Jedro

Narok po tretjem odstavku 169. člena ZKP ni namenjen popravkom zahteve za opravo preiskave s strani pristojnega tožilca, ZKP pa tudi ne vsebuje določb, ki bi narekovale preiskovalnemu sodniku, da zahtevo za opravo preiskave vrne državnemu tožilstvu v popravo. Zato so očitki pritožbe, namenjeni preiskovalni sodnici, da ni postopala na način, ki ga navaja pritožba, neutemeljeni.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 52938/2017 z dne 25. 4. 2018 zavrnil zahtevo za opravo preiskave Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti št. Kp 10731/2016 z dne 27. 11. 2017 zoper osumljena D. K. in F. G. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. in 54. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki osumljencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper ta sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišča predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču z nalogo, da opravi preiskavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V uvodu pritožbe zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi ni z ničemer obrazložena. Taka kršitev je podana, če sodišče s sodbo ne reši popolnoma predmeta obtožbe. Kršitev v fazi postopka, v kateri je bil izdan napadeni sklep, glede na navedeno ni možna. O predmetu obtožbe mora namreč sodišče odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Sodišče prve stopnje pa je z napadenim sklepom odločilo o zahtevi za opravo preiskave zoper oba osumljenca zaradi suma, da sta v sostorilstvu storila nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 20. in 54. členom KZ-1, torej ni odločalo o obtožbi. Vsled navedenega, in ker pritožba uveljavljane kršitve tudi z ničemer ne obrazloži, je pritožba podana iz navedenega pritožbenega razloga neutemeljena.

5. Uvodoma uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa pritožba utemeljuje z navedbami, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv, ker ob upoštevanju vseh dokazov v spisu nasprotuje sam sebi in sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma zato, ker sodišče ne pojasni, zakaj ne sledi vsebini spisovne listinske dokumentacije, iz katere je nedvomno ugotoviti, da je prišlo do napake v letnicah sklenitve posojilnih pogodb, nakazil zneskov oškodovanih gospodarskih družb na bančni račun družbe R. M. d.o.o., kakor tudi do napake v letnici uvedbe stečajnega postopka nad slednjo.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja prav nobenega nasprotja v izreku napadenega sklepa, pa tudi ne njegove nerazumljivosti, kar oboje pavšalno očita pritožba. Slednja tudi nima prav, ko zatrjuje, da v napadenem sklepu sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, ki so bila podlaga za odločitev, ki je razvidna iz izreka napadenega sklepa. Razlogi o odločilnih dejstvih so namreč navedeni v točkah od 6 do 13 obrazložitve prvostopnega sklepa in so povsem jasni ter določni. Sodišče prve stopnje v njih navaja, da je iz zbranega dokaznega gradiva razvidno, da je bil stečajni postopek nad družbo R. M. d.o.o. začet dne 2. 10. 2015 in ne 2. 10. 2017, kot je to navedeno v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave, posojilni pogodbi, ki sta bili sklenjeni med družbo R. M. d.o.o. in družbama F. d.o.o. in F. d.o.o. in ju je v imenu R. M. d.o.o. podpisal direktor D. K., kakor tudi obe nakazili zneskov 23.000,00 in 20.000,00 EUR s strani družb F. d.o.o. in F. d.o.o. na bančni račun družbe R. M. d.o.o., pa niso bili sklenjeni oziroma izvršeni v letu 2016, kot to izhaja iz datumov, navedenih v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave, temveč v dneh 19. 6. 2015 (sklenjeni obe pogodbi) oziroma 23. 6. 2015 in 24. 6. 2015 (nakazana zneska). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v časovnem obdobju, navedenem v zahtevi za opravo preiskave (v letu 2016), osumljenca nista bila več zaposlena pri družbi R. M. d.o.o.. Slednje izhaja tudi iz samega opisa kaznivega dejanja, ki je skladen z listinskimi dokazi, v katerem je navedeno, da je bil D. K. direktor R. M. d.o.o. do 14. 7. 2015 in od tega dne dalje prokurist, F. G. pa prokurist R. M. d.o.o. do dne 1. 7. 2015 in od tega dne dalje direktor, pri čemer sta ti njuni vlogi prenehali z dnem uvedbe stečajnega postopka dne 2. 10. 2015 in ne 2. 10. 2017, kot je navedeno v zahtevi za opravo preiskave.

7. Na osnovi obrazloženega pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določbe kazenskega postopka ter da sta podani kršitvi iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pritožbi ni mogoče niti pritrditi tedaj, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba namreč sama pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in sicer na časovni okvir sklenitve posojilnih pogodb med družbami R. M. d.o.o. in F. d.o.o. ter F. d.o.o. za zneska 23.000,00 EUR in 23.759,50 EUR, nakazil teh zneskov na račun družbe R. M. d.o.o., kakor tudi na vlogi, ki sta ju v družbi R. M. d.o.o. opravljala osumljenca in datum, ko je bil uveden stečajni postopek zoper to družbo, pa zato nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Bistveni poudarek pritožbe je, da je pri navedbi datumov v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave prišlo do napak v letnicah, ko so bile sklenjene posojilne pogodbe, bil nakazan denar in bil uveden stečajni postopek zoper R. M. d.o.o., vendar navedeno ne utemeljuje zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. Slednje je pravilno ugotovilo, da v času, ko bi naj po zahtevi za opravo preiskave osumljenca storila očitano jima kaznivo dejanje, slednja nista bila več zastopnika družbe R. M. d.o.o., ker je bil zoper to dne 2. 10. 2015 uveden stečajni postopek. Prav tako je v napadenem sklepu pravilno utemeljilo, da se po prvem odstavku 167. člena ZKP preiskava začne le, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, opisano v zahtevi za opravo preiskave. Ker tak sum pri obeh osumljencih na osnovi obrazloženega ni podan, je zahtevo za opravo preiskave zoper njiju utemeljeno zavrnilo.

9. Pritožba še navaja, da bi sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine dejanskega stanja, ko je več kot očitno, da je prišlo pri pisanju letnic sklenitve posojilnih pogodb, nakazila denarja in uvedbe stečajnega postopka do pisne napake, spis moralo vrniti državnemu tožilstvu, da le to v zakonitem roku zahtevo za opravo preiskave popravi oziroma dopolni, lahko pa bi v smislu 169. člena ZKP, preden je odločilo o zahtevi za preiskavo, preiskovalni sodnik povabil državnega tožilca in oba osumljenca, da pridejo na sodišče ter se izjavijo o okoliščinah, ki utegnejo biti pomembne za odločitev o zahtevi, pri čemer bi državni tožilec ob tem lahko spremenil ali dopolnil svojo zahtevo za preiskavo.

10. Navedeni očitki sodišču prve stopnje niso utemeljeni. Namen posebnega predhodnega naroka iz tretjega odstavka 169. člena ZKP je, da se na podlagi izjav državnega tožilca in osumljenca razjasnijo posamezne pomembne okoliščine, ki so preiskovalnemu sodniku potrebne za odločitev o zahtevi za preiskavo. Narok ni obligatoren, če pa se preiskovalni sodnik zanj odloči, mora povabiti obe stranki, da zagotovi kontradiktornost postopka. Preiskovalna sodnica v obravnavani zadevi naroka po tretjem odstavku 169. člena ZKP ni opravila, temveč je izrazila nestrinjanje z zahtevo državne tožilke za preiskavo skladno z določbo sedmega odstavka 169. člena ZKP, zunajobravnavni senat pa je z napadenim sklepom o tej zahtevi odločil. Narok po tretjem odstavku 169. člena ZKP ni namenjen popravkom zahteve za opravo preiskave s strani pristojnega tožilca, ZKP pa tudi ne vsebuje določb, ki bi narekovale preiskovalnemu sodniku, da zahtevo za opravo preiskave vrne državnemu tožilstvu v popravo. Zato so očitki pritožbe, namenjeni preiskovalni sodnici, da ni postopala na način, ki ga navaja pritožba, neutemeljeni.

11. Na osnovi obrazloženega, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa in je zato ta po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).