Jedro

Invalidnost je res trajnejše stanje, pa vendar skladno s sodno prakso in določilom 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več zamejeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne. S potekom časa se v določenih primerih lahko zdravstveno stanje spremeni, izjemoma tudi na boljše (odvisno od vzroka invalidnosti). Iz tega razloga so predvideni tudi kontrolni pregledi in s tem povezani postopki za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Določilo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-2 določa možnost, da pobudo za uvedbo postopka poda tudi osebni ali imenovani zdravnik, postopek pa vodi ZPIZ po uradni dolžnosti. Zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik v tem primeru ne moreta predlagati umika predloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 9. 2020 in odločba iste št. zadeve in dosjeja z dne 30. 3. 2020. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na kršitev pravice iz 49. člena Ustave RS ter pravice do učinkovitega varstva. Izbrani zdravnik je tožnika kljub njegovemu nasprotovanju napotil na invalidsko komisijo, kjer je bil spoznan za invalida I. kategorije. Priznana mu je bila pravica do invalidske pokojnine. Temu nasprotuje, ker je bil vir slabega zdravstvenega stanja v nenadnem, nepojasnjenem porastu teže. Zaradi covid krize ni bil deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. Celo izvedenec trdi, da je pri tožniku debelost vir ostalih bolezni. Tekom postopka se je izkazalo, da je njegov sekundarni limfedem posledica infekcije petih različnih bakterij. To je bilo z ustreznim zdravljenjem uspešno sanirano. Določeni sumi na bolezen so iz enega izvida v drugega prerasli v potrjene diagnoze brez testov ali preiskav. Srčno popuščanje in KOPB zgolj na podlagi spirometrije, čeprav se mu stanje skozi leta ne poslabšuje. Tožnik je ob sanaciji limfedema z antibiotiki začel izgubljati prekomerno težo, ponovno povrnil svoje gibanje, izboljšala sta se mu kondicija in dihanje, saj se tožnik dve leti zaradi covida ni zdravil. Zdravljenje ni zaključeno. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, saj podano izvedensko mnenje ni skladno z medicinsko dokumentacijo. Izvedenec MDPŠ ni kompetenten za podajo mnenja, ali je zdravljenje točno določene bolezni, ki spada v drugo specializacijo, zaključeno ali ne. Dolgoletni specialist medicine dela ne more vedeti, kako poteka zdravljenje bolezni kot je limfedem, KOPB ali debelost. Za odločitev je pomembno, ali je mogoče tožnikovo zdravstveno stanje izboljšati z zdravljenjem. Tožnik je še naprej prepričan, da izvedenec s specialističnega področja medicine dela in športa ni kompetenten za sklep, da pri kakšni bolezni zdravljenje ni več mogoče. Invalidnost je podana šele, če gre za spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem, zavarovancu pa zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Zdravljenje mora biti končano, izvedeni potrebni ukrepi zdravljenja in medicinske rehabilitacije. Mora iti za trajne spremembe v zdravstvenem stanju. Tožnik srčnega popuščanja sploh nima. Izvedensko mnenje je skopo, pomanjkljivo, predvsem pa neargumentirano. Teh nepravilnosti sodišče ni odpravilo niti z zaslišanjem izvedenca. Tudi sodišče je le prepisalo izvedensko mnenje, ga ocenilo kot prepričljivo in strokovno, čeprav to ni. Manjka dokazna ocena izvedenskega mnenja, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odločitev je nepomembno kakšen je tožnik prišel na osebni pregled. Tožnik ne soglaša z nezakonitim zaključkom sodišča na strani 7, da bo lahko tožnik z novimi izvidi začel nov postopek ugotavljanja invalidnosti pri tožencu. Pridobitev statusa invalida za tožnika ni pravica, temveč obveznost. Tožnik se je v vlogi z dne 4. 2. 2020 izrecno odpovedal pravici do invalidske upokojitve po izpodbijanih odločbah. Toženec ga bo de facto prisilno upokojil, kar ni skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-16/21-17 in U-I-27/21-12 z dne 18. 11. 2021. Tožnik je samostojni podjetnik in sam odloča, kdaj bo prenehal z delom. To še toliko bolj, ker je bil za ugotavljanje invalidnosti sprožen postopek proti njegovi volji. Tožnik je zato zaključil stalež in ponovno pričel opravljati svoje delo kot samozaposleni. S tem, ko tožnik izpodbija odločbi toženca o obstoju I. kategorije invalidnosti in pravic iz naslova invalidnosti ne želi uveljavljati, ne škodi tretjim osebam, ne javni koristi. Kot delovno aktiven državljan bo koristil tretjim in javni koristi kot plačnik davščin. Zaradi argumentacije je relevanten sklep VSRS opr. št. VIII Ips 100/2018 z dne 2. 4. 2019, kjer je sodišče ugotovilo, da upoštevanje želje zavarovanca kot pravno pomembnega dejstva pomeni ravnanje, ki meri na nedovoljeno razpolaganje toženca z zahtevkom in je v nasprotju z načeli zakonitosti in javnih koristi. V tožnikovem primeru negativnih vplivov, kot so bili ugotovljeni v zgoraj citirani sodbi ni, kar bi moralo sodišče upoštevati. Če bi pri tožniku zaradi opravljanja dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je to izključno v njegovi domeni, enako kot velja za uživalce alkohola, kadilce in nenazadnje samomorilce. Vsak je sam svojega telesa gospodar. Ustava RS v 49. členu določa svobodo dela, kar zajema tudi izbiro, da delaš kljub temu, da to zate ni zdravo. Zagotovljena je svoboda dela in vsakdo lahko prosto izbira zaposlitev. Prisilno delo je prepovedano. Pritožbeno sodišče naj sodbo spremeni tako, da izpodbijani odločbi odpravi in tožencu naloži, da povrne tožniku stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba. S tem v zvezi tudi ne more biti uspešno zatrjevanje kršitev ustavnih pravic.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu očitku o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje izvedenca. Z zavrnitvijo dokaznega predloga o imenovanju drugih izvedencev sodišče tožniku ni odvzelo pravice do izjave. Tožnikova pravica, da predlaga izvedbo dokazov ne zavezuje sodišča, da neomejeno izvaja dokaze, dokler ni izvedensko mnenje skladno s strankinim zahtevkom. V 8. in 9. točki se je sodišče ustrezno opredelilo do zavrnitve dokaznega predloga o drugih izvedencih, zaradi česar ne gre za nedopustno zavrnitev dokaznega predloga.1 Nenazadnje je pravilno izpostavilo, da dokazni predlogi "po potrebi" niso upoštevani.

