Jedro

Kupec je upravičen od prodajalca, ki mu je izročil stanovanje z zamudo in z napako, ki onemogoča njegovo uporabo, zahtevati odškodnino za škodo, ki mu je nastala z najemom drugega stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo prvega sodišča P 134/92 z dne 3.5.1994 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.6.1995, opr. št. II Cp 1528/94, je prvo sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke za odpravo napak na stanovanju, ki ga je od tožene stranke kupila dne 18.6.1991. Z izpodbijano sodbo pa je prvo sodišče odločlo še o odškodninskem zahtevku tožeče stranke (točka 1. in 2. izreka izpodbijane sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 17.11.1998), ki mu je v celoti ugodilo. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 458.670,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bilo stanovanje primerno za vselitev, saj sta se vanj vselila nova lastnika, da je vse besedovanje okoli električne inštalacije čisto zavajanje in laž, tudi trditev, da kabel visi skozi les, saj so vsi stropi obloženi z lesom, termoakomulacijske peči pa delujejo, da tožnika vodi le želja po dobičku, da sta imela nova lastnika takoj problemček z napeljavo, kar pa se je dogajalo v razdelilni omarici zaradi 15 cm dolgega kabla, ki se je na nepojasnjen način znašel tam, da je tožnik pozabil, da je sam lastnoročno zamenjal ključavnico takoj naslednji dan, ko je prevzel stanovanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je v uvodu obrazložitve te sodbe že navedeno, je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za odpravo napak na pravni podlagi 488. čl. ZOR s pravnomočno sodbo že ugodeno. S to sodbo pa je sodišče prve stopnje ugodilo tudi odškodninskemu zahtevku tožeče stranke za plačilo škode, ki je nastala tudi zaradi tega, ker je bilo zaradi napak stanovanje za vselitev (nesporni rok 8.9.1991 - glej sodbo P 139/92) neprimerno in je plačevala najemnino za drugo stanovanje.

Ugotovilo je, da je bilo tudi po 20.7.1992, ko je bilo v zapisniku sicer navedeno, da kupec (tožeča stranka) stanovanje lahko uporablja, to zaradi neustrezno izvedene električne inštalacije neprimerno za vselitev. Toženec v pritožbi tej ugotovitvi prvega sodišča oporeka, toda novih dokazov in dejstev za to svojo trditev ne ponuja, samo dejstvo, da je tožeča stranka imela ključ stanovanja, pa nasprotnega tudi ne more dokazovati. Svojo dejansko ugotovitev o pomanjkljivi električni inštalaciji, zaradi katere bivanje v stanovanju ni bilo varno, je utemeljeno prvo sodišče oprlo na mnenji izvedencev A. in B. S skrbnimi, popolnimi in prepričljivimi razlogi, nanizanimi v zadnjem odstavku 4. strani in prvem odstavku 5. strani izpodbijane sodbe, v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Ocene prvega sodišča, da je bivanje v stanovanju nevarno, ne more ovreči ugotovitev prvega sodišča in enaka pritožbena trditev pritožnika, da nova lastnika v tem stanovanju, ne da bi bila električna napeljava sanirana v skladu s pravnomočno sodbo, tudi prebivata.

Ker je bilo stanovanje izročeno z zamudo, sicer pa neprimerno za bivanje v času od 8.9.1991 do prodaje stanovanja zakoncema B. v juniju 1996, sta tožnika od 10.11.1991 do prodaje stanovanja plačevala najemnino za drugo stanovanje (od 10.11.1991 do junija 1992 najemodajalcu M. Ž.; od 1.6.1992 dalje do prodaje stanovanja pa M. A.). Ugotovljenemu času najema stanovanj in višini najemnine, kot ju je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, torej višini škode, toženec v pritožbi ne oporeka. Na podlagi pravnorelevantnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča so tedaj dokazani vsi elementi toženčeve pogodbene odškodninske obveznosti: kršitev pogodbene obveznosti (zamuda, nepravilna izpolnitev, 1., 2. odst. 262. čl. ZOR), krivda (toženec ni dokazal, da ni kriv, 1. odst. 154. čl. ZOR) ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo (488., 266. člen ZOR).

Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, sodba in postopek pred njo pa s kakšno absolutno bistveno kršitvjo določb pravdnega postopka tudi nista obremenjena. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Ker pa ti stroški niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, jih mora trpeti tožeča stranka sama (1. odst. 155. čl. ZPP).