Jedro

Sodba sodišča prve stopnje se ne sme sklicevati na razloge druge sodbe, ker sicer take sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah II., III. in IV. in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sodi v skupno premoženje obeh strank kot razvezanih zakoncev poleg premičnin, o katerih je bilo pravnomočno razsojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. III P 341/95 z dne 10.5.1995, še dvosobno stanovanje št. 11 v drugem nadstropju objekta ulica S. 12 v Ljubljani s pripadajočimi kletnimi prostori s površino 61,63 m2. Ugotovilo je, da na premičnem in nepremičnem premoženju znaša solastninski delež tožnice 55/100, toženca pa 45/100. V presežku je tožbeni zahtevek glede višine stvarnopravnega deleža na premičninah in nepremičninah zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan plačati tožnici 82.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložite tožbe do plačila, v presežku pa je obligacijski zahtevek tožnice zavrnilo, hkrati pa je odločilo o plačilu pravdnih stroškov. Sodišče se je v izpodbijani sodbi glede razlogov pretežno sklicevalo na razloge izpodbijane sodbe z dne 10.5.1995. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica sicer v uvodu pritožbe navaja, kot da gre za pritožbo zoper sodbo v celoti, vendar pa iz podrobnih razlogov pritožbe izhaja, da se pritožba v resnici nanaša le na točke 2,3 in 4. sodbe (primerjaj čl. 365/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je zato štelo, da odločitev pod točko I. ni predmet pritožbe tožeče stranke. Tožeča stranka v pritožbi navaja: Ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da v konkretni pravdni zadevi ločeno obravnava zahtevek iz nasprotne tožbe, ugovarja pa tudi izdaji delne sodbe. Zahtevek iz nasprotne tožbe temelji na vlaganju toženca v skupno premoženje v času trajanja zakonske zveze. Sredstva iz posojila lahko vplivajo na višino toženčevega deleža na skupnem premoženju, ne morejo pa biti predmet dajatvenega zahtevka. Sodišče se v obrazložitvi ne bi smelo sklicevati na razloge iz razveljavljene sodbe. Nato podrobno navaja razloge, zaradi katerih meni, da bi moral biti njen delež na skupnem premoženju za najmanj 15 % višji od toženčevega. Tudi odločitev o stroških ni v skladu z zakonom. Po temelju je uspela, zato bi moralo biti odločeno drugače. Toženec se pritožuje zoper tč. II., III. in IV. izpodbijane sodbe, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: V izreku sodbe je ponovno prišlo do napačne označbe imena tožnice.

Tožnica namreč ni J. ampak S.. Sodišče naj izda popravni sklep.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo po napotilu pritožbenega sodišča in ni izvajalo dokazov in ugotavljalo dejstev, ki bi vplivala na večji ali manjši delež ene ali druge pravdne stranke. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na razloge sodbe z dne 10.5.1995, saj je bila sodba razveljavljena, to pa pomeni, da je ni. Tako sodišče tudi ni navajalo pravno pomembnih oziroma odločilnih dejstev, s tem pa je odvzelo tožencu tudi možnost, da bi ta dejstva izpodbijal. Izpodbija tudi izrek sodbe v delu, ki se nanaša na znesek, ki ga mora plačati tožnici.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/2, tč. 13 ZPP. Sodba je bilo zato treba v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje (čl. 369/1 ZPP).

Izpodbijana sodba se sklicuje na razloge sodbe z dne 10.5.1995 in sicer na straneh 7, 8, 9, 10 in 11. Sklicevanje utemeljuje s tem, da se želi izogniti ponavljanju. Sodba z dne 10.5.1995 je razveljavljena. Te sodbe ni več. Sklicevanje na to sodbo že zato ne pride v poštev, prav tako pa ne pride v poštev kakršnokoli sklicevanje na druge vloge, ne da bi bilo to v sodbi navedeno. V čl. 338 ZPP je določeno, kaj mora vsebovati vsaka sodba. Sklicevanje na drugo sodbo na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, v ZPP ni predvideno. Vsaka sodba mora namreč imeti vse tiste sestavine, ki jih zakon zahteva. Izpodbijana sodba zaradi načina, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, vsebuje samo del razlogov. Samo v pojasnilo in da bi se izognili morebitnim nesporazumom, je treba povedati, da določbe o sestavi sodbe iz čl. 338 ZPP spadajo v ZPP podpoglavje A-postopek pred sodiščem prve stopnje; v podpoglavju Bje določen postopek s pravnimi sredstvi, v čl. 375. pa posebej, kaj mora vsebovati sodba oziroma sklep sodišča druge stopnje. Gre za povsem drugačno vsebino kot mora biti vsebina sodbe sodišča prve stopnje, zato ima tudi morebitno sklicevanje v teh odločbah drugačen vsebinski pomen.

Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno opraviti glavno obravnavo, na to pa o stvari ponovno odločiti in sodbo napisati tako, da bo vsebovala vsa odločilna dejstva in da jo bo tako mogoče preizkusiti.

Glede na razloge, zaradi katerih je bilo sodbo treba razveljaviti, pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe.