Jedro

Tožnik ne more imeti aktivne legitimacije za vložitev tožbe v zvezi z ugovornim postopkom izplačevalca tožnikovih osebnih prejemkov, saj upravni akt, ki ga izpodbija, očitno ne posega v njegove pravice ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Svoje pravice je lahko zavaroval v samostojnem postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in kasnejšo možnostjo vložitve tožbe v zvezi s pritožbenim (ne pa ugovornim) postopkom. Njegovo zatrjevanje v tožbi, da odločba o odmeri dohodnine (ki ni bila predmet tega upravnega postopka) ni pravilna in na zakonu utemeljena, pa mu po presoji sodišča ne daje položaja stranke po 18. členu ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljen zavrnila ugovor družbe AAA d.o.o. zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B, Izpostava B, št... z dne 25. 4. 2002. Z omenjenim sklepom je prvostopni organ zoper dolžnika CC začel postopek prisilne izterjave zaradi neporavnanih obveznosti v višini 3.171.029,50 SIT, zamudnih obresti v višini 1.195.877,50 SIT ter stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov dolžnika, ki jih prejema pri družbi AAA d.o.o. iz E. V omenjeni prvostopenjski odločbi je zapisano, da lahko izplačevalec osebnega prejemka, to je AAA d.o.o., poda v osmih dneh po prejemu omenjenega sklepa ugovor, da zavezanec pri njem nima osebnega prejemka, ali kakšen drug utemeljen ugovor. Dolžnik CC pa se lahko pritoži na Ministrstvo za finance prav tako v roku osmih dni od prejema sklepa. Izplačevalec osebnega prejemka je pravico do ugovora izkoristil, z izpodbijano odločbo pa je bil njegov ugovor zavrnjen iz razloga, ker je davčni organ ugotovil, da ni mogoče slediti navedbam izplačevalca osebnega prejemka, da dolžnik CC pri njem nima osebnega prejemka. Pri tem je še pojasnil, da drugih ugovornih razlogov izplačevalec osebnega prejemka v ugovoru zoper sklep o prisilni izterjavi ne mora uveljaviti. Njegov edini ugovorni razlog po 55. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99) je, da dolžnik pri njem ni zaposlen, česar pa ni uspel dokazati.

Proti taki odločbi je tožbo vložil CC s.p. Navaja, da po njegovem odločba o odmeri dohodnine ni pravilna in na zakonu utemeljena, saj je dobiček kot vir dohodnine bil ugotovljen na podlagi ugotovitvene odločbe o odmeri davka od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1996, ki pa še ni dokončno rešena. Zoper to odločbo in sklep o obnovi postopka je tožeča stranka vložila pritožbo, kar pomeni, da niso izpolnjeni procesni pogoji za izdajo odločbe o odmeri dohodnine. Predlaga tudi odločanje na glavni obravnavi na podlagi 50. člena Zakona o upravnem sporu. Tožbo pa vlaga iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s 34. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) sodišče v predhodnem preizkusu tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist v smislu 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu. Po 2. odstavku istega člena mora sodišče na razloge iz prejšnjega odstavka paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Iz izpodbijane odločbe in odločbe prvostopnega organa je razvidno, da je oseba, ki je lahko uveljavljala ugovor izplačevalca, pravna osebna AAA d.o.o., ki je to možnost tudi izkoristila. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila ugovor te pravne osebe. Tožnik v tem ugovornem postopku kot stranka postopka tako sploh ne more sodelovati. Pač pa ima možnost zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B, Izpostava B, št... z dne 25. 4. 2002 v skladu z danim pravnim poukom vložiti pritožbo na drugostopenjski organ.

Glede na ugotovljeno tožnik ne more imeti aktivne legitimacije za vložitev tožbe v zvezi z ugovornim postopkom izplačevalca tožnikovih osebnih prejemkov, saj upravni akt, ki ga izpodbija, očitno ne posega v njegove pravice ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Svoje pravice je lahko zavaroval v samostojnem postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in kasnejšo možnostjo vložitve tožbe v zvezi s pritožbenim (ne pa ugovornim) postopkom. Njegovo zatrjevanje v tožbi, da odločba o odmeri dohodnine (ki ni bila predmet tega upravnega postopka) ni pravilna in na zakonu utemeljena, pa mu po presoji sodišča ne daje položaja stranke po 18. členu Zakona o upravnem sporu.

Ker je sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da procesne predpostavke za vložitev tožbe niso izpolnjene, je tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu zavrglo kot nedovoljeno.