Jedro

S pravnomočno sodbo naložena izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila bi na podlagi 5. točke 1. odst. 40. člena ZZK-1 zadoščala za vpis v zemljiško knjigo, če ne bi bila nepremičnina, ki je predmet prodajne pogodbe, ki jo nadomešča pravnomočna sodba, kmetijsko zemljišče. Pravnomočna sodba ne more nadomeščati odobritve pravnega posla, ki je v pristojnosti upravnega organa in ki glede na določbo 2. odst. 38. člena ZZK-1 predstavlja listino, ki mora biti predložena zemljiškoknjižnemu dovolilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o zavrnitvi vpisa.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 21.8.2008, št. Dn. 3121/2008, s katerim je zavrgla predlagateljev predlog za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 2335 in 2336, vl. št. 167 k.o. G. Ugotovilo je, da predlagatelj v roku, ki ga je določilo sodišče, ni vložil odločbe upravne enote in je bila zato njegova vloga pravilno zavržena iz formalnih razlogov. Ugovoru priložena fotokopija upravne odločbe z dne 19.6.2008, s katero je bila vloga predlagatelja za odobritev pravnega posla zavržena, pa v ničemer ne spreminja odločitve zemljiškoknjižnega sodišča. Proti sklepu se je pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče ugovoru ugodi, podrejeno pa, da sklepa naslovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati je predlagal, da o pritožbi odloča Višje sodišče v Ljubljani po drugem oziroma popolnoma spremenjenem senatu, saj je prejšnji senat že zavzel stališče, ki prejudicira odločanje o sedaj vloženi pritožbi. Poudarja, da z zemljiškoknjižnim predlogom ni predlagal vknjižbe lastninske pravice na podlagi pogodbe in je zahteval le realizacijo zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga sodba vsebuje. Sklep zemljiškoknjižne referentke, ki njegovemu predlogu pripisuje lastnost, da zahteva realizacijo pogodbe, predstavlja nepravilno sklepanje o dejanskem stanju in s tem nepravilno uporabo materialnega prava, to je Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list RS, št. 59/96, s spremembami in dopolnitvami; uradno prečiščeno besedilo ZKZ – UPB1; Ur. list 55/2003; v nadaljevanju ZKZ). Omenjeni zakon ne določa, da bi moral upravni organ odobravati pravnomočno sodno odločbo in za kaj takega tudi ni ustavne podlage, saj gre za dvoje med seboj ločenih vej oblasti. Pozivni sklep z dne 6.5.2008 je tudi popolnoma nedoločen, saj ni jasno, kaj mu je sodišče naložilo. Pravdno sodišče je v postopku pod opr. št. P 420/2002 ugotovilo na podlagi upravnega spisa Upravne enote Novo mesto, da izpolnjuje vse pogoje za nakup tega zemljišča in mu ni jasno, kakšno dodatno potrjevanje ali odobravanje naj bi bilo še potrebno. Očitno so bile nejasnosti že ob sprejemanju sklepa na pritožbenem sodišču 9.4.2008, sicer ne bi bil v njem reproduciran praktično celotni 2. odst. 38. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami; ZZK-1), temveč bi bilo točno določeno „ali bi moral predlagatelj predložiti odločbo o odobritvi sodbe ali soglasje k tej sodbi, ali potrdilo, da soglasje ali odobritev nista potrebna“. Pojasnjuje, da je na upravni enoti, kljub prepričanju, da to ni potrebno, sprožil postopek, na katerega ga je napotovalo stališče višjega sodišča v sklepu 9.4.2008, saj ni upal tvegati kakršnekoli opustitve pravnih dejanj. Izpodbijani sklep temelji na nepravilnih zaključkih o dejanskem stanju in nepravilni uporabi tako ZKZ kot ZZK-1, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka glede na določilo 2. odst. 120. člena ZZK-1. Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zahtevek pritožnika za izločitev senata, ki je v predmetni zadevi enkrat že odločal, pravnomočno zavrnjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.4.2009, Su 29/2009 (odločba pravnomočna 28.4.2009).

