Jedro

Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi protislovno navaja, da je sporna parcela kot družbena lastnina po odloku občinske skupščine razglašena za naravno znamenitost, hkrati pa ugotavlja, da je bila parcela uporabljena za stanovanjsko gradnjo in da je v kompleksu stanovanjske soseske, bi morala preveriti, ali je pozidana parcela že opredeljena kot naravna znamenitost in ali je zato še podana njena pristojnost za odločanje o denacionalizaciji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstvu za kulturo RS z dne 15.9.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika F.K. za denacionalizacijo podržavljenega zemljišča parcele št. 1117/2, vpisane v vložku številka 2807, ki je bilo podržavljeno pok. A.K., ki se glasi na vzpostavitev lastninske pravice ali podrejeno na plačilo odškodnine. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da izhaja pristojnost tožene stranke za odločanje v tej zadevi iz 5. točke 54. člena v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ZDen. Navedena parcela je namreč na podlagi zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju: ZNKD, Uradni list SRS št. 21/84) razglašena za naravno znamenitost po odloku o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (v nadaljevanju: odlok, Uradni list SRS št. 21/84). Lastnost naravne znamenitosti je zaznamovana tudi v C listu zemljiške knjige. Navedena parcela je bila v času podržavljenja vpisana v vložku št. 1405, sedaj pa v vložku št. 2807 iste k.o. in je družbena lastnina v uporabi občine. Podržavljena je bila pravnemu predniku tožnikov z odločbo oddelka za finance z dne 1.9.1959 na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ter mu je bila z odločbo občine z dne 27.6.1969 odvzeta in hkrati izročena Skladu za komunalno urejanje zemljišč občine za potrebe gradnje stanovanjske soseske. Ta je bila tudi zgrajena. Pred navedeno odločbo je pravni prednik tožnikov za navedeno parcelo v izmeri 6235 m2 dne 28.10.1968 sklenil sporazum o odškodnini, ki mu jo je navedeni sklad izplačal. Tožena stranka je po pregledu spisov ocenila, da ni pogojev za denacionalizacijo navedene parcele, ker je bila upravičencu plačana realna odškodnina za odvzeto zemljišče, ki je bilo uporabljeno za stanovanjsko gradnjo oziroma je vsaj v kompleksu stanovanjske soseske. V spisu ni podatkov, ki bi ovrgli takšno dejansko in pravno stanje.

Tožeči stranki smiselno uveljavljata tožbena razloga nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev postopka, ker brez dokaznega postopka protislovno ugotavlja, da je sama pristojna za odločanje o zahtevi za vrnitev zadevne parcele, ker je parcela v območju, ki je bilo opredeljeno kot naravna znamenitost, hkrati pa, da je bila parcela uporabljena za stanovanjsko gradnjo. Iz navedenega namreč sledi, da tožena stranka za odločanje ni bila pristojna. Ugotovljeno tudi ni, ali je bila celotna parcela uporabljena za gradnjo ali le njen del, zaradi česar bi jo bilo potrebno deliti, ker gre za različne oblike denacionalizacije (vrnitev v naravi in odškodnina). Brez izvedenega dokaznega postopka izpodbijana odločba zatrjuje, da je bila upravičencu izplačana realna odškodnina, čeprav iz podatkov, ki jih navajata tožnika, sledi, da izplačana odškodnina ni bila realna. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov bistvene kršitve pravil zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz podatkov spisov je razvidno, da je tožena stranka uvedla postopek po zahtevi, ki jo je za tožnika F.K., ta pa je po navedbah v zahtevi bil pooblaščen tudi po tožnici T.J., vložila takratna njuna pooblaščenka, odvetnica iz Ljubljane, ki pa zahteve za denacionalizacijo ni podpisala, podpisal je tudi ni tožnik, med spisi pa tudi ni pooblastila takratne pooblaščenke za oba tožnika, čeprav je bila na predložitev pooblastila za oba tožnika pozvana s pozivom z dne 2.11.1993. Tožena stranka je kljub nepopolni vlogi o stvari odločila le o tožnikovi, ne pa tudi tožničini zahtevi.

ZUP v določbah 142. in 143. člena ureja tako imenovani posebni ugotovitveni postopek, ki se izvede, če je potrebno za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev stvari ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Takšna upravna stvar je tudi obravnavana denacionalizacijska zadeva, v kateri so udeležene stranke z nasprotujočimi se interesi. Po določbi 149. člena ZUP mora upravni organ v stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi se interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišanje prič in izvedencev, razpisati ustno obravnavo. Ustna obravnava v obravnavani zadevi po podatkih spisov ni bila razpisana in opravljena, kljub temu, da gre za denacionalizacijski postopek, v katerem je udeleženih več strank z nasprotujočimi se interesi. Iz spisov zadeve ni razvidno, da bi stranke, to je tožnika ter zavezanec, imeli možnost udeležbe v postopku zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi ali da bi zavezanec sploh bil pritegnjen v postopek.

Po 1. odstavku 159. člena ZUP se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je do zaključka, da ni pogojev za denacionalizacijo sporne parcele, prišla po pregledu spisne dokumentacije. Ni pa navedla, iz katerih dokazov sklepa, da je bila upravičencu izplačana "realna" odškodnina oziroma, da v korist upravičenca ni mogoče vrniti podržavljene parcele ali njenega dela, oziroma - da mu ne gre odškodnina po določbah zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91 in 31/93), na kar upravičeno opozarjata tožnika. Tako pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Po oceni sodišča so za ugotovitev dejanskega stanja potrebni podatki v spisih še vedno pomanjkljivi. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je bila prejšnja pooblaščenka tožnikov sicer pozvana (2.11.1993) na predložitev ne le pooblastila obeh tožnikov, marveč tudi kopije katastrskega načrta sedanjega stanja za obravnavano parcelo, vendar navedene listine ni med spisno dokumentacijo. Tudi oceno o tem, ali je upravičencu izplačana odškodnina v času podržavljenja dosegla 30% vrednosti, bi moral posredovati izvedenec, ki bi ga v ta namen imenovala tožena stranka (185. člen ZUP), če bi se z izbranim izvedencem strinjala tudi nasprotna stranka - zavezanec, in tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je dolžnost izbire izvedenca in predložitve njegovega mnenja neposredno naložila tožnikoma.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi sama tudi protislovno navaja, da je sporna parcela št. 1117/2 sedaj vpisana v vložku številka 2807 kot družbena lastnina v uporabi občine in da je razglašena za naravno znamenitost po prej navedenem občinskem odloku, hkrati pa ugotavlja, da je bilo odvzeto zemljišče uporabljeno za stanovanjsko gradnjo oziroma je vsaj v kompleksu stanovanjske soseske. Glede na to, da je v postopkih vedno mogoče ugotavljati in dokazovati drugačno dejansko in pravno stanje od tistega, ki je vpisano v zemljiški knjigi kot javni knjigi oziroma, kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska kot javne listine, bi bil upravni organ dolžan navedbe, da je bila sporna parcela deloma ali v celoti uporabljena za gradnjo stanovanjske soseske preveriti, ali je ta del stanovanjske soseske še opredeljen kot naravna znamenitost in ali je podana pristojnost tožene stranke za odločanje v tej zadevi, na kar je vsak organ dolžan paziti ves čas postopka.

Po določbi 135. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, kar bi glede na že navedene ugotovitve bilo potrebno opraviti v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker tožena stranka ni ravnala po določbah 68., 135., 149. in 2. odstavka 209. člena, je s tem bistveno kršila pravila postopka, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in nezakonito izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.