekel, da je Asaish streljala, nakar je potrdil, da je v resnici streljala. Po ugotovitvah sodišča pa je to v nasprotju s predhodnim odgovorom, ko je rekel, da so streljali tisti, ki so v uniformi. Torej so v tem delu bile tožnikove navedbe protislovne. Zato niso nelogični očitki tožene stranke glede tožnikovih izjav v tem delu.

23. Glede izpiskov iz Facebook strani tožnik pravi, da ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka z gotovostjo ovrgla možnost, da bi se te grožnje nanašale na tožnika. To je sicer res, vendar pa se tudi ne da z gotovostjo dokazati, da se te grožnje nanašajo nanj.

24. Tožnik v tožbi izraža tudi nestrinjanje z oceno tožene stranke, češ da Padša Facebook od uporabnika A. ni prejela groženj. Tudi ta tožbena navedba na pravilnost odločitve ne more vplivati, saj je tožena stranka podrobno obrazložila na str. 17 odločbe, da se ne da razbrati, da se te grožnje nanašajo prav na tožnika.

25. Tožena stranka pa je tudi logično sklepala, da je tožnik trgovino prodal zaradi gospodarske krize, saj je navedla, da je sam rekel, da tisti, ki se ukvarjajo s trgovinami, sploh nimajo dela. Obrazložitev izpodbijane odločbe je torej v tem delu dovolj smiselna, da se odločbo da preizkusiti. Tožnik je na osebnem razgovoru sam navedel, da se je stanje poslabšalo, da je slaba gospodarska situacija in da ti, ki se ukvarjajo s trgovinami, sploh nimajo dela. Rekel je, da ljudje nimajo za hrano, ker je gospodarska kriza (stran 9 zapisnika o osebnem razgovoru).

26. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.