Jedro

1. Neupoštevane so tudi tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na po mnenju tožene stranke podobne primere in nižje odškodnine. Vsak oškodovanec zase je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo prestano negmotno škodo v mejah kot jih (v danem primeru) določa 200.člen ZOR. Gre torej za zadoščenje, ki mora biti individualizirano v okvire t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar res oblikuje sodna praksa. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati ob obravnavanju posameznega primera predložene sodbe v drugih zadevah (ne kot dokaz o vrsti oškodovančeve škode glede na druge in ne kot pravni vir).

2. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in nerazdelno obsodilo toženi stranki na plačilo odškodnine 2.890.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožili sta se toženi stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 2.040.000,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin, duševnih bolečin zaradi strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezno zniža, zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa v celoti zavrne. Prisojena odškodnina močno presega odškodnine, katere prisojajo sodišča v Sloveniji v podobnih primerih. S tem, da je sodišče odmerilo v tem primeru bistveno višjo odškodnino kot jo trenutno priznava sodna praksa, je kršilo materialno pravo. Odškodninska sodna praksa slovenskih sodišč je različna; enotno pa je dejstvo, da vse odškodnine odstopajo od ustaljene sodne prakse, ki je veljala do leta 1989, ko je hiperinflacija uničila vse kriterije. Tožničin primer zelo izstopa, saj valorizirani znesek pomeni odškodnino 4.000.000,00 SIT. Taka odškodnina je bila v osemdestih letih prihranjena le za najhujše primere. V dokaz teh trditev prilaga tožena stranka deset sodb iz drugih primerov. Glede fizičnih bolečin je treba poudariti, da v sodbah ni zapisano, da tožnica ni bila izpostavljena operativnim posegom, da je bilo zdravljenje v ožjem pomenu zaključeno v dveh mesecih in pol, da je bila sicer dvakrat hospitalizirana, vendar skupaj le 13 dni. Niti obseg bolečin niti neugodnosti med zdravljenjem ne opravičujejo tako visoke odškodnine iz tega naslova. Povsem neutemeljena pa je odškodnina zaradi skaženosti. Poškodba je pustila nekaj sprememb, ki so tako majhne, da jih je sodnica opazila šele, ko je tožnico pogledala od blizu. Tožena stranka sicer verjame, da tožnico te spremembe motijo, vendar je to značilno za ljudi tožničine starosti. Prisojena odškodina iz tega naslova je v nasprotju z namenom odškodnine. Tudi odškodnina za trajne posledice je previsoka, saj tožnica ni za nobeno aktivnost nesposobna. Tožena stranka opozarja na slab gospodarski položaj v Sloveniji, saj so odškodnine v neki družbi lahko le odraz tega položaja. Tudi zavarovalne premije so že dve leti zamrznjene.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila, da so navedbe tožene stranke v nasprotju z ugotovitvami v spisu, ter da je materialno pravo vsebovano v določilu 200.člena ZOR in ne v sodni praksi. Predlaga zavrnitev revizije.

Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja. Tožena stranka ne uveljavlja nobene. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP), zato na revizijske navedbe, ki se nanašajo na dejstva, katera v sodbah obeh sodišč niso bila ugotovljena, ni mogoče odgovarjati.

Neupoštevne so tudi tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na po mnenju tožene stranke podobne primere in nižje odškodnine. Vsak oškodovanec zase je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo prestano negmotno škodo v mejah kot jih (v danem primeru) določa 200.člen ZOR. Gre torej za zadoščenje, ki mora biti individualizirano v okvire t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar res oblikuje sodna praksa. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati ob obravnavanju posameznega primera predložene sodbe v drugih zadevah (ne kot dokaz o vrsti oškodovančeve škode glede na druge in ne kot pravni vir).

Pač pa je materialnopravno vprašanje ali je sodišče pri odmeri konkretne odškodnine upoštevalo okvir za odločanje o pravno priznani negmotni škodi (2.odstavek 200.člena ZOR), seveda vse upoštevaje čas odmere t.j. izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Nesprejemljiv je način preizkušanja prisojene odškodnine, ki ga ponuja revizija; to je valorizacija zneska na čas vložitve revizije in primerjava z odškodninami za katastrofalne škode v drugem časovnem obdobju.

Glede prestanih fizičnih bolečin sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili: hude bolečine so trajale najprej 3 tedne, nato še 2 tedna; srednje težke 2 tedna; lahke pa se ponavljajo še sedaj. Med zdravljenjem je tožnica trpela izrazite nevšečnosti kot so nošenje mavčnega steznika (2 meseca), dvakratna hospitalizacija, rehabilitacija v toplicah, izpostavljena je bila rentgenskemu slikanju 40 krat in neprijetnostim ob kontrolnih pregledih, šivanju ran na obrazu in zdravljenju na čeljustni kirurgiji. Glede na to, da je sodišče druge stopnje tožničine občasne lažje bolečine, ki se bodo gotovo ponavljale, upoštevalo pri odmeri odškodnine za prestane fizične bolečine, in glede na tožničino mladost, je odškodnina 800.000,00 SIT primerna.

Tožena stranka v reviziji napada tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu, vendar tega ne obrazloži. Revizijsko sodišče je opravilo ta preizkus po uradni dolžnosti (386.člen ZPP). Glede na ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, da je bila tožnica dalj časa v strahu, da bo ostala hroma; da jo je bilo strah za izgled obraza, saj je bila poškodovana po obrazu in je sprva imala spremenjen obraz, je prisojena odškodnina 200.000,00 SIT primerna. Za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče druge stopnje odškodnino znižalo za polovico, tako da je odmerilo odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT. Res je sicer, kar poudarja revizija, da tožnica ni popolnoma onemogočena v nobeni bistveni življenjski aktivnosti; vendar tožena stranka prezre, da je pa v vrsti aktivnosti močno omejena. Po ugotovitvah obeh sodišč je omejena že pri vsakodnevnih funkcijah, kot je sedenje, pri določenih gibih kot je dvigovanje bremen ali zaradi poškodbe obraznega živca pri smehu. Spremembe so nastopile tudi pri nevsakodnevnih aktivnostih: ne more se voziti dalj časa z avtom, igrati na klavir; močno je omejena pri svojih prejšnjih športnih aktivnostih kot so tek, smučanje, surfanje. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in upoštevaje tožničino mladost, revizijsko sodišče v zvezi s prisojeno odškodnino nima pomislekov.

Tožena stranka v reviziji predlaga, da revizijsko sodišče tožničin zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti zavrne. Meni, da tožnica te škode ni utrpela, oziroma smiselno zatrjuje, da ni pravno relevantna. Toženo stranko je potrebno opozoriti, da v reviziji nekorektno izpušča dejanske ugotovitve obeh sodišč (na kar je revizijsko sodišče vazano). Obe sodišči sta na podlagi izvedeniškega mnenja, tožničine izpovedbe in zlasti sodni senat prve stopnje na podlagi osebnega vtisa, ugotovili, da ima tožnica: 2 cm veliko brazgotino v predelu desne obrvi, 1 cm na koncu nosu, manjšo na desni veki, dve vzporedni brazgotini tik pod spodnjo usnico dolgi 3 cm in 3,5 cm, vse blede barve, nevpadljive, razne na spodnji ustnici; nekoliko deviiran nos v desno in dva sekalca zaradi odmrlosti temnejše barve; ugotovili sta tudi, da ima tožnica zaradi tega hude duševne bolečine. Zato revizijsko sodišče soglaša, da je tožničina škoda takšna, da je pravno priznana, in ji zato gre pravična odškodnina (1.odstavek 200.člena ZOR). Glede na že prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti in upoštevaje, da gre za mlado žensko, za katero je zunanjost velikega pomena, je odškodnina 400.000,00 SIT primerna.

Na koncu revizije tožena stranka opozarja na dejstvo, da se zavarovalne premije za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti v zadnjem času niso zviševale. Gre za ugovor, ki se nanaša na eno bistvenih sestavin zavarovalne pogodbe, to je na plačilo premije. Pogodba pa se nanaša na razmerje med povzročiteljem in toženo zavarovalnico. Teh ugovorov pa tožena stranka nasproti oškodovanki, ki ni pogodbena stranka, in je upravičena do direktne tožbe, nima (glede na čas škode je treba uporabiti 3.odstavek 57.člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, Uradni list SFRJ št. 24/76).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1.odstavku 166.člena, na 154. in 155.členu ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka, saj revident ni uspel, tožeča stranka pa z navedbami v odgovoru ni v ničemer prispevala k odločitvi.