6. Pritožbeni ugovor, da izvedenec MDPŠ ni pristojen podati odgovora o morebitni zaključenosti zdravljenja, ne more imeti pravne teže. Dodatna vrednost izvedovanja sodnega izvedenca je upoštevajoč ugotovitve lečečih specialistov, podati strokovno in nepristransko mnenje, na podlagi katerega sodišče odloči o pravnih vprašanjih. Odločitev o imenovanju sodnega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa, ki je bil tudi dodatno zaslišan, je pravilna. Sodni izvedenec medicine dela, prometa in športa je bil imenovan za uravnoteženje subjektivnosti izvidov lečečih specialistov. Lečeči specialisti v osnovi sledijo pacientu in so v vlogi specialistov klinikov.2

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o nepravilni in pomanjkljivi dokazni oceni izvedenskega mnenja. Sodišče je v 7. točki argumentirano pojasnilo, zakaj šteje izvedensko mnenje kot podlago svoje odločitve. Spoštovano je bilo načelo materialne resnice, saj je sodišče zaradi tožnikovih pripomb nadaljevalo dokazni postopek, dokler ni ugotovilo vseh pravotvornih dejstev. Sodni izvedenec je invalidnost dolžan ocenjevati na podlagi objektiviziranih sprememb zdravstvenega stanja v skladu z veljavnimi standardi ocenjevanja invalidnosti. Za opredelitev tožnikove invalidnosti ne morejo biti odločilna parcialna mnenja posameznih specialistov, ki so sodelovali pri zdravljenju. Upoštevati je potrebno kompleksno oceno o tožnikovi delazmožnosti za konkretno delo.

8. Ne more biti uspešna niti pritožbena trditev, da je tožniku kršena ustavna pravica do svobode do dela. Pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja gre za nadomeščanje izpadlega dohodka v primeru socialnega rizika invalidnosti. Invalidnost je res trajnejše stanje, pa vendar skladno s sodno prakso in določilom 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več zamejeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne. S potekom časa se v določenih primerih lahko zdravstveno stanje spremeni, izjemoma tudi na boljše (odvisno od vzroka invalidnosti). Iz tega razloga so predvideni tudi kontrolni pregledi in s tem povezani postopki za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Pritožbeno sodišče razume tožnikov zasebni interes, da bi še naprej opravljal dejavnost, ki pa se vendarle v tem sporu mora podrediti javnemu interesu. S strani tožnika zatrjevano "pravico" odločitve ali se bo upokojil ali bo še naprej delal, je potrebno umestiti v sistem obveznega invalidskega zavarovanja in obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma zvezati tožnikovo samovoljo s pravnimi posledicami takšne odločitve. Ne drži pritožnikovo razlogovanje, da ta odločitev nima vpliva na tretje osebe oziroma na javno korist.3 Razvrstitev zavarovancev v kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz tega naslova zasleduje cilj delovnim invalidom zagotoviti nadaljnjo delovno aktivnost z zagotavljanjem ustreznega dela, ki ne poslabšuje zdravstvenega stanja, zavarovancem, ki so delovno zmožnost izgubili, pa invalidsko upokojiti.4 Javni interes se odraža tudi v ureditvi postopka uveljavitve in varstva pravic v osmem delu ZPIZ-2. Določilo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-2, določa možnost, da pobudo za uvedbo postopka poda tudi osebni5 ali imenovani zdravnik, postopek pa vodi ZPIZ po uradni dolžnosti. Zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik v tem primeru ne moreta predlagati umika predloga.6

10. Stališče izraženo, v sklepu VSRS opr. št. VIII Ips 100/2018 z dne 2. 4. 2019, potrjuje pravilnost odločitve sodišča in ne razlogovanja tožnika.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, nosi sam svoje stroške postopka pritožbe.

1 Sodišče je ostale dokazne predloge zavrnilo že na samem naroku dne 5. 5. 2022, podrobnejšo obrazložitev pa je podalo v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe. 2 Specialnost medicine dela sodi v poznavanje različnih poklicev in delovnih mest, znotraj teh poklicev pa zdravstvene zahteve z zasedbo teh delovnih mest, kar je odločilno za pravilno presojo delovne zmožnosti. 3 Sistema obveznega zavarovanja (invalidski in zdravstveni) sta povezana in omogočeno je prehajanje iz enega v drug sistem. V obeh primerih pa gre za solidarnostno skupnost zavarovancev. 4 Javni interes se kaže v zagotavljanju vzdržnosti sistemov obveznega zavarovanja. 5 Z njegovim soglasjem lahko poda predlog tudi izvajalec medicine dela. 6 Postopek je bil v tem primeru uveden na predlog tožnikovega osebnega zdravnika.