Jedro

Odločitev tožene stranke, sprejeta na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF), je postala pravnomočna. S to odločbo je tožena stranka sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. S pravnomočno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Odločitev je temeljila na določbi 2. člena ZOPRZUJF, ki je vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Zato tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od razlik starostne pokojnine za obdobje od 1. 6. 2012 dalje, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega izplačila znižane pokojnine do plačila razlik. Nadalje je odločilo, da tožnik trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pogoje za starostno upokojitev izpolnil tudi brez upoštevanja srbske zavarovalne dobe. Tako je v konkretnem primeru tožena stranka na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, tudi zmotno uporabila materialni predpis (ZUJF). Prav tako je po mnenju tožnika zmotno razlogovanje sodišča, da je zakon izrecno določil, da se zamudne obresti ne izplačajo. Tožniku se je namreč ves čas starostna pokojnina izplačevala v višini, kot je bila določena s pravnomočno odločbo št. ... z dne 7. 3. 2007. Na podlagi določb ZUJF-a, pa je bila starostna pokojnina zmanjšana za 150,00 EUR. To pomeni, da je bila tožena stranka v zamudi in je tožniku dolžna plačati zamudne obresti. Zakon, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku zmanjšala pokojnino namreč ni bil v skladu z ustavo. Tožnik nadalje navaja, da bi ga morala tožena stranka kot bivšega delavca A. za čas od 5. 6. 1979 do 30. 6. 1995 in B. od 1. 7. 1995 do upokojitve 30. 12. 2006 pri izvajanju ZUJF-a izključiti oz. zanj navedeni zakon ni bil uporaben, saj kot delavec B. sodi v krog upravičencev iz 1. alineje petega odstavka 143. člena ZUJF. Tožnik meni, da je upravičen do izplačila zakonskih zamudnih obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s tožbo izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dnem 20. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnikova starostna pokojnina od 1. 6. 2012 znaša 687,61 EUR na mesec. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljal samo še zakonske zamudne obresti. Med strankama je tudi nesporno, da je bila tožniku kasneje izdana nova odločba in sicer 2. 12. 2013, zoper katero pa ni vložil tožbe.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti. Odločitev tožene stranke, sprejeta na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013) je namreč postala pravnomočna. Z omenjeno odločbo je tožena stranka sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. S pravnomočno odločbo pa je bilo odločeno, da se tožniku nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Odločitev je temeljila na določbi 2. člena ZOPRZUJF, ki je vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Takšna zakonska ureditev tudi po stališču pritožbenega sodišča ni v neskladju z ustavnimi jamstvi(1) , saj ima zakonodajalec na področju sistema socialne varnosti široko polje pravnega urejanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da za priznanje zakonskih zamudnih obresti tudi ni podlage v 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Glede priznanja zakonskih zamudnih obresti je namreč bistveno, da je nova odločba, s katero je bila tožniku priznana razlika pokojnine v dveh obrokih za nazaj in sicer v nominalnem znesku, postala pravnomočna. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev ureja matičen predpis, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 277. členu oz. sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v 197. členu. Določeno je, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan plačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke. Takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni podano, saj tožnik niti ne navaja, da bi po novo izdani pravnomočni odločbi prišlo do zamude v zvezi z izplačilom razlike pokojnin. Da za plačilo zakonskih zamudnih obresti v tovrstnih sporih ne obstaja pravna podlaga, je pritožbeno sodišče zavzelo svoje stališče že v številnih drugih primerih(2).

Ostale pritožbene navedbe in sicer, da naj bi tožena stranka glede na tožnikovo zaposlitev zmotno uporabila materialni predpis (ZUJF), pa so za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne, kajti odločitev tožene stranke je, kot je bilo že pojasnjeno, postala pravnomočna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Takšno stališče je Ustavno sodišče RS zavzelo že v odločbi opr. št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008

(2) Npr. opr. št. Psp 577/2014 z dne 4. 3. 2015, Psp 523/2013 z dne 17. 4. 2014, Psp 546/2014 z dne 11. 12. 2014, Psp 480/2014 z dne 2. 10. 2014 itd.