Jedro

V obravnavani zadevi je bil tožniku z odločbo, ki je postala pravnomočna, izrečen inšpekcijski ukrep zaradi neskladne gradnje. Odklop nedovoljene gradnje iz javne infrastrukture pa je zakonsko predvidena posledica take gradnje v 3. odstavku 158. člena ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor je z odločbo navedeno v uvodu sodbe odločil, da mora elektro podjetje v treh dneh po prejemu odločbe odklopiti od električnega omrežja gradbišče stanovanjske hiše v A. investitorja A.A., ki leži na zemljišču s parc. št. 2513/1 k.o. A. (1. točka izreka). S točko 2. izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v točki 3. izreka pa je ugotovil, da stroškov postopka ni bilo. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu zaradi neskladne gradnje navedene stanovanjske hiše izdana dne 10.4.2009 inšpekcijska odločba številka 06122-3297/2008-2203/04. Ker je bilo pri kontrolnih pregledih dne 30.4.2009 in 2.6.2009 ugotovljeno, da investitor kljub prepovedi v odločbi z dne 10.4.2009 gradnje ni ustavil, gradbeni inšpektor ugotavlja, da so za 1. točko izreka podani pogoji v 3. odstavku 158. člena ZGO-1. Točko 2. izreka pa utemeljuje s 3. odstavkom 146. člena istega zakona. Pritožba tožnika zoper navedeno odločbo je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor številka 0612-225/2009-3 z dne 27.8.2009, s katero je bila zavrnjena tudi zahteva za vrnitev stroškov postopka.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz vseh zakonskih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Po navedbah tožnika, mu v postopku izdaje izpodbijane odločbe bila dana možnost kakršnegakoli sodelovanja. Izpodbijana odločba je bila izdana brez zaslišanja tožnika. Odklop njegovega gradbišča od električnega omrežja je bil izveden brez obvestila in tožniku o izvedenih dejanjih ni bil vročen niti zapisnik. Izpodbijana odločba je bila vročena le upravljalcu infrastrukture, tožniku pa šele na zahtevo njegovega pooblaščenca, ko je bil odklop že izvršen. Tožnik z navajanjem okoliščin, v katerih se je znašel zaradi očitanih nepravilnosti izpodbija domnevo o nujnosti ukrepa v javnem interesu. Ker so bile zaradi naštetih nepravilnosti z izpodbijano odločbo tožniku kršene osnovne pravice stranke v upravnem postopku v njej pa niso navedeni niti razlogi, zaradi katerih bi bila uporaba 146. člena ZGO-1 nujna, meni, da je že zato tožba utemeljena. V nadaljevanju navaja ravnanja zaradi katerih gradbenemu inšpektorju očita nestrokovnost in nezakonito vodenje postopka in nezakonito zbiranje dokazov na dan 30.4.2009 in dodaja, da je zato na njegovo zahtevo bil izdan dne 31.7.2009 tudi sklep o izločitvi gradbenega inšpektorja iz konkretnega postopka. Navaja tudi, da je navedene očitke podal tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in da se pritožbeni organ v drugostopni odločbi do njih sploh ni izrekel. Pritožbenemu organu očita, da svojo odločitev utemeljuje na drugačnem dejanskem stanju kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Zato tožnik sklepa, da obstaja neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Preizkus takšne odločbe pa ni mogoč in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (214. člen ZUP). Podan je torej razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik se ne strinja niti z dejanskim stanjem ugotovljenim v izpodbijani odločbi. Zatrjuje, da se stanje na gradbišču od izreka inšpekcijskega ukrepa do dneva izdaje izpodbijane odločbe ni v ničemer spremenilo glede del, ki so bila v odločbi ugotovljena kot neskladna z gradbenim dovoljenjem to pa je le streha objekta. Ker izvedba ostalih del, ki so skladna z gradbenim dovoljenjem, ni prepovedana, tudi ugotovitev o izvajanju fasaderskih del v konkretnem primeru ne more predstavljati osnove za naknadne ukrepe inšpekcijskega organa (stališče zavzeto v sodbi U 1305/2005 z dne 21.9.2006). Zato meni, da je ukrep v izpodbijani odločbi kot naknadni ukrep nedopusten in nezakonit. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da ob pogojih iz 64. člena Zakona o upravnem sporu po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbenimi ugovori ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi drugostopenjske upravne odločbe in se zato nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja: Po določbi 3. odstavka 158. člena ZGO-1, na katero se sklicuje tožena stranka tako v odločbi organa prve stopnje kot tudi v odločbi organa druge stopnje, se v primeru, če je zaradi nedovoljene gradnje po tem zakonu izrečen inšpekcijski ukrep in je gradnja že priključena na določeno vrsto gospodarske javne infrastrukture, z odločbo naloži upravljalcu takšne infrastrukture, da izvrši odklop.

V obravnavani zadevi je bil tožniku, z odločbo z dne 10.4.2009, ki je postala pravnomočna, izrečen inšpekcijski ukrep zaradi neskladne gradnje. Tega tožnik ne izpodbija. Iz podatkov v upravnih spisih in izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je bil objekt, ki je predmet izrečenega ukrepa že priključen na električno omrežje. Za tožnika tudi to dejstvo ni sporno.

Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega prava, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Očitane kršitve pravil postopka, ob že navedenih nespornih dejstvih, na izključitev uporabe 3. odstavka 158. člena ZGO-1, ne morejo vplivati. Brez pravne podlage je zato tudi tožbena trditev, da so za odločanje v konkretni zadevi pravno pomembne okoliščine, ki jih je navajal v pritožbi in pri njih vztraja tudi v tožbi. Odklop nelegalno zgrajenega objekta je namreč zakonsko predvidena posledica take gradnje v 3. odstavku 158. člena ZGO-1. Brez dejanske podlage je zato tudi tožbeni očitek, da je pritožbeni organ nepravilno ugotovil dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Iz odločbe pritožbenega organa namreč izhaja, da je na podlagi dejstev ugotovljenih v prvostopni odločbi, pravilnost odločitve utemeljil na določbi 158. člena ZGO-1. Na pravilnost izpodbijane odločitve, zato ne more v konkretni zadevi vplivati niti dejstvo, da je bil po izdaji odločbe iz postopka izločen inšpektor, ki jo je izdal. Iz podatkov v spisih namreč ne izhaja, da gradbeni inšpektor v tej zadevi ne bi smel odločati zaradi razlogov določenih v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Dejstva na katerih temelji izpodbijana odločitev pa so bila v postopku izpodbijane odločbe nesporno pravilno ugotovljena.

Neutemeljeno je tudi tožnikov sklicevanje na zadevo U 1305/2005, saj v zadevi izdaje izpodbijane odločbe, ne gre za enako dejansko stanje, kot je obravnavano v navedeni sodbi.

Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da dejstva in okoliščine, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, za odločanje v konkretni zadevi niso pravno pomembna. Zato njihovo ugotavljanje v tem upravnem sporu po presoji sodišča ni potrebno.

Sodišče je iz navedenih razlogov, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.