Jedro

Revizija ni dovoljena, če se nanaša na nediferencirano vrednost spornega predmeta v zvezi z več zahtevki z različno podlago.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku proti toženki, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek proti tožencu.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi v zavrnilnem delu.

3.Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razloga "bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava".

Revizija je bila vročena vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožencu, ta pa na revizijo ni odgovoril. 4.Revizija ni dovoljena.

5.Tožnica je v tožbi označila (nediferencirano) vrednost spora 5.000.000 SIT v zvezi z zahtevkoma proti toženki in tožencu, zaradi neizvrševanja obvez iz 3. točke (glede toženke) in iz 5. točke (glede toženca) pogodbe z dne 12.1.1999. Toženec in toženka nista enotna sospornika, saj glede na tožbene trditve, narava pravnih razmerij med tožnico in toženko ter tožnico in tožencem ni takšna, da bi bilo mogoče spor rešiti samo na enak način za oba pasivna sospornika (primerjaj določbe 196. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Vrednost spornega predmeta tako ni bila opredeljena v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZPP (po vrednosti vsakega posameznega zahtevka), navedba zgolj skupne (nediferencirane) vrednosti pa ima enake posledice kot popolni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

6.V takem položaju se najprej ponuja rešitev, ki jo ureja 45. člen ZPP, pri tem pa nujno naletimo na vprašanje, do kdaj sploh lahko sodišče ukrepa po določbah 108. člena ZPP (ali je mogoča odprava formalnih pomanjkljivosti samo do določene faze postopka, ves čas postopka ali pa morda še celo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Pri tem je treba upoštevati več vidikov. Popolnost in razumljivost tožbe je procesna predpostavka. V svojem bistvu je zato postopek po 108. členu ZPP namenjen zagotavljanju pravice do sodnega varstva, ki jo ovira taka nepopolnost ali nerazumljivost tožbe, da zaradi nje ni mogoče vsebinsko obravnavati spora. Navedba diferencirane vrednosti spornega predmeta pa ni vselej nujna za meritorno obravnavanje tožbe. Zato marsikdaj stranke pozabijo navesti vrednost spornega predmeta (za vsak posamezni zahtevek), težave pa se pokažejo šele po pravnomočnem koncu postopka, ko nastane vprašanje, ali je izredno pravno sredstvo sploh dovoljeno. Tako se pokaže, da neopredeljena ali ne dovolj opredeljena vrednost spornega predmeta sicer ni pomanjkljivost, ki bi preprečevala meritorno obravnavanje tožbe, pač pa pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus, ali je revizija dovoljena.

7.Pri iskanju izhoda iz te krize, ki bi bil lahko v postopku po 108. členu ZPP, na katerega napotuje 45. člen ZPP, je treba upoštevati naravo tega postopka in se vprašati, ali zagotavlja sodelovanje obeh strank, ter do kdaj ga je sploh mogoče izpeljati. Odgovor na prvo vprašanje ne more biti sporen. Postopek po 108. členu ZPP je izrazito enostranski - praviloma mora biti opravljen že v fazi predhodnega preizkusa tožbe (primerjaj 273. člen ZPP), torej pred vročitvijo tožbe tožencu. V njem toženec ne sodeluje, zato tudi ne more imeti vpliva na to, ali in kako tožnik tožbo dopolni ali popravi. Določitev vrednosti spornega predmeta je tako izključno tožnikova domena - v postopku po 108. členu ZPP toženec na to nima nikakršnega vpliva. Ker pa vrednost spornega predmeta učinkuje tudi na njegov procesni položaj, procesno ravnotežje strank zahteva, da ima tudi toženec možnost vpliva na vrednost spornega predmeta. To mu zagotavlja tretji odstavek 44. člena ZPP, ki ga je treba razlagati tako, da daje tožencu pravico ugovarjati navedeni vrednosti (seveda le do začetka obravnavanja glavne stvari).

8.Postopka po 108. členu ZPP in po tretjem odstavku 44. člena ZPP sta torej bistveno različna. Prvi je enostranski, drugi nujno kontradiktoren (njegovo bistvo je v tem, da omogoča kontrolo vrednosti spornega predmeta, bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na ugovor toženca), vendar je omejen le na določeno časovno obdobje. Vrednosti spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik, je mogoče ugovarjati le do začetka obravnavanja glavne stvari.

9.Nadaljnja specifičnost postopka po 108. členu ZPP je v tem, da lahko pripelje do zavrženja tožbe. V revizijskem postopku, ko je na podlagi tožbe, (ki je zaradi nepopolno navedene vrednosti spornega predmeta formalno pomanjkljiva) že izdana pravnomočna sodba, bi bila taka sankcija nelogična. Tožničina pasivnost bi imela zato lahko za posledico le zavrženje njene (tožničine) revizije. Nič drugače ne bi bilo, če bi revizijo vložil toženec. Tožba bi se vrnila v popravo tožnici in tudi v tem primeru bi bila usoda revizije odvisna od njenega ravnanja. Če vrednosti spornega predmeta ne bi navedla, revizija ne bi bila dovoljena(1).

10.Odgovor na vprašanje do katere faze postopka je poprava tožbe, ki je zaradi nediferencirane navedbe spornega predmeta formalno pomanjkljiva, sploh možna, je zato odvisen od procesnih možnosti toženca, da se izreče o vrednosti spornega predmeta, ki jo je v enostranskem postopku določil tožnik, in da na tako določeno vrednost tudi vpliva. Ker pa teh možnosti v revizijskem postopku ni (določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP omejujejo preizkus enostransko navedene vrednosti spornega predmeta do začetka obravnavanja glavne stvari), je edino sprejemljivo stališče, da v revizijskem postopku, zaradi neopredeljene ali ne dovolj opredeljene vrednosti spornega predmeta, tožbe ni več mogoče vračati v popravo. Taka je ustaljena praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se o tem vprašanju večinoma izrecno sicer ni opredelilo, je pa v vseh dosedanjih primerih, ko je zaradi nenavedbe (ali nediferencirane navedbe) vrednosti spornega predmeta revizijo zavrglo, tako ravnalo - od sodišča prve stopnje ni zahtevalo, naj tožnika pozove na (opredeljeno) navedbo vrednosti spornega predmeta(2). Res je, da stranki ne smeta trpeti škodljivih posledic zaradi pasivnosti sodišča. Vendar to ne pomeni, da gre dolžnost sodišča skrbeti za pravice strank tako daleč, da bi bilo treba za ceno enakopravnosti strank v postopku, eni od njih omogočiti, da potem, ko je revizija že vložena, z naknadno in enostransko določitvijo vrednosti spornega predmeta, odloči ali je bodisi njena, bodisi nasprotnikova revizija sploh dovoljena.

11.Ker tako po mnenju vrhovnega sodišča v revizijskem postopku ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP, ima nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta za posledico, da nobena od strank nima pravice do revizije.

12.Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Op. št. (1): VS RS zavezuje pravno mnenje, da če tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije - Pravno mnenje z dne 16.12.1993, poročilo VSRS 2/93, stran 12. Op. št. (2): Tako je ravnalo tudi v zadevi II Ips 2/93, na podlagi katere je bilo sprejeto navedeno pravno mnenje.