Jedro

Tožnik je bil pred spornim obdobjem poškodovan v prometni nesreči, v kateri je prišlo do silovitega akutnega stresa. Zaradi katastrofične narave dogodka se je nato razvila tudi dokaj huda posttravmatska stresna motnja. Za odločitev o začasni nezmožnosti za delo za sporno obdobje pa je bistveno, ali je v tem obdobju obstajala ta stresna motnja in ali je tako vplivala na tožnika, da dela ni bil zmožen opravljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi toženca z dne 19. 5. 2011 in z dne 9. 6. 2011 ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 7. 6. 2011 do 21. 6. 2011 zaradi poškodbe pri delu. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 201,12 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov toženke podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kljub izpovedbi imenovanega zdravnika R.Č., da se poškodba, ki jo je utrpel tožnik zdravi štiri do pet tednov, kar je potrdila tudi predsednica zdravstvene komisije, odločilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 7. 6. 2011 do 21. 6. 2011. Svojo odločitev je sodišče oprlo zlasti na medicinsko dokumentacijo, ki imenovanemu zdravniku oziroma zdravstveni komisiji v času njunega odločanja ni bila niti ni mogla biti poznana, zaradi česar tudi ne bi smelo vplivati na zakonitost njunih odločb. Sodišče ne bi smelo upoštevati izvidov izdanih po 9. 6. 2011 in tudi ne tistih, ki se ne nanašajo na sporno obdobje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, ker je od 27. 6. 2011 do 15. 7. 2011 opravljal lasersko terapijo, prav tako tudi v obdobju od 4. 7. 2011 do 12. 7. 2011. V navedenem obdobju je bil tožnik v bolniškem staležu in navedene terapije ne morejo biti osnova za ugotovitev sodišča, da je bil tožnik v spornem obdobju to je od 7. 6. 2011 do 21. 6. 2011, nezmožen za delo na podlagi prej navedenih terapij.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici navedenega je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je bil tožnik v času od 7. 6. 2011 do 21. 6. 2011 začasno nezmožen za delo. Iz dosedaj ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik imel dne 21. 4. 2011 prometno nezgodo, v kateri je utrpel poškodbo vratne hrbtenice, zvin in zlom 10-tega rebra. Poškodba mehkega dela tkiv in zlom 10-tega rebra, se celi štiri do pet tednov. Tožnik je dne 14. 6. 2011 opravil pregled v nevrološki ambulanti SB C., zaradi hudih glavobolov v celotnem predelu glave ter občasnih vrtoglavic, dne 15. 6. 2011 je opravil CT glave, dne 20. 6. 2011 pa je bil pregled v fiziatrični ambulanti zaradi prolongiranih težav po prometni nezgodi. Po spornem obdobju je bil dne 23. 6. 2011 obravnavan v Klinično psihološki ambulanti M.P. specialista klinične psihologije. Po 21. 6. 2011 je tožnik opravil različne terapije (od 27. 6. 2011 do 15. 7. 2011, prav tako je bil 3-krat obravnavan tudi v psihološki ambulanti).

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da opravljanje fizioterapij in drugih terapij po spornem obdobju (po 21. 6. 2011) še samo po sebi ne pomeni, da je tožnik v spornem obdobju bil nezmožen za delo. Zadržanost od dela je podana takrat, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec ni sposoben opravljati svojega dela, zaradi bolezni ali poškodbe, ko je podana potreba po negi ožjega družinskega člana oziroma drug razlog za zadržanost od dela.

Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega dokaza z zaslišanjem predsednice zdravstvene komisije K.B. ugotavljalo, ali je bil tožnik glede na vso zdravstveno dokumentacijo v spisu sposoben opravljati svoje delo. Priča je med drugim izpovedala, da je dr. M.P. v izvidu zelo opisal posttravmatsko stresno motnjo. V okviru tega pa priča ni izpovedala, kako je ta posttravmatska stresna motnja vplivala na delazmožnost tožnika. Iz psihološkega izvida M.P., specialista klinične psihologije, z dne 22. 6. 2011 izhaja, da je tožnik v prometni nesreči, ki je imela dimenzije grozljivosti bil objektivno življenjsko ogrožen, čeprav je iz dogodka izšel brez večjih telesnih poškodb. V sami nezgodi je prišlo do silovitega akutnega stresa tako, da se je po dogodku pojavila anterogradna amnezija (od trka naprej ima spominsko vrzel za okrog 15 min.). Zaradi katastrofične narave dogodka se je kmalu razvila dokaj huda posttravmatska stresna motnja, ki še vedno persistira. Za delo še ne bo sposoben vsaj še kakšen mesec dni. Sprejet je bil v obravnavo in obvezno potrebuje bolniški stalež. Iz izvedenega dokaznega postopka zaenkrat ni razvidno, kdaj se je pri tožniku razvila dokaj huda posttravmatska stresna motnja. Iz mnenja specialista klinične psihologije izhaja, da se je ta razvila kmalu. Ali je bila posttravmatska stresna motnja razvita že v spornem obdobju in ali je imela že v spornem obdobju takšen obseg, da tožnik ni bil sposoben za delo, pa sodišče dosedaj še ni razčistilo. To bo moralo storiti v okviru ponovnega sojenja.

Sodišče prve stopnje bo moralo v okviru ponovnega sojenja pridobiti opis del in nalog tožnika ter zaslišati kliničnega psihologa M.P., glede z njegove strani ugotovljene posttravmatske stresne motnje ter ugotoviti, ali je ta obstajala že v spornem obdobju in ali je bila takšne intizitete, da je vplivala na tožnikovo delo tako, da ga ta v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati. Šele po izvedbi navedenih dokazov in po izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev, bo lahko sodišče o zahtevku tožnika ponovno odločilo.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, da odpravi omenjene pomanjkljivosti.