Odločitev zemljiškoknjižne referentke, ki je predlagateljev zemljiškoknjižni predlog zavrgla, ima podlago v 3. odst. 146. člena ZZK-1, ker predlagatelj ni ravnal v skladu z zahtevo v sklepu 6.5.2008. Omenjeni sklep je sicer res nekoliko nejasen (očitno je po pomoti izpadel del besedila), vendar ga je predlagatelj očitno razumel. Prosil je za podaljšanje roka (predlog 16.5.2008) in upravno enoto zaprosil za odobritev pravnega posla (odločba Upravne enote Novo mesto z dne 19.6.2008, ki jo je predlagatelj priložil ugovoru). Hkrati s pozivnim sklepom z dne 6.5.2008 mu je bil poslan tudi razveljavitveni sklep Višjega sodišča z dne 9.4.2008, v katerem mu je višje sodišče obrazložilo, da je pravnomočna sodba lahko le podlaga za izpeljavo postopka odobritve pravnega posla pri upravni enoti in da je vprašanje odobritve ali neodobritve pravnega posla v pristojnosti upravnega organa. Očitana bistvena kršitev določb postopka, ki je po pritožbeni trditvi „v nejasnosti pozivnega sklepa“, ni podana.

Predlagatelju je bil rok za predložitev odločbe upravne enote podaljšan do 15.6.2008 (sklep 20.5.2008), vendar do poteka tega roka ustrezne odločbe ni predložil (tega v pritožbi ne trdi), pred potekom roka pa tudi ni zaprosil za podaljšanje roka, kar bi, glede na določbo 3. odst. 110. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08; ZPP) v zvezi z 2. odst. 120. člena ZZK-1 v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. list SRS, št. 30/86, s spremembami in dopolnitvami; ZNP), moral storiti, če bi se hotel izogniti posledici (zavrženju predloga), na katero je bil s sklepom 6.5.2008 pravilno opozorjen. Ker je zmotno pritožbeno stališče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, da za vpis lastninske pravice zadošča „zemljiškoknjižna klavzula, ki jo vsebuje pravnomočna sodba, opr. št. P 420/2002 in da ni potrebna odobritev upravnega organa“, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 14.5.2006, opr. št. P 420/2002, na podlagi katere je predlagatelj predlagal vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 2335 in 2636, vpisanih pri vl. št. 167 k.o. G, nadomešča le pogodbo, kot je obrazložilo višje sodišče že v svojem sklepu 9.4.2008. Naložena izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila bi na podlagi 5. točke 1. odst. 40. člena ZZK-1 zadoščala za vpis v zemljiško knjigo (s pravnomočnostjo sodbe se šteje, da je izpolnjena dolžnost izdati zemljiškoknjižno izjavo volje – 238. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju), če ne bi bila nepremičnina, ki je predmet prodajne pogodbe, ki jo nadomešča pravnomočna sodba, kmetijsko zemljišče. Pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi na kmetijskem zemljišču je možna le z odobritvijo upravne enote, ki o odobritvi izda odločbo (19. člen ZKZ), ali potrdilo, da odobritev ni potrebna (3. odst. 20. člena ZKZ). Kadar posebni predpisi določajo izpolnitev dodatnih pogojev, morajo biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložene listine, ki dokazujejo, da so le-ti izpolnjeni (38. člen ZZK-1). Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo brez ustreznih listin ni mogoč. Ne gre torej za odobritev pravnomočne sodne odločbe, kot si zmotno razlaga pritožnik, temveč za odobritev pravnega posla, ki ga pravnomočna sodba nadomešča. Pravnomočna sodba ne more nadomeščati odobritve pravnega posla, ki je v pristojnosti upravnega organa in ki glede na določbo 2. odst. 38. člena ZZK-1 predstavlja listino, ki mora biti predložena zemljiškoknjižnemu dovolilu. Glede pritožbenega vztrajanja, da je pravdno sodišče že v postopku pod opr. št. P 420/2002 ugotovilo, da izpolnjuje vse pogoje za nakup zemljišča, je treba pritožniku ponovno pojasniti, da se z vprašanjem odobritve ali neodobritve pravnega posla, ki je v pristojnosti upravnega organa (19. člen in 22. člen ZKZ), ni ukvarjalo.

Odločba Upravne enote Novo mesto z dne 19.6.2008, ki jo je predlagatelj priložil ugovoru (po poteku roka določenega s sklepom z dne 6.5.2008), ni listina, ki bi omogočala vknjižbo lastninske pravice (z njo ni pravni posel odobren in tudi ni odločeno, da odobritev ni potrebna).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 120. členom ZZK-1 v zvezi z 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.