Jedro

ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožničino premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 24. 3. 2010, ter da se razveljavi sklep Inšpektorata A. ter Ministrstva B. št. ... in ... z dne 24. 12. 2009. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj v delovno razmerje pri Inšpektoratu C. ali pri Inšpektoratu D. in jo razporediti na isto delovno mesto in isti položaj, ki ga je zasedala pred premestitvijo dne 1. 2. 2010, v roku 15 dni pod izvršbo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka po odmeri sodišča, povečano za DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila pod izvršbo (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 507,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila pod izvršbo (II. tč. izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil izpodbijani sklep o premestitvi z dne 24. 12. 2009 izdan brez pravne podlage ter v duhu negativne nastrojenosti tožene stranke zoper tožnico. Sklicuje se na zadevo opr. št. I Pd 1134/2011 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kjer je bilo ugotovljeno, da je glavna inšpektorica E. nad tožnico izvajala mobing. Poudarja, da je potrebno v primeru premestitve javnega uslužbenca iz enega v drug organ skladno s 149. členom ZJU upravičenost premestitve presojati v širšem smislu, in ne samo v okviru organa, kamor se javna uslužbenka premešča, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Navedeno izhaja tudi iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 238/2012 z dne 25. 7. 2012. Poudarja, da tožena stranka ni zatrjevala, še manj pa izkazala, da bi bilo delo vodje službe v Službi F. pri Inšpektoratu A. (v nadaljevanju: A.) nepotrebno oz. da bi z odhodom tožnice iz tega delovnega mesta pri A. prišlo do učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela A.. Dokazni postopek (izpovedi prič G.G., H.H. in tožnice) je namreč pokazal, da je A. delovno mesto vodje službe v Službi F. pri A. potreboval in da je tožnica to delo uspešno opravljala, saj so uslužbenci ob prisilni premestitvi tožnice opazili njeno odsotnost in pravno podporo, ki jo je nudila. Delavci so izostalo pravno pomoč, ki so jo dobivali s strani tožnice, iskali drugod, kar vodi v zaključek, da premestitev tožnice z vidika A. ni mogla biti smotrna in ni prispevala k učinkovitejšem delu A.. Premestitev je bila smotrna zgolj s subjektivnega vidika glavne inšpektorice I.I., s katero sta bili v sporu zaradi osebnih zamer in nesoglasij, kar izhaja tudi iz dokaznega postopka. Priči J.J. in K.K. sta izpovedala, da je I.I. sama prostovoljno ponudila Ministrstvu A. tožnico za potrebe premestitve v na novoustanovljeni Sektor .... V skladu s sodno prakso pritožbenega sodišča razlogi za premestitev ne morejo biti subjektivne narave (opr. št. Pdp 1065/2013 z dne 20. 2. 2014 in opr. št. Pdp 1068/2013 z dne 24. 4. 2014). Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnico po predstavnici I.I. kot glavni inšpektorici RS A. tožnico najprej protipravno začasno premestila na drugo delovno mesto v okviru A. in se pri tem sklicevala na uporabo 95. člena ZJU. Tudi navedeni postopek je predmet presoje pred Delovnim in socialnim sodiščem. Nato pa jo je brez pravne podlage premestila na drugo delovno mesto, kar je predmet obravnavanega spora. Navaja, da je očitno, da je tožena stranka pod poveljem I.I. iskala različne mogoče načine, da bi se znebila tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je obstajal zakonit razlog za premestitev zaradi izkazanih delovnih potreb v Sektorju ... v okviru Direktorata ..., kamor je bila z izpodbijanim sklepom z dne 24. 12. 2009 premeščena tožnica. Iz obrazložitve navedenega sklepa o premestitvi izhaja, da je direktorat v zadnjih mesecih ostal brez treh univerzitetnih diplomiranih pravnikov, ki so se ukvarjali s pravnimi zadevami, vezanimi na Sektor.... Zadnji delavki, ki je opravljala te naloge, je delovno razmerje prenehalo 1. 12. 2009, s tem pa so nastale hude kadrovske, strokovne in organizacijske težave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za premestitveni razlog po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, in sicer za zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. V Sektorju ... je namreč obstajala potreba po zaposlitvi pravnika. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpoved priče K.K., takratnega direktorja Direktorata ..., ki je izpovedal, da so potrebovali izkušenega pravnika za področje javne uprave in s poznavanjem koncesijskih razmerij ter priče J.J., takratnega generalnega sekretarja, ki je izpovedal, da so iskali pravnika za javne službe, ki mu je bila poznana okoljska problematika. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil cilj zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa dejansko dosežen, pri čemer se je oprlo na izpovedi prič J.J. in K.K., ki sta izpovedala, da se je organizacija dela izboljšala po zaslugi tožnice, da je imela tožnica ustrezne delovne izkušnje in strokovno usposobljenost, ter da so s premestitvijo tožnice uspeli formirati nov nastali sektor, ki je začel normalno delovati, in da se je organizacija na tem področju izboljšala po zaslugi tožnice.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni zatrjevala, še manj pa izkazala, da bi bilo delo vodje službe v Službi F. pri Inšpektoratu A. nepotrebno oz. da bi z odhodom tožnice iz tega delovnega mesta prišlo do učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela Inšpektorata A.. Toženi stranki namreč ni bilo potrebno dokazovati, da je delo tožnice v organu, iz katerega se premešča, postalo nepotrebno, saj ne gre za premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki 1. ostavka 149. člena ZJU v zvezi z 2. odstavkom 156. člena ZJU. ZJU v 2. odstavku 156. člena določa, da lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog). Iz obrazložitve sklepa o premestitvi sicer res izhaja, da se je tožena stranka sklicevala tudi na poslovni razlog, pri čemer tožena stranka očitno poslovnega razloga ni pojmovala v smislu definicije tega pojma, kot ga opredeljuje 2. odstavek 156. člena ZJU. To je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, in da ni bila premeščena na delovno mesto, ki ne ustreza njenemu nazivu. Zaradi navedene pomanjkljivosti pa sklep o premestitvi še ni nezakonit. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna, je na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. V okviru navedenega pa se izkažejo za nerelevantne pritožbene navedbe, da je Inšpektorat RS delovno mesto vodje službe v Službi F. pri Inšpektoratu A. potreboval. 8. Drži sicer pritožbena navedba, da se upravičenost premestitve presoja v širšem smislu in ne samo v okviru organa, kamor se javni uslužbenec premešča, vendar pa je potrebno upoštevati, da sta v konkretnem primeru predstojnika obeh organov ugotovila, da je mogoče s premestitvijo tožnice zagotoviti smotrnejše in učinkovitejše delo organa.

9. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bil resnični razlog za premestitev tožnice spor z glavno inšpektorico I.I.. Glede na to, da je obstajala zakonita pravna podlaga za premestitev tožnice, ni prepričljivo zatrjevanje tožnice, da je bila njena premestitev rezultat šikaniranja s strani glavne inšpektorice, ne glede na delovnopravni spor tožnice v zvezi z izplačilom odškodnine zaradi šikaniranja, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, med tožnico in toženo stranko, pod opr. št. I Pd 1134/2011. Prvostopenjsko sodišče je v navedeni spis vpogledalo, upoštevaje vse navedeno pa je pravilno zaključilo, da je v obravnavanem sporu predmet presoje zakonitost izpodbijanih sklepov o premestitvi. Sklepa sta bila izdana v skladu z zakonom, zato odločitev v sporu, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 1134/2011, ne more imeti vpliva na rešitev predmetnega spora.

10. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa, je bila na strani tožene stranke in sodišče prve stopnje je po izvedbi predlaganih dokazov pravilno zaključilo, da je bila zakonitost premestitve dokazana.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.