Jedro

Pogoj, da je nastopila zakonska subrogacija, je okoliščina, da je banka od kreditne pogodbe odstopila in o tem obvestila toženca.

Glede na to, da se je toženec v kreditni pogodbi zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo prebivališča najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, okoliščina, da je bil zoper toženca uveden postopek osebnega stečaja, tožencu ni preprečevala ali mu kakorkoli onemogočala, da bi izpolnil svojo obveznost in banko obvestil o spremembi naslova prebivališča. Pogoj za pretrganje zastaranja v skladu z določilom 365. člena OZ ni vročitev predloga za izvršbo dolžniku, temveč že sama vložitev predloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.892,3 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec nikoli ni bil obveščen o tem, da je bila terjatev iz naslova kreditne pogodbe odstopljena tožnici, niti ni bil obveščen, da je banka kreditijemalka od kreditne pogodbe odstopila. Zato tudi predlog za izvršbo ne more pretrgati zastaralnega roka, zaradi česar je ugovor zastaranja utemeljen. V postopku je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi razveljavljeno, saj tožencu sklep o izvršbi ni bil vročen pravilno. Toženec je izkazal, da v času prejema obvestila o odstopu ni prebival na naslovu A., kjer je bival zgolj do 12. 3. 2012, medtem ko je banka od pogodbe odstopila 29. 3. 2012. Poleg tega je bil toženec z začetkom osebnega stečaja omejen v svoji poslovni sposobnosti, zato ni bilo mogoče pričakovati, da bo obveščal o spremembi naslova, ki ga je spremenil 12. 3. 2012. Zato je tudi nepravilno sklicevanje na dejstvo, da je imela toženka ob oklicu stečajnega postopka prijavljeno bivališče na naslovu A., saj ga je spremenila šele kasneje, pri čemer 251. člen ZFPPIPP določa, da se vsa pisanja, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot udeležencu postopka, vročijo stečajnemu upravitelju. Toženec je v svojih trditvah ugovarjal tudi višini vtoževane terjatve, v zvezi s čimer je predlagal svoje zaslišanje. Sodišče bi moralo toženca v zvezi s plačili zaslišati. Ker tako ni ravnalo, je zagrešilo kršitev načel kontradiktornosti in neposrednosti.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica od toženca vtožuje plačilo zneska 5.892,35 EUR, ki ga je tožnica na podlagi zavarovalne pogodbe izplačala banki, s katero je toženec sklenil kreditno pogodbo št. 000-003 leta 2007. Banka je s tožnico sklenila zavarovalno pogodbo za primer neizpolnitve obveznosti s strani kreditojemalca, toženca.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Banka tožencu na podlagi kreditne pogodbe št. 000-003 odobrila kredit v višini 15.000,00 EUR z dobo vračanja 72 mesecev po 6,60% pogodbeni obrestni meri letno. Banka je kot zavarovalec s tožnico sklenila zavarovalno pogodbo za primer neizpolnitve s strani kreditojemalca toženca. Ker toženec dolga ni več odplačeval, je banka odstopila od kreditne pogodbe, pri čemer je toženec trdil, da obvestila banke o odstopu z dne 28. 3. 2012 ni prejel in z njim ni bil seznanjen.

7. V skladu z določilom 275. člena OZ, če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. V skladu z določilom prvega odstavka 963. člena OZ z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica obveznost toženca izpolnila, s tem pa je na podlagi določila 963. člena OZ prišlo do prehoda zavarovančevih pravic na tožnico. Terjatev banke do toženca je prešla na tožnico s tem, ko je tožnica banki izplačala zavarovalnino (963. člen OZ v zvezi s 275. členom OZ). Ker je do prehoda terjatve banke do toženca na tožnico prišlo po samem zakonu, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral biti toženec o prehodu pravic na tožnico obveščen. Pritožnik v pritožbi izpostavlja, da mora biti dolžnik v primeru prenosa terjatve s cesijo o odstopu terjatve obveščen (drugi odstavek 419. člena OZ), vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. V primeru nastopa zakonske subrogacije za prehod terjatve na izpolnitelja obvestilo dolžnika o spremembi upnika ni potrebno. Zato je posledično neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni aktivno legitimirana za uveljavljanje obveznosti do toženca.

9. Pogoj, da je nastopila zakonska subrogacija, je okoliščina, da je banka od kreditne pogodbe odstopila in o tem obvestila toženca. Tožnica je navedla, da je bil toženec o odstopu od kreditne pogodbe s strani banke obveščen 28. 3. 2012, kar je toženec prerekal z navedbo, da se je z odstopom od pogodbe seznanil šele 9. 6. 2020, ker mu je bil odstop od pogodbe s strani banke vročan na naslovu A., kjer toženec v času vročanja obvestila o odstopu od kreditne pogodbe ni več prebival. Glede na to, da se je toženec z 11. členom kreditne pogodbe zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo prebivališča najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, zgolj okoliščina, da je bil zoper toženca 28. 2. 2012 uveden postopek osebnega stečaja, tožencu ni preprečevala ali mu kakorkoli onemogočala, da bi izpolnil svojo obveznost in banko o spremembi naslova prebivališča z dne 12. 3. 2012 obvestil. Zato sklicevanje pritožbe na okoliščino, da je tožencu uvedba postopka osebnega stečaja preprečevala ravnanje v skladu z 11. členom kreditne pogodbe v zvezi z obveščanjem o spremembi stalnega prebivališča, ni utemeljeno. Prav tako toženca okoliščina, da mu je bil v postopku osebnega stečaja postavljen stečajni upravitelj, ni razbremenila njegove dolžnosti po 11. členu kreditne pogodbe. Ker je banka z odstopom od kreditne pogodbe toženca seznanila, so pritožbene navedbe, ki očitajo opustitev seznanitve stečajnega upravitelja z odstopom od kreditne pogodbe, neutemeljene, saj opustitev obvestitve stečajnega upravitelja na postopek osebnega stečaja toženca, ki je bil končan brez preiskusa terjatev in opravljene razdelitve upnikom, ni vplivala.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženčev ugovor zastaranja neutemeljen. Banka je od kreditne pogodbe odstopila marca 2012, s čimer je bil toženec seznanjen 28. 3. 2012. V skladu z določilom 365. člena OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. S tem, ko je tožnica zoper toženca leta 2013 vložila predlog za izvršbo, je prišlo do pretrganja zastaranja, zaradi česar toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen. Pogoj za nastop pretrganja zastaranja je dejanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se izterjala terjatev, čemur je tožnica z vložitvijo predloga za izvršbo zadostila. Pritožbene navedbe, da do pretrganja zastaranja z vložitvijo predloga za izvršbo ni prišlo, ker predlog za izvršbo tožencu leta 2013 ni bil pravilno vročen, ni utemeljen, saj pogoj za pretrganje zastaranja v skladu z določilom 365. člena OZ ni vročitev predloga za izvršbo dolžniku, temveč že sama vložitev predloga za izvršbo. Ker od odstopa od kreditne pogodbe marca 2012 do vložitve predloga za izvršbo 25. 1. 2013 splošni petletni zastaralni ni potekel, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja pravilna.

11. Dokazni predlog z zaslišanjem toženca v zvezi z višino tožničine terjatve je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nesubstanciran, saj toženec trditvene podlage v zvezi s plačili po kreditni pogodbi in višino terjatve ni podal. Zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).