Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa že obrazložilo, da pritožnik ne izpolnjuje formalnega pogoja za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 43731/2013 z dne 7. 4. 2013 pravnomočno obsojen na kazen štiri leta zapora, na podlagi predloga za združitev kazni pa na štiri leta in šest mesecev zapora. Četrti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pa določa, da se lahko kazen zapora do treh let, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma. Zgornja meja, pri kateri je lahko kazen zapora nadomeščena z "vikend" zaporom, je torej z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 jasno določena. Kot izhodišče je torej potrebno šteti izrečeno kazen in ne preostanek že izvršene kazni, kot to sedaj obsojenec tudi v pritožbi napačno razlaga. V nasprotnem bi bilo mogoče z zaporom ob koncu tedna nadomestiti kazen zapora, izrečeno v katerikoli višini, kar pa bi bilo nezdružljivo z zakonskim namenom nadomeščanja kazni zapora z drugimi izvršitvenimi oblikami. Sodišče prve stopnje se v zvezi s takim stališčem upravičeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 44984/2012 z dne 9. 2. 2017.

Izrek

I. Pritožba obsojenca M.S. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenca M.S. za izvršitev kazni zapora, tako da obsojeni med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma, z dne 25. 4. 2017, zavrnilo.

2. Proti temu sklepu se je pritožil obsojenec. V pritožbi navaja, da se je odločil spremeniti življenje, zaradi česar je začel s študijem na Teološki fakulteti. Doslej je opravil večje število izpitov. Zaradi študija je bil dopolnjen njegov osebni načrt tako, da so mu omogočeni namenski izhodi za opravljanje izpitov na fakulteti. Statusa študenta, da bi lahko redno obiskoval predavanja, mu v zavodu še niso omogočili. Sklenjeno je bilo, da bo lahko v naslednjem študijskem letu dobil status študenta. Iz dopolnjenega osebnega načrta še tudi izhaja, da obsojenec še nima odprte možnosti prostih izhodov. Obsojenec v pritožbi zaključi, da njegovo opisano ravnanje kaže na osebnostno urejenost, zaradi česar mu je moč verjeti, da ne bo zlorabil predlaganega načina prestajanja kazni. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovemu predlogu za prestajanje kazni po 12. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa že obrazložilo, da pritožnik ne izpolnjuje formalnega pogoja za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 43731/2013 z dne 7. 4. 2013 pravnomočno obsojen na kazen štiri leta zapora, na podlagi predloga za združitev kazni pa na štiri leta in šest mesecev zapora. Četrti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pa določa, da se lahko kazen zapora do treh let, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma. Zgornja meja, pri kateri je lahko kazen zapora nadomeščena z "vikend" zaporom, je torej z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 jasno določena. Kot izhodišče je torej potrebno šteti izrečeno kazen in ne preostanek že izvršene kazni, kot to sedaj obsojenec tudi v pritožbi napačno razlaga. V nasprotnem bi bilo mogoče z zaporom ob koncu tedna nadomestiti kazen zapora, izrečeno v katerikoli višini, kar pa bi bilo nezdružljivo z zakonskim namenom nadomeščanja kazni zapora z drugimi izvršitvenimi oblikami. Sodišče prve stopnje se v zvezi s takim stališčem upravičeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 44984/2012 z dne 9. 2. 2017. 5. Kljub temu da obsojenec ne izpolnjuje formalnega pogoja, da bi se kazen zapora izvršila na način, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dneh prebiva doma (vikend zapor), je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da ni moč brez vsakega dvoma zaključiti, da je tudi osebnostno dovolj urejen za izvršitev zaporne kazni na predlagan način. Poudarilo je, da je obsojenec specialni povratnik, zaradi česar predlagana izvršitev kazni zapora ne bi delovala niti specialno niti generalno preventivno. Upravičeno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo še mnenje zavoda za prestajanje kazni zapora, iz katerega izhaja, da bi bila glede na doslej dosežene rezultate rehabilitacije, odločitev za alternativno prestajanje zaporne kazni, strokovno neprimerna, saj se obsojenec s težavo sooča s svojo velikopoteznostjo in nerealno ambicioznostjo, zaradi česar še nima kritičnega odnosa do storjenih kaznivih dejanj. Upoštevati pa je še potrebno, da mora obsojenec prestati še dve čakajoči zaporni kazni, in sicer deset ter osem mesecev zapora.

6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca M.S. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je obsojenec na prestajanju kazni zapora in ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi jo lahko plačal (